Jedro

V konkretnem primeru je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (do vrnitve začasno odsotne delavke), vendar ne dlje kot šest mesecev, nezakonito, vendar ne, ker bi zakon sam po sebi prepovedoval dodatno časovno omejevanje sklepanja takšnih pogodb - pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca se lahko sklene tudi za krajši čas, kot je delavec, ki se ga nadomešča, odsoten - ampak ker v konkretnem primeru časovno omejevanje ni bilo z ničimer utemeljeno. Razlog preverjanja potreb po delu ni razlog, zaradi katerega bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas zakonito sklenjena, niti ni zakonito iz tega razloga dodatno omejiti pogodbe o zaposlitvi, ki se sicer sklepa iz drugega zakonsko določenega razloga, konkretno nadomeščanja začasno odsotnega delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu ... inženir laboratorijske biomedicine III. Toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji od prenehanja delovnega razmerja 29. 10. 2021 do vrnitve na delo prizna delovno dobo, jo prijavi v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in v vsa obvezna socialna zavarovanja ter ji obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 2.080,22 EUR, od tega obračuna in plača predpisane davke in prispevke, neto zneske pa, zmanjšane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti in odpravnino v višini 1.117,41 EUR, plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zavrnilo je višji zahtevek za plačilo nadomestila plače do zneska 2.718,00 EUR mesečno. Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.605,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka. Odločilo je, da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je pred sodiščem prve stopnje podala navedbe, ki niso bile prerekane, da je tožnica opravljala enako delo kot A. A. in B. B., kateri je nadomeščala. Delovni mesti inženir laboratorijske biomedicine III in analitik v laboratorijski medicini III se prekrivata v večji meri (70- do 80-odstotno). Tožnica je z opravljanjem dela po pogodbi o zaposlitvi dejansko nadomeščala B. B., čeprav je imela ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je delo dalj časa opravljala le na eni ali dveh postajah, ne potrjujejo izvedeni dokazi. Tovrstne navedbe je tožnica podala prepozno in jih sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo upoštevati. Kršilo je določbe pravdnega postopka. Ocena, da je imela toženka pomanjkanje inženirjev laboratorijske biomedicine, je pomanjkljiva. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Moralo bi upoštevati stališče VSRS v sodbi VIII Ips 251/2017. O delu tožnice na več postajah je izpovedala priča C. C., ki je tudi potrdila, da je bil razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje. Sodišče prve stopnje je zavzelo formalistično držo in ni ugotavljalo vsebine dela tožnice glede na delo, ki ga je opravljala B. B. Ugotovilo bi, da je to opravljala v pretežnem delu (80-odstotno), kar so potrdile priče C. C., D. D. in B. B. Institut pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil zlorabljen. Tožnica je nadomeščala B. B. in ji je po njeni vrnitvi na delo delovno razmerje pri toženki zakonito prenehalo. Zakon ne prepoveduje, da se pogodba o zaposlitvi zaradi nadomeščanja sklene za krajši čas, kot traja odsotnost. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je neutemeljena, pri čemer iz izpodbijane sodbe niti ne izhaja, zakaj bi bilo ravnanje toženke nezakonito. Tožnici je bilo ves čas znano, katero delavko nadomešča in za koliko časa. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločanju o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo objektivnih razlogov na strani toženke, da ima vsa delovna mesta inženir laboratorijske biomedicine III zapolnjena. Preveliko težo je dalo izpovedi tožnice, da bi se vrnila na delo. V tem delu je sodišče prve stopnje sodbo nezadostno obrazložilo, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno je tožnici priznalo nadomestilo plače ob upoštevanju dodatkov za delo. Tožnica ni dokazala, da bi opravljala delo v manj ugodnih pogojih in nadurno delo. Drugače je izpovedala priča D. D. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Dodatek za delo v rizičnih razmerah je bil vezan na čas epidemije. Sodišče prve stopnje bi zakonito prisodilo reparacijo le v višini plače 31. plačnega razreda. Kršilo je 7. in 8. člen ZPP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je navedbe toženke, da je opravljala enako delo kot B. B., prerekala. Ni je nadomeščala, pri čemer že pogodbe o zaposlitvi ni sklenila za isto delovno mesto analitik v laboratorijski medicini III, ki ga je zasedala B. B. Ta delavka sploh ni bila odsotna, saj sta s tožnico več dela opravljali skupaj. Sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tožnico niso bile povezane z njeno odsotnostjo. Toženka je vedela, koliko časa bo B. B. opravljala specializacijo, pa je neodvisno od tega s tožnico sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar ne dlje kot šest mesecev. Da bi tožnica in B. B. opravljali enako delo, niso potrdile niti priče, ki jih je predlagala toženka. Tožnica ni delala nalog na delovnem mestu analitik v laboratorijski medicini III, šele po dveh letih se je usposobila za delo na vseh postajah laboratorija. Delo B. B. sta si razdelili C. C. in D. D. oziroma še E. E. ali F. F.; v zvezi s tem so bile izpovedi prič različne, tudi da je ni nihče nadomeščal. Fluktuacija delavcev pri toženki je bila velika, ves čas je bilo pomanjkanje. Toženka je ves čas razpisovala prosta delovna mesta inženir laboratorijske biokemije III. V zadevi VIII Ips 251/2017 je šlo za zaposlovanje v državni upravi, za katero velja specialna ureditev, nadomeščanje pa je trajalo krajši čas. Tožnica je s toženko sklenila kar sedem pogodb o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s predlagano sodno razvezo toženka ni predložila nobenih dokazov, da bi se ugotovilo, da so delovna mesta zasedena. V zvezi z reparacijo je tožnica predložila plačilne liste, iz katerih je razvidno, kakšno plačo bi prejemala pri toženki, če bi opravljala delo, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dal preizkusiti, ter vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju, tudi glede časovne veljavnosti pogodb o zaposlitvi za določen čas in prisojene reintegracije. Toženka poleg kršitve iz 14. točke neutemeljeno uveljavlja še kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti; v točki 6 obrazložitve, ki jo izpostavlja v pritožbi, sodišče prve stopnje ni podalo navedb o vsebini listin v spisu, in kršitvi 7. ter 8. člena ZPP, ki prav tako ni podana. Sodišče prve stopnje dejstev ni ugotavljalo izven podane trditvene podlage strank, katera dejstva je štelo za dokazana, pa je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

7. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene izjemoma, in sicer pod pogojem, da je podan kateri izmed zakonsko določenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Takšna pogodba o zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku 54. člena ZDR-1, opravi (prvi odstavek 55. člena ZDR-1). Če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju s temi določbami, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

8. Tožnica je s toženko sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca (kot razlog, določen v 2. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1), in sicer prvo od 11. 2. 2019 za nadomeščanje A. A. do vrnitve začasno odsotne delavke, vendar ne dlje kot šest mesecev, in nadaljnje za nadomeščanje B. B. do vrnitve začasno odsotne delavke, vendar ne dlje kot šest mesecev. Delovno razmerje ji je prenehalo 28. 10. 2021. 9. Toženka v pritožbi neresnično navaja, da tožnica njenih navedb, da je opravljala enako delo kot A. A. in B. B., ni prerekala. Toženka je tovrstne navedbe podala v odgovoru na tožbo, s čimer je odgovorila na navedbe tožnice v tožbi, ki jih je pred sodiščem prve stopnje še ponovila, da delavki nista bili niti zaposleni na istem delovnem mestu; B. B. je bila zaposlena na delovnem mestu analitik v laboratorijski medicini III, tožnica pa na delovnem mestu inženir laboratorijske biomedicine III; sama tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2022 navedla, da se naloge navedenih delovnih mest delno prekrivajo; določenih nalog, ki jih opravlja delavec na delovnem mestu analitik v laboratorijski medicini III, delavec na delovnem mestu inženir laboratorijske biomedicine III ne opravlja; nekatere naloge na delovnem mestu analitik v laboratorijski medicini III so bolj zahtevne; izrecno je navedla, da ni opravljala enakega dela kot B. B. 10. V okviru podanih navedb je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšno delo je tožnica opravljala. Iz predloženih opisov delovnih mest je ugotovilo, da je delo na delovnem mestu analitik v laboratorijski medicini III zahtevnejše in ima večji obseg nalog, iz skladnih izpovedi tožnice in prič C. C. ter D. D., vodij laboratorija, pa pravilno, da je tožnica v laboratoriju delo najprej opravljala le na eni delovni postaji in se je šele po dveh letih dela usposobila za delo na ostalih, kar je bilo pol leta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri čemer nalog, ki se opravljajo le na bolj zahtevnem delovnem mestu analitik v laboratorijski medicini III ni nikoli opravljala.

11. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da se delovni mesti analitik v laboratorijski medicini III in inženir laboratorijske biomedicine III prekrivata v večji meri (75- do 80-odstotno), saj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to lahko velja le v primeru, ko delavec na manj zahtevnem delovnem mestu inženir laboratorijske biomedicine III opravlja delo na vseh postajah, ne pa v primeru, kot je bil pri tožnici, ko je daljši čas zaposlitve pri toženki opravljala delo le na eni postaji (oziroma na dveh postajah). V zvezi s tem je tožnica navedbe podala šele v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2022, kot navaja toženka v pritožbi, vendar to ne pomeni, da so bile navedbe prepozne. Tožnica je ves čas pred sodiščem prve stopnje vztrajala, da ni opravljala enakega dela kot B. B., v okviru teh navedb je sodišče prve stopnje ugotavljalo za odločitev bistvena dejstva. S tem, ko je izrecno navedla, da za delo na vseh postajah večji del zaposlitve ni bila usposobljena, ni šteti, da bi trditveno podlago dopolnjevala, da bi se zastavilo vprašanje pravočasnosti podaje novih navedb.

12. Priče, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi, niso izpovedale, da bi se delo tožnice in B. B. prekrivalo v zgoraj opredeljeni večji meri, ampak se je tovrstna izpoved nanašala na prekrivanje delovnih mest (priča C. C. je izpovedala, da je prekrivanje generalno gledano 80-odstotno; priča D. D. je na vprašanje glede prekrivanja dela na splošno odgovorila, da je to tričetrtinsko; priča B. B. o tem ni izpovedala).

13. Za odločitev o nezakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico je bistvena ugotovitev, da tožnica z delom, ki ga je pri toženki opravljala (na delovnem mestu inženir laboratorijske biomedicine III, pri čemer je daljši čas opravljala delo tega delovnega mesta v omejenem obsegu), ni nadomeščala B. B. na bolj zahtevnem delovnem mestu analitik v laboratorijski medicini III, pri čemer ni bistveno, iz katerega (nezakonitega) razloga je toženka sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi (za določen čas); v zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je sklenila zaradi pomanjkanja inženirjev laboratorijske biomedicine.

14. V tem sporu ugotovljeno dejansko stanje se bistveno razlikuje od dejstev, kot so bila v zadevi VIII Ips 251/2017 (sodba z dne 21. 11. 2017), na katero se v pritožbi sklicuje toženka; tožnica je pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenila za drugo delovno mesto, kot je bilo delovno mesto delavke, ki bi jo nadomeščala, kar samo po sebi sicer še ne pomeni nezakonitosti; nezakonitost je v tem, da tožnica s svojim delom v laboratoriju (rutinsko delo; na začetku je bila usposobljena le za delo na eni oziroma dveh postajah; šele proti koncu zaposlitve se je usposobila za delo na vseh postajah) dela odsotne delavke B. B. ni nadomestila.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (do vrnitve začasno odsotne delavke), vendar ne dlje kot šest mesecev, nezakonito, vendar ne, ker bi zakon sam po sebi prepovedoval dodatno časovno omejevanje sklepanja takšnih pogodb – pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca se lahko sklene tudi za krajši čas, kot je delavec, ki se ga nadomešča, odsoten – ampak ker v konkretnem primeru časovno omejevanje ni bilo z ničimer utemeljeno. Toženka je v zvezi s tem v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2022 navedla, da je presoja, ali in kdaj bo prišlo do nadomeščanja začasno odsotnega delavca, v izključni pristojnosti delodajalca, kar ponavlja v pritožbi; predlagala je zaslišanje priče G. G., vodje kadrovske službe. Sodišče prve stopnje je njeno izpoved utemeljeno upoštevalo; iz izpovedi je ugotovilo, da je toženka sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar ne dlje kot šest mesecev, zaradi preverjanja potreb po delu po poteku tega časa. Da navedeno ni zakonito, pritrjuje pritožbeno sodišče – razlog preverjanja potreb po delu ni razlog, zaradi katerega bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas zakonito sklenjena, niti ni zakonito iz tega razloga dodatno omejiti pogodbe o zaposlitvi, ki se sicer sklepa iz drugega zakonsko določenega razloga, konkretno nadomeščanja začasno odsotnega delavca.

16. Toženka v pritožbi izpostavlja, da nezakonitosti ni bilo, saj je bila tožnica ves čas seznanjena, iz katerega razloga je toženka z njo sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in da je bila tudi seznanjena, da ji bo z vrnitvijo odsotne delavke B. B. delovno razmerje prenehalo (kar ji tudi je); navedeno je nebistveno; delno pa tudi neutemeljeno. Glede na dejstvo, da so bile njene pogodbe o zaposlitvi za določen čas s toženko sklenjene, vendar ne dlje kot šest mesecev, bi se lahko zgodilo, da bi ji delovno razmerje prenehalo že prej, preden bi se odsotna delavka vrnila na delo.

17. Sodišče prve stopnje ni štelo za bistvene ugotovitve, da sta tožnica in B. B., odsotna delavka, občasno opravljali delo skupaj, torej istočasno v laboratoriju, kar bi bil sicer še dodaten razlog za ugotovitev, da ni šlo za nadomeščanje kot zakoniti razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

18. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, temelječ na 118. členu ZDR-1; toženka ga je utemeljila predvsem, kot navaja še v pritožbi, da so delovna mesta v laboratoriju zasedena. Priča D. D., katere izpoved izpostavlja, je to deloma potrdila; izpovedala je, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da bi tožnica v laboratoriju lahko delala, da pa so bile potrebe po delu z vrnitvijo B. B. zapolnjene. Navedeno ob presoji, da toženka tožnice ni zaposlila zaradi nadomeščanja, ne more utemeljiti njenega predloga in je sodišče prve stopnje reintegracijskemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

19. V okviru reparacijskega zahtevka je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo zneske v višini plače, kot bi jo prejemala, če bi opravljala delo, in sicer skupaj z dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, do katerih je bila upravičena pred prenehanjem delovnega razmerja, kar je pravilno ugotovilo iz predloženih plačilnih list. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da tožnica ni ves čas zaposlitve dela opravljala v manj ugodnem delovnem času (kar velja za čas, ko še ni bila usposobljena za delo na vseh postajah), saj je takšno delo opravljala v zadnjih šestih mesecih zaposlitve in bi ga še naprej, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, in izpostavlja dodatek za delo v rizičnih razmerah, ki ga sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo; pritožbeno sodišče ji je v okviru priglašenih stroškov upoštevaje za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.