Jedro

Okoliščina, da je tožnik pri pravnemu predniku tožene stranke pri plači za september 2000 že prejel jubilejno nagrado za 30 let skupne delovne dobe, ne pomeni, da je tožena stranka prosta obveznosti, da mu izplača jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača jubilejno nagrado v višini 731,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2006 do plačila (točka I izreka), zavrnilo je kar je tožnik zahteval več, to je razliko do vtoževanega zneska jubilejne nagrade v višini 14,63 EUR in obresti od 2. 8. 2006 dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 149,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo pri prehodu iz starega v nov sistem nagrajevanja delovnih jubilejev (v preteklem obdobju se je v delovno dobo vštevala vsa doba) potrebno upoštevati, da isti delavec za isti jubilej pri istem delodajalcu lahko prejme jubilejno nagrado samo enkrat. Nekatere kolektivne pogodbe so to pravilo izrecno zapisale, vendar pa se je to pravilo v praksi upoštevalo tudi takrat, ko to v kolektivni pogodbi ni bilo posebej določeno. Tožena stranka ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožniku izplačala jubilejno nagrado, ki je ni bila dolžna plačati. Tožena stranka je jubilejno nagrado izplačala v skladu z veljavnimi predpisi in tako izpolnila svojo obveznost tudi po sedaj veljavnem določilu panožne kolektivne pogodbe. Tudi davčni predpisi ne sledijo navedbam tožnika. V skladu z 9. členom Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006, 76/2008, v nadaljevanju Uredba) izhaja, da če je bila delojemalcu izplačana jubilejna nagrada za skupno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, se pri istem delodajalcu kasneje izplačane jubilejne nagrade za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu vštevajo v davčno osnovo. Navedeno pomeni, da pri istem delodajalcu, iste jubilejne nagrade za isti jubilej ni možno dvakrat prejeti neobdavčene, kar v bistvu pomeni, da gre za drugo vrsto dohodka delavca. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi tretje alineje prvega odstavka 2. točke 89. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2007, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba iz leta 2007) dosodilo vtoževano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. V skladu s citirano določbo delavcu pripada jubilejna nagrada v višini dvakratne najnižje osnovne plače za I. tarifni razred te kolektivne pogodbe za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Ob ugotovitvi, da je tožnik 1. 7. 2006 dopolnil 30 let delovne dobe pri družbi A. d.d., ki je pravni prednik tožene stranke, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik takrat pridobil pravico do jubilejne nagrade.

Okoliščina, da je tožnik pri družbi A. d.d. pri plači za september 2000 že prejel jubilejno nagrado za 30 let skupne delovne dobe, ne pomeni, da je tožena stranka prosta obveznosti, da mu izplača jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je bila družba A. d.d. na podlagi takrat veljavnih predpisov dolžna izplačati jubilejno nagrado za skupno delovno dobo. Vendar tožena stranka za to trditev ni predložila nobenega dokaza. V letu 2000 je za družbo A. d.d. veljala Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/1998, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba iz leta 1998), ki je jubilejne nagrade prav tako kot kasnejša panožna kolektivna pogodba vezala na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Pri obeh panožnih kolektivnih pogodbah je predvideno, da delodajalec lahko v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu opredeli nagrado za skupno delovno dobo ali za jubileje družbe, vendar tožena stranka obstoja takšne podjetniške kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta za čas, ko je njen pravni prednik tožniku izplačal jubilejno nagrado za skupno delovno dobo ni zatrjevala, in ga tudi ni predložila. Za kasnejše obdobje je tožena stranka predložila del podjetniške kolektivne pogodbe družbe A. d.d., ki je veljala od 21. 1. 2004 in ki je glede jubilejnih nagrad določala, da se neposredno uporabljajo določila panožne kolektivne pogodbe. Navedeno pomeni, da je družba A. d.d. tožniku v letu 2000 plačala nekaj česar ni bila dolžna plačati, saj jo je panožna kolektivna pogodba iz leta 1998 zavezovala le za plačilo jubilejne nagrade za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Da je družba A. d.d. tožniku plačala nekaj, česar ni bila dolžna, je razvidno tudi iz določbe šestega odstavka 2. točke 68. člena panožne kolektivne pogodbe iz leta 1998, ki je po svoji naravi prehodna določba in bi ob upoštevanju nomotehničnih načel zato sodila v prehodne in končne določbe. Ta določba je delodajalce zavezovala, da delavcu, ki bi zaradi prehoda delodajalca na novo osnovo izplačevanja jubilejnih nagrad izgubil nagrado za posamezni jubilej za skupno delovno dobo, to nagrado izplača do 30. 6. 2000. Navedeno pomeni, da bi bil pravni prednik tožene stranke tožniku dolžan izplačati jubilejno nagrado za 30 let skupne delovne dobe le v primeru, če bi tožnik to dobo dosegel do 30. 6. 2000. Vendar pa je tožnik 30 let skupne delovne dobe dopolnil šele septembra 2000, torej po datumu do katerega so bili delodajalci, za katere je veljala panožna kolektivna pogodba iz leta 1998, tudi po njeni uveljavitvi dolžni izplačevati jubilejno nagrado za skupno delovno dobo. Samo za te primere velja tudi nadaljnja določba šestega odstavka 2. točke 68. člena panožne kolektivne pogodbe iz leta 1998 o tem, da delavcu pripada samo ena nagrada za vsak delovni jubilej, razen če s podjetniško kolektivno pogodbo in splošnim aktom delodajalca ni določeno drugače. Ustavna pravica do enakega varstva pravic pomeni, da sodišče v določeni zadevi ne sme odločiti drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Pritožbeno sodišče je v identičnem sporu, v katerem je prav tako bila udeležena družba A. d.d. s sodbo in sklepom Pdp 1161/2008, že odločilo, da je delavec upravičen do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri delodajalcu, čeprav je pred tem od istega delodajalca že prejel jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) mora sodnik vselej ravnati tako, kot bi pred seboj imel nedoločeno število primerov iste vrste.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.