Jedro

Po presoji sodišča odločitev urada, da prijavljenega znaka ne zavaruje, temelji na napačni ugotovitvi, da je prijavljeni znak zamenljivo podoben registrirani evropski znamki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino ... z dne 3. 12. 2007 odpravi ter zadeva vrne Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (urad) zavrnil prijavo znamke „ARGUS“ št. Z-... z dne 24. 3. 2005. Urad je dne 31. 8. 2005 v uradnem glasilu št. 2005/4 objavil prijavo navedene znamke za blago/storitve po mednarodni Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju NK), razvrščene v razrede 32: pivo, mešane pijače s pivom/ki vsebujejo pivo. V roku treh mesecev je A.A.A., Portugalska, ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka, vložila ugovor zoper navedeno prijavo. Navedla je, da je imetnica registrirane Evropske znamke št. CMT ... za znak „TAGUS“ za razrede 31 in 32 NK. Menila je, da je podana podobnost znakov, zato lahko pri povprečnem potrošniku pride do zmote; gre za dve znamki, ki sta si vizualno zelo podobni, da se podobno izgovorita in pokrivata podobne proizvode iz razreda 32 NK. V odgovoru je tožeča stranka navedla, da vložnik ugovora podcenjuje povprečnega potrošnika, ko navaja, da ne bi mogel razlikovati med znakoma. Beseda „ARGUS“ ni fantazijska, ampak gre za dobro znano in povprečno razgledanemu Slovencu prepoznavno mitološko žival s 1000 očmi. Pivci piva so zelo zvesti potrošniki, ki se držijo svoje znamke piva in da rahla podobnost med različnimi znamkami piv nikakor ne bo potrošnika zmedla. Urad je ugotovil, da je ugovor utemeljen in da znamke glede na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ne sme registrirati. Urad je najprej ugotavljal enakost ali podobnost blaga in ugotovil, da znamka vložnika ugovora ter prijavljena znamka v razredu 32 NK ščitita podobno blago. Blago iz razreda 32 NK: pivo; mešane pijače s pivom, ki ga prijavlja prijavitelj in kateremu priznanju ugovarja vložnik ugovora, je identično oziroma podobno blagu, ki ga prav tako v razredu 32 NK ščiti znamka vložnika ugovora: pivo, brezalkoholne pijače, sadni napitki in sadni sokovi, sirupi in drugi pripravki za pripravo napitkov. Blago je identično, le nekoliko drugače opredeljeno blago kot mešane pijače s pivom, zato bi bil povprečni potrošnik glede porekla blaga nedvomno zaveden v zmoto. Za zavrnitev znamke po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 pa mora biti istočasno izpolnjen tudi pogoj enakosti ali podobnosti znamk. Pri presoji podobnosti znamk se uporablja načelo celovite presoje, po katerem se podobnost ocenjuje glede na znamko v celoti, ob upoštevanju najbolj razlikovalnih elementov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo, pri čemer je poudarek predvsem na distinktivnih oziroma dominantnih delih znamk. Oba znaka sta v besedi z običajnimi črkami, edini razlikovalni element znakov je njihova vsebina. Urad je zato vizualno primerjavo opravil tudi s pomočjo črkovne analize, pri kateri so pomembni naslednji elementi: število in dolžina besed, skupne črke ali zlogi, predvsem prve črke ali prvi zlogi, tuje črke, posebni črkovni skopi ali zlogi. Urad je ugotovil, da sta obe primerjani besedi sestavljeni iz petih črk, od tega skupnih kar štiri od petih črk, od tega zadnje tri na istih mestih. V primeru krajših besed predstavlja večje število enakih črk dodaten element, ki govori v prid podobnosti med znakoma. Beseda prijavljene znamke s prične s črkama „A in R“, beseda znamke vložnika ugovora pa s črkama „T in A“, črka A je obema skupna, torej je edina razlika med primerjanima besedama le v črkah „R in T“. Preostale črke, in sicer „GUS“ so obema besedama identične in ležijo tudi na identičnih mestih. Primerjani besedi sta si glede na večino črk enaki, razlikujeta se le glede na začetne črke. Črki „R“ in „T“ sta si vizualno zelo blizu, tako da je besedi težko vizualno razlikovati. Tudi povprečni potrošnik ne bo mogel besedi, kljub razliki v začetnih črkah, med seboj vizualno razlikovati in ločevati. Tožeča stranka meni, da je prvi zlog „TA“ v znamki vložnika ugovora oziroma „AR“ pri izpodbijani znamki distinktivnejši del. O dominantnem delu je mogoče govoriti, ko gre za znamko, sestavljeno iz vsaj dveh besed ali besede in figurativnega dela. V primeru enobesedne znamke, zlasti pa krajše besede (npr. maksimalno 5 črk), pa se potrošnik običajno ne osredotoča na posamezne črke, temveč vidi oziroma gleda znak oziroma besedo kot celoto. Kljub temu je urad naredil tudi črkovno analizo, ki je pokazala, da besedi, ker imata precejšnje število enakih črk, tudi v celoti gledano vizualno delujeta zelo podobno. Urad je ugotovil, da sta si primerjani besedi podobni tudi fonetično. Beseda sporne znamke se izgovori kot „AR-GUS“, beseda znamke vložnika ugovora pa kot „TA-GUS“. Fonetični poudarek pri izgovorjavi obeh besed je na zadnjem identičnem delu „GUS“, saj se začetnice pri izgovorjavi skoraj izgubijo. Pri besedah, ki se končajo na S, pa je poudarek predvsem na koncu in je zadnji del besede s črko S na koncu zelo slišen. Tudi povprečni potrošnik primerjani besedi ne bo mogel fonetično razlikovati. Res je, da bi beseda znamke vložnika ugovora lahko bila tujega izvora, lahko bi bila izpeljanka iz nemške besede TAG (dan v nemščini) in bi bila v nemščini možna drugačna izgovorjava, vendar je večja verjetnost, da bo besedo slovenski potrošnik izgovoril, tako da bo pri obeh znakih poudarjen zadnji zlog besede. Pri obeh znakih gre predvsem za blago, ki se ga dostikrat ustno naroča (gostilne, bari, lokali), zato je pomembno, da so znamke slišno čimbolj različne. Pomensko sta obe besedi take narave, da povprečnega potrošnika pravzaprav ne asociirata na nobeno določeno stvar, zato ju bo težko s čim povezal. Povprečni potrošnik bo tako lahko zmotno mislil, da gre za isto znamko in nikakor ne, da je „ARGUS“ znana in prepoznavna mitološka žival. Malo je verjetno, da bo potrošnik prepoznal pomen „ARGUS“ v smislu mitološke živali. V šolskih programih ni posebnega poudarka na grški mitologiji, tako da ni mogoče reči, da poznavanje le-te spada k povprečni razgledanosti, temveč je odvisno od posameznika, ali se bo izobrazil na tem področju ali ne. Večja je verjetnost, da bo slovenski potrošnik besedo „ARGUS“ doživljal kot fantazijsko. „TAGUS“ je tudi fantazijska, tako da je pomenska primerjava nemogoča. Vendar pomenski vidik ni toliko pomemben, ker gre za široko potrošno blago. Potrošnik se pri nakupu široko potrošnega blaga redko poglablja v pomen znaka, in niti ni tako pozoren, da bi razlikoval izdelke, označene s podobnimi znamkami in je verjetnost zmede ob nakupu pri potrošnikih še toliko večja. Ob primerjavi prijavljene znamke in predhodne znamke urad sklepno ugotavlja, da obstaja pri znamkah tako podobnost znakov kot enakost blaga, to pa lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku oziroma zmedo v javnosti, ki vključuje tudi verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je v zvezi z vizualno primerjavo urad mnenja, da naj bi si bili primerjani besedi vizualno zelo podobni, zaradi enakega števila črk, od katerih so skupne kar štiri, od tega zadnje tri na istih mestih. Oba znaka si delita črke „A“, „G“, „U“, „S“, vendar je začetek obeh besed povsem različen, „AR/TA“. In ravno to prispeva k vizualnem razlikovanju obeh znakov. Ravno v primeru relativno krajših besednih znakov, kot sta primerjana znaka, lahko majhne razlike močno vplivajo na percepcijo povprečnega potrošnika in jih bo le-ta zato hitreje opazil ter si jih zapomnil. V predmetnem primeru jasna razlika na začetku znakov igra odločilno vlogo, saj bo le-ta privabila bistveno pozornost povprečnega potrošnika, ki bere od leve proti desni. To je potrjeno tudi z odločbo Urada za harmonizacijo notranjega trga (OHIM), št. ... z dne 30. 5. 2003. V predmetnem postopku je OHIM primerjal podobnost med znakoma JOBIS in ORBIS ter ugotovil, da si znamki ravno zaradi dejstva, da gre za kratki besedi, ki se razlikujeta v njunem začetnem delu „JO/OR“, nista podobni, zaradi česar je zavrnil ugovor. Pomembno je tudi, da znamki med drugim pokrivata pivo. Za ljubitelje piva pa je značilno, da se zvesti potrošniki svoje znamke držijo leta in celo desetletja. Zato bo že najmanjša razlika, precej manjša, kot je med prijavljeno in prehodno znamko, dovolj, da bo preprečila morebitno zmedo, da bi potrošnik po pomoti kupil pivo druge znamke. Glede fonetične primerjave tožeča stranka poudarja, da se prva zloga obeh znamk izgovorita različno, prav tako prijavljena znamka vsebuje črko „R“, ki se izgovori trše kot črki „T“ in „A“ pri predhodni znamki, kar jo še bolj razlikuje od predhodne znamke. Fonetični poudarek pri obeh besedah je na prvem zlogu, ki se razlikujeta, torej v nasprotju z napačno ugotovitvijo urada, da naj bi bil poudarek na drugem zlogu GUS. V tem delu se tožeča stranka ponovno sklicuje na že zgoraj omenjeno odločbo OHIM, s katero je odločil, da jo pri fonetičnem zaznavanju začetni del besede tisti, ki je bistvenega pomena. Če se torej primerjana znaka v njunem začetnem delu razlikujeta, se besedi oziroma znaka fonetično razlikujeta kot celota. Iz zgoraj navedenega torej sledi, da je začetek izgovorjenih znamk popolnoma različen in je jasno, da sta si znamki dovolj različni tudi po izgovorjavi. Nenazadnje pa se znamki med seboj razlikujeta tudi glede njunega pomena. Napačne so navedbe v izpodbijani odločbi, da je malo verjetno, da bo potrošnik prepoznal pomen besede „ARGUS“ v smislu mitološke živali, saj da v šolskih programih ni posebnega poudarka na grški mitologiji in poznavanje ne spada k povprečni razgledanosti. Beseda „ARGUS“ namreč pomeni znano grško mitološko bitje oziroma pošast s 1000 očmi. Poleg tega pošast „ARGUS“ nastopa v svetovno znanih literarnih ter filmskih uspešnicah „Harry Potter“, ki so poznane tako mladim in malo mlajšim generacijam kot tudi starejšim generacijam po celi Sloveniji. Nadalje urad tudi v zvezi z besedo „TAGUS“ napačno navaja, da je le-ta fantazijska beseda, saj označuje reko na Portugalskem, kar je znano tudi povprečnemu potrošniku, saj je zemljepis obvezni učni predmet tako v osnovni šoli, kot tudi geografija v nadaljnjem srednjem šolanju. Torej je razvidno, da imata obe besedi točno določen pomen in zatorej nista fantazijskega značaja. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in registrira znamko „ARGUS“ v besedi, št. Z-... na območju Republike Slovenije, oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne uradu v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožeča stranka ponovno navaja, da različen začetek primerjanih besed prispeva k vizualnem razlikovanju obeh znakov, saj pri relativno krajših besednih znakov, kot sta primerjana znaka, lahko majhne razlike močno vplivajo na percepcijo povprečnega potrošnika. Tožena stranka se načeloma strinja s to trditvijo, vendar poudarja, da je vedno odločilen celoten vtis, ki ga znamka ali znamki naredita na potrošnika. V pravu znamk namreč velja, da je pri ugotavljanju podobnosti znakov treba primerjati znake kot celote, seveda z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov. Za potrošnika, ko gre za krajša besedila, so najbolj pomembne začetne in/ali končne črke. Vizualno gledano imata besedi „ARGUS“ in „TAGUS“ povsem identičen zadnji del, razlikujeta se le v začetnem delu, pa še ta sta enako dolga (dve črki). Ker pa sta besedi kratki, povprečni potrošnik na začetnico ni tako pozoren, saj celotno besedo prebere dokaj hitro in mu lahko v spominu ostane ravno zadnji, in sicer identični del. Tožena stranka meni, da je urad primerjavo znakov izvedel v skladu s temi načeli in korektno. Navajanje prakse evropskega Urada za harmonizacijo na notranjem trgu (OHIM) je do neke mere seveda lahko relevantno, vendar tudi praksa tega urada ni tako zelo konsistentna, kar se podobnosti znamk tiče. Upoštevajo se namreč tudi zelo specifične razmere po različnih delih Evropske skupnosti, odvisno od tega, od kod sta prijavitelj in vložnik ugovora in kako dobro uspe slednji argumentirati razloge za zavrnitev neke znamke. Urad zato bolj upošteva lastno preteklo prakso, saj tako zagotavlja več konsistentnosti v svojih odločbah. Tožeča stranka poudarja, da sta znamki namenjeni označevanju piva in da je za ljubitelje piva značilno, da so zvesti potrošniki svoje znamke. Zato bo po besedah tožeče stranke, „že najmanjša razlika, precej manjša, kot je med zadevno in predhodno znamko, dovolj, da bo preprečila morebitno zmedo. Tožena stranka pa v tej zvezi meni, da je res, da določeni segmenti potrošnikov kažejo zvestobo „svoji“ znamki, vendar je v primeru piva ta okoliščina maj pomembna glede na to, da pivo kupujejo tudi občasni pivci ali zaradi nižje vsebnosti alkohola pivo kupuje tudi tisti potrošnik, ki nima „svoje“ znamke. Ker je v danem primeru manj specializirana publika tudi relevantna potrošniška publika, je potrebno verjetnost zmede umestiti tudi v ta kontekst. Glede argumentov tožeče stranke o različnih pomenih besed „ARGUS“ in „TAGUS“ tožena stranka meni, da sta pomena, ki ju tožeča stranka navaja, znana le ozkem krogu slovenskih potrošnikov. Pomenov sicer ne izpodbija, vendar vztraja pri mnenju, da ko gre za ime reke na Portugalskem, je povprečnemu slovenskemu potrošniku to ime praktično neznano. Zemljepis je sicer obvezen učni predmet že v osnovni šoli, vendar je v programih poudarek na rekah v Sloveniji, v tujini pa na veletokih kot so Donava, Volga, Mekong, Amazonka... Kar se tiče rek na Portugalskem, v leksikonu Cankarjeve založbe (tretja izdaja) so omenjene npr. le Douro, Tajo in Guadiana, tudi pod črko T ni najti nobene omembe reke Tagus. Kar se tiče pomena besede „ARGUS“ se je urad je v izpodbijani odločbi že opredelil do argumentov tožeče stranke. Sklepno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi se sicer strinja z ugotovitvijo, da so za potrošnika, ko gre za krajša besedila, najbolj pomembne začetne in/ali končne črke, a vendar jo čudi, ko tožena stranka nato v isti sapi doda, da povprečni potrošnik na začetnico ne bo pozoren, ker sta besedi kratki. Navedeni trditvi sta si med seboj v popolnem nasprotju. Kljub temu, da je tožena stranka mnenja, da je pri krajših besedilih pomemben začetni del, v izpodbijani odločbi predmetnega dejstva ne upošteva, temveč zmotno meni, da bo potrošniku v spominu ostal zgolj zadnji del. Ravno različen začetek obeh znakov je odločilnega pomena in bo privabil bistveno pozornost povprečnega potrošnika, ki bere od leve proti desni. Da pa je pri povprečnem vizualnem zaznavanju začetni del bolj distinktiven od ostalih delov besed v znakih, je mnenja tudi naslovno sodišče (sodba U 1557/2006). Z navedbami tožene stranke, da pivo kupujejo tudi občasni pivci, se tožeča stranka sicer načeloma strinja, vendar poudarja, da tudi občasni pivci poznajo znamke piva in so pozorni, katero znamko piva bodo kupili oziroma naročili. Morebitno podobnost je treba presojati glede na povprečnega potrošnika, kar pa pri pivu še posebej pomeni, da gre za pivce, ki so svoji znamki zvesti, oziroma za pivce, ki pri nakupu ali naročanju posvečajo znamki veliko pozornost, kar pa nedvomno preprečuje nastanke zmede, da bo potrošnik pomotoma kupil pivo druge znamke.

Sodišče je tožbo poslalo stranki z interesom A.A.A., Portugalska, ki jo zastopa B.B.B. d.o.o., vendar odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če se blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnosti zmede v javnosti, pri čemer verjetnosti zmede vključuje verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko. Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po citirani zakonski določbi morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja: enakost oziroma podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oziroma podobnost blaga/storitev, na katere se nanaša prijavljeni znak in registrirana znamka. Za podobne je v smislu citirane določbe šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom oziroma storitvami različnih proizvajalcev oziroma ponudnikov storitev, s čimer bi bila izničena temeljna funkcija blagovnih znamk, to je razlikovati blago oziroma storitve različnih proizvajalcev blaga oziroma ponudnikov storitev na trgu. Podobnost med znaki se po ustaljeni upravni in sodni praksi ugotavlja po metodi celovite presoje, po kateri se znaki med seboj primerjajo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika. Znaki se med seboj primerjajo tako, kot so prijavljeni, pri čemer je treba upoštevati vse sestavne elemente in najbolj dominantne dele, če jih je mogoče določiti. V zadevi ni sporno, da registrirana znamka ter prijavljeni znak v razredu 32 NK ščitita enako oziroma podobno blago (prijavljeni znak za proizvode iz razreda 32 NK: pivo; mešane pijače s pivom, registrirana znamka za proizvode iz razreda 32 NK: pivo, brezalkoholne pijače, sadni napitki in sadni sokovi, sirupi in drugi pripravki za pripravo napitkov). Odločitev urada, da prijavljenega znaka ne zavaruje, temelji na zgoraj citirani določbi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, pri čemer razlogi odločitve temeljijo na ugotovitvi, da je prijavljeni znak „ARGUS“ zamenljivo podoben registrirani znamki „TAGUS“ za proizvode iz razreda 32 NK. Po presoji sodišča navedena odločitev temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz primerjave obeh znakov.

Ni sporno, da sta obe primerjani besedi sestavljeni iz petih črk, od teh so skupne štiri od petih črk, zadnje tri črke so na istih mestih; beseda prijavljene znamke se prične s črkama „A in R“, beseda predhodne znamke pa s črkama „T in A“, preostale črke „GUS“ so obema besedama identične in ležijo na identičnih mestih. Primerjani besedi se torej razlikujeta glede na začetne črke. Tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je začetek obeh besed „AR/TA“ različen tako z vizualnega kot tudi s fonetičnega vidika in po presoji sodišča ravno začetni del primerjanih znakov prispeva k razlikovanju obeh znakov tudi s celostnega vidika. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da ima v predmetnem primeru odločilno vlogo jasna razlika na začetku obeh znakov „AR/TA“, saj bo le-ta privabila pozornost povprečnega potrošnika, ki bere od leve proti desni in je praviloma pozoren na začetek besednega znaka. V primeru enobesedne znamke težko govorimo o dominantnem oziroma distinktivnem delu in se povprečni potrošnik pri krajših besednih znamkah običajno ne osredotoča na posamezne črke, temveč gleda znak oziroma besedo kot celoto. Pri krajših besedah je potrošnik v večini primerov pozoren ravno na začetek besede, kar je večkrat potrdila tudi upravna in sodna praksa. Urad je izhajal iz napačne predpostavke, da bo povprečni potrošnik tako z vizualnega in fonetičnega vidika pozoren predvsem na zadnji del znaka „GUS“, ne pa na začetek obeh besed „TA“ in „AR“, ki pa sta po presoji sodišča dovolj razlikovalna. Glede fonetične primerjave znakov se sodišče strinja s tožečo stranko, da se prva zloga obeh znakov izgovorita različno, prav tako prijavljeni znak vsebuje črko „R“, ki se izgovori trše in bolj zvenečo kot črki „T“ in „A“ pri predhodni znamki. Tudi sodišče meni, da fonetični poudarek pri obeh besedah ni na zadnjem zlogu „GUS“, temveč je poudarek pri obeh besedah na prvem zlogu, ki se, kot je že bilo obrazloženo, povsem določno razlikujeta, zato sodišče drugače kot urad meni, da si primerjana znaka nista zamenljivo podobna, kar utemeljeno ugovarja tudi tožeča stranka.

Po presoji sodišča pa so neutemeljeni tožbeni ugovori glede razlikovalnega pomena besed „ARGUS“ in „TAGUS“, saj je pomen besede „ARGUS“ (mitološko bitje s 1000 očmi) znan le ozkem krogu slovenskih potrošnikov, zato se sodišče strinja z utemeljitvijo urada glede primerjave znakov s pomenskega vidika in se v tem delu sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odločba US, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s pomenom registrirane znamke „TAGUS“, ki med strankama ni sporna (urad v izpodbijani odločbi navaja, da gre za fantazijsko besedo, v odgovoru na tožbo pa ne oporeka, da gre za reko na Portugalskem), tudi sodišče meni, da navedena reka povprečnemu slovenskemu potrošniku praktično ni znana in je večja verjetnost, da povprečni slovenski potrošnik znaku „TAGUS“ ne bo pripisal kakšne posebne vsebine, zato vsebinskemu pomenu obeh znakov ni mogoče pripisati kakšne posebne razlikovalne funkcije.

Ker je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in v posledici tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.