Jedro

Izvensodna poravnava, na podlagi katere je tožnik prejel odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, ne izključuje odškodninskega zahtevka zaradi posledic, na katere tožnik ob sklenitvi poravnave ni mogel misliti in jih predvideti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. tč. /3a, 3b, III. tč. in IV. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati razliko odškodnine v višini 961,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer za zahtevane zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 700,00 EUR za obdobje od 25. 6. 2009 do 29. 3. 2010 (tč. II/1izreka), za zahtevane zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 261,00 EUR za obdobje od 15. 7. 2008 do 29. 3. 2010 (tč. II/2 izreka), za znesek 23.930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.500,00 EUR od 16. 12. 2008 do plačila (tč. II 3a izreka) in od zneska 3.420,00 EUR od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka od zapadlosti posameznega zneska do plačila (tč. II 3 b izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti razliko stroškov postopka v višini 1.575,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (III. tč. izreka) ter da je tožnik dolžan priči J.K. plačati stroške v višini 6,00 EUR (IV. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (tč. II. 3. a in b) in stroške postopka (tč. III in tč. IV) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Tožnik je vložil laično pritožbo in pritožbo po svojem pooblaščencu, katerih vsebino razlogov pritožbeno sodišče povzema enotno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, izpodbijani del sodbe razveljavi. Tožnik poudarja, da se predmetne sodbe ne da preizkusiti. Sodišče sicer obširno povzema navedbe pravdnih strank in vsebino izvedenskega mnenja ter zaključi, da je bila tožniku že poravnana pravična denarna odškodnina, navedenega pa z ničemer ne obrazloži. Od odmere in plačila odškodnine je nastopila vrsta okoliščin, ki so vplivale na odmero in bi jih sodišče moralo upoštevati. Tožnik je v posledici dne 24. 6. 2009 ugotovljene invalidnosti izgubil delo, zdravljenje je potekalo še naprej, predvsem glede duševnih bolečin. Sodišče ne navaja razlogov za posamezne oblike nematerialne škode, zato se ne da preizkusiti, zakaj in kakšna višina bi mu pripadala npr. za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so po oceni tožnika zmanjšane za najmanj 40 %. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo trditev tožnika za zahtevek za plačilo razlike v plači. Tožnik je natančno pojasnil pravno naravo zahtevka, trdil je tudi, da je zahtevana razlika posledica dodatka na izmensko delo in osebno učinkovitost, ki bi tožniku vsekakor pripadala, če bi delal. O navedenem sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Poudarja, da je bil pred nezgodo zdrav in je delo opravljal kvalitetno in v polnem delovnem času, pa tudi z nadurami, mesečno jih je opravil cca 40, včasih tudi več. Predlagal je primerjavo z delavcema J.P. in G.G., prav tako pa tudi pritegnitev izvedenca finančne stroke, o čemer pa se sodišče ni izreklo. Tožnik poudarja, da mu starostne spremembe niso delale težav, zaradi njih zagotovo ne bi šel na invalidsko komisijo, kar je potrdil tudi izvedenec. Vzrok za napotitev na invalidsko komisijo je bila izključno poškodba na delovnem mestu. V kondiciji, kakršni je bil pred poškodbo, bi lahko še nekaj let normalno delal, tudi nadure in bi s tem finančno lažje shajal. Ne drži, da je 100 % bolniško nadomestilo enako kot redna plača, saj je nadomestilo obračunano od osnove zadnjih treh plač brez dodatkov in nadur. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka in sicer 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, posledično navedenemu pa je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 26. 6. 2007 utrpel poškodbo pri delu. Pri odpiranju premičnih vrat so se le-ta odtrgala in mu padla na levo nogo. Tožnik je utrpel pretrganino prednje križne vezi levega kolena. Za predmetno poškodbo mu je zavarovalnica A., pri kateri je imela tožena stranka zavarovano odgovornost, dne 23. 6. 2008 nakazala znesek 8.800,00 EUR in dne 22. 4. 2009 znesek 6.700,00 EUR (B4), skupaj torej 15.500,00 EUR (vse iz naslova nematerialne škode). Materialne škode mu ni priznala. Dne 24. 6. 2009 je ZPIZ tožnika (od dne 5. 2. 2009 dalje) razvrstil v III. kategorijo invalidnosti (A16) in sicer zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe pri delu 50 %. Tožena stranka je navajala, da je bila s predmetnim plačilom poravnana vsa škoda, ki je tožniku nastala v posledici predmetne nezgode pri delu, zato iz naslova škode za to nezgodo ne more uveljavljati novih zahtevkov. Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval odškodnino za nematerialno škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000,00 EUR, iz naslova strahu 6.000,00 EUR, iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR, skupaj 36.000,00 EUR. Ker je od zavarovalnice že prejel znesek 15.500,00 EUR, zahteva še plačilo razlike odškodnine za nematerialno škodo v višini 20.500,00 EUR. Iz naslova materialne škode pa zahteva 3.420,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je opisoval zdravljenje in nevšečnosti, ki so potekale do leta 2009, navajal pa je tudi, da zdravljenje v letu 2009 ni bilo zaključeno in je potekalo naprej, da je levo koleno zaradi poškodbe podvrženo artrozi, ki napreduje, nastale so posledice, ki jih ni bilo mogoče pričakovati (postal je invalid III. kategorije, posledično je izgubil delo, razvila pa se je tudi globoka depresija).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napravilo zaključke, za katere ni navedlo razlogov oz. ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njeno preverljivost. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je izhajalo tudi iz nepravilne materialnopravne podlage. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da tožnik vtožuje odškodnino tako za škodo, ki je bila že zajeta v poravnavi, ki jo je sklenil z zavarovalnico, dne 23. 6. 2008 in dne 22. 9. 2009, kot za novo škodo, ki naj bi nastala v posledici škodnega dogodka in ni bila zajeta z izvensodno poravnavo. Te osnovne predpostavke sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, kljub temu, da je ugotovilo, da je tožnik z zavarovalnico, pri kateri je imela tožena stranka zavarovano odgovornost, sklenil izvensodno poravnavo (B14). Sodišče prve stopnje sicer tega ni decidirano zapisalo, je pa to razvidno iz zaključka, da je tožnik za predmetni škodni dogodek že prejel odškodnino v višini 15.500,00 EUR, pri čemer se je sklicevalo na listine pod prilogo B14. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sklenjena izvensodna poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka iz posledic, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti in jih predvideti. Zato lahko oškodovanec zahteva odškodnino za škodo zaradi nepredvidenih poslabšanj zdravstvenega stanja oz. nepredvidenih posledic poškodbe, na katere pri sklenitvi poravnave ni mogel računati in sicer ne glede na to, da se je (tako kot v konkretnem primeru- kar je razvidno iz listin) s poravnavo odrekel pravici zahtevati nadaljnjo odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom (tako VS RS npr. II Ips 319/96, 207/99, 331/2000). Predmet poravnave o odškodnini je torej lahko le odškodnina za škodo, ki je nastala do dneva sklenitve poravnave, in ki je bila lahko strankam ob sklenitvi poravnave znana po sami naravi stvari. Ker sta tudi v konkretnem primeru stranki očitno sklenili izvensodno poravnavo samo za plačilo odškodnine za škodo, ki je bila znana na dan poravnave, za odločanje o novi škodi oz. o nepredvidenih posledicah ta poravnava ni relevantna. Predmet spora je tako lahko le odškodnina za posledice škodnega dogodka, na katere tožnik ob sklenitvi izvensodne poravnave ni mogel računati. Sodišče mora zanesljivo ugotoviti, da je nova škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da je ta novo nastala škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor tudi ne predvideti njenih posledic, zato tudi ni bila predmet plačila odškodnine. Oškodovanec lahko zahteva odškodnino za tisto negmotno škodo, ki presega škodo, ki je bila znana ob odločanju, in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (182. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, v zvezi s 179. členom OZ). Nadaljnjo odškodnino za negmotno škodo iz istega škodnega dogodka tako po teoriji kot po sodni praksi lahko zahteva oškodovanec, če gre za nepredvideno poslabšanje zdravstvenega stanja.

Sodišče prve stopnje je sicer angažiralo izvedenca medicinske stroke, vendar pa zaradi nezadostnih napotkov sodišča slednji ni mogel podati ocene o relevantnih dejstvih, na katerih bi nato sodišče lahko gradilo svojo dokazno oceno. Tako izvedenec ni razmejil posledic škodnega dogodka (v vseh postavkah), ki so bile na dan zadnje sklenjene poravnave že znane, od posledic, ki so v posledici škodnega dogodka nastale kasneje in na katere ob sklenitvi poravnave ni bilo računati. Tako ni moč zaključiti, ali je tožnik po sklenjeni poravnavi trpel nadaljnje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ali je tožnik trpel dodaten strah, ker je npr. njegovo stanje rezultiralo v invalidnosti III. kategorije, ali je v zvezi z navedenim utrpel dodatne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki naj bi jih povzročila depresija. Odgovoriti je torej potrebno na vprašanje, ali torej na vse te posledice ob sklenitvi poravnave objektivno ni bilo mogoče računati, zaradi česar tožniku pripada dodatna odškodnina iz vsake postavke, ki jo vtožuje oz. povedano drugače, ali tožniku zaradi morebitnega večjega obsega škode, kot je bila znana ob poravnavi, za vsako izmed vtoževanih postavk, pripada višja odškodnina, kot mu je že bila priznana.

Utemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje za odločitev o tem, da je tožnik že prejel pravično denarno odškodnino, sploh ne navede nobenih razlogov, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje se zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča tudi ni opredelilo glede pravnorelevantnih vprašanj, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo zgoraj, niti ni presodilo, kolikšen znesek odškodnine bi tožniku glede na merila 179. čl. OZ in ob primerljivi sodni praksi pripadel po posamezni vtoževani postavki.

Sodišče prve stopnje sicer obširno prepisuje navedbe pravdnih strank in ugotovitve, kot izhajajo iz izvedeniškega mnenja, pri čemer pa dokazne ocene praktično sploh ne napravi. Pritožbeno sodišče opozarja, da prepisovanje navedb strank in vsebine izvedenih dokazov (konkretno - izvedeniškega mnenja) ne pomeni dokazne ocene. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi zaradi zahtevane skrbnosti moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo, zato ima sodba sodišča prve stopnje tudi iz navedenega razloga pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V posledici navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in sodbo v izpodbijanem delu (tč. II/ 3 a in b, tč. III. in tč. IV izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje kot to določa 354. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje bo torej v ponovljenem postopku moralo ugotoviti, ali je nova škoda nastala, ali je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter ali je ta dodatna škoda taka, da niti tožnik niti tožena stranka zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic ter zato ni bila predmet plačila odškodnine. Obseg škode bo sodišče moralo ugotoviti s pomočjo izvedenca. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vse navedeno velja tako za nematerialno kot materialno škodo. V tej zvezi pritožbeno pritrjuje utemeljenemu materialnopravnemu stališču, izraženemu v tožnikovi pritožbi, da je tožnik upravičen tudi do povrnitve škode, ki mu je nastala v posledici prikrajšanja pri plači. V kolikor tožnik dokaže, da je pred poškodbo poleg plače redno prejemal tudi dodatke za nadure, za pogoje dela, za nočno delo, izmensko delo, stimulacijo za osebno učinkovitost, itd. in je njegov dohodek zaradi izgube navedenih dodatkov nižji kot pred poškodbo, če torej dokaže, da bi, če se ne bi poškodoval, imel v vtoževanem obdobju višje dohodke, kot jih je dejansko prejel, potem je upravičen tudi do odškodnine v višini razlike v dohodku, ki mu je tako nastala. Vprašljivo v konkretnem primeru pa je seveda, ali je bila pravdnima strankama ta škoda ob sklenitvi poravnave že znana in sta jo pri poravnavi tudi upoštevali. Navedeno mora sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vsekakor razčistiti in se do tega opredeliti.

Ko bo torej sodišče prve stopnje ugotovilo obseg škode (tako tiste, ki jo je bilo ob sklepanju poravnave moč predvideti, kot tiste, ki je morda ni bilo mogoče predvideti), bo ocenilo, kolikšna višina pravične denarne odškodnine, bi tožniku pripadala za vsako izmed vtoževanih postavk. Po seštevku tako ugotovljenih zneskov bo sodišče presodilo, ali je bila z zneskom odškodnine, ki je bila tožniku že izplačana (pri čemer bo sodišče ta znesek valoriziralo na dan izdaje sodbe), že poravnana pravična denarna odškodnina ali ne. Podlaga za valorizacijo je namreč v drugem odstavku 168. člena OZ, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način (z valorizacijo) upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Če je del odškodninske obveznosti plačan vnaprej, ni odločilen nominalni znesek plačila, temveč v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala. Valorizacija pomeni uporabo materialnega prava, zato jo sodišče opravi po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava (tako tudi VS RS opr. št. II Ips 496/2009).

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.