Jedro

Tožena stranka je v dopolnitvi pritožbe uveljavljala nova dejstva in predlagala nove dokaze. To pa po preteku pritožbenega roka ni več možno. Pri pogodbi o nakupu in prodaji deviznih sredstev gre za nično pogodbo. Zato mora tožena stranka vrniti neupravičeno pridobljeni denarni znesek (po tečaju, ki velja na dan plačila) z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je bil toženec glede tistega, kar je neupravičeno pridobil v slabi veri, zato ji zamudne obresti ne gredo že od dneva pridobitve denarnega zneska.

Izrek

1. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavi za zakonite zamudne obresti od 13.987.279,94 SIT od 4.10.1991 do 29.4.1992 - s tem, da se tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljen zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi za 13.987.279,94 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.1991 do plačila, v 3. točki izreka pa za 244.000,00 SIT izvršilnih stroškov. Istočasno pa je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje nadaljnje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka.

Predlagala je razveljavitev oziroma ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer ni priglasila pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je pritožbo naknadno dopolnila. Primarno je predlagala ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

V omenjeni dopolnitvi pritožbe je tožena stranka uveljavljana nova dejstva in predlagala nove dokaze. To pa po preteku pritožbenega roka ni več možno (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7.4.1993, opr.št. III Ips 17/93. Rok za pritožbo je namreč potekel dne 10.6.1993, dočim je tožena stranka pritožbo dopolnila šele dne 22.7.1993. Sicer pa je pritožba deloma utemeljena.

1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pogodba o nakupu in prodaji deviznih sredstev z dne 1.10.1991 (A 3) nična. Gre za ničnost na podlagi 1. odstavka 9. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS št. 1/91-I), ko izpolnitve obveznosti tudi sicer ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen Zakona o banki Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I), pač pa v domačem denarju po tečaju na dan plačila (glej 2. odstavek 5. člena ZDP).

2. Gre za nično pogodbo po 1. odstavku 103. člena Zakona o oblagacijskih razmerjih, ko je pravni naslov (pogodba z dne 1.10.1991) bila absolutno neveljavna. Torej ne gre za razdrto pogodbo.

Ker gre torej za kondikcijski zahtevek, mora tožena stranka neupravičeno pridobljeni denarni znesek 13.987.279,94 SIT (1.045.523,50 CHF - 619.471,72 CHF x 32,83 SIT) vrniti na podlagi 1. odstavka 214. člena ZOR, ne pa na podlagi 2. odstavka 132. člena ZOR, in sicer z zamudnimi obrestmi, vendar ne po 5. odstavku 132. člena ZOR (od dne 4.10.1991), ampak po 214. členu ZOR (šele od dne 30.4.1992).

Tožeča stranka namreč lahko v skladu z določbo 214. člena ZOR zahteva zamudne obresti od dneva pridobitve tožene stranke, le če dokaže njeno nedobrovernost; sicer pa le od vložitve zahtevka dalje. Ker tožeča stranka nedobrovernosti ni zatrjevala, še manj pa dokazala, ji gredo zamudne obresti šele od vložitve izvršilnega predloga oziroma tožbe dalje (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22.4.1993, opr.št. III Ips 25/93).

3. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za zamudne obresti od 13.987.279,94 SIT od 4.10.1991 do 29.4.1992 - s tem, da je v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

4. Sicer pa gre pri prisojenih zamudnih obrestih za zamudne obresti po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS št. 14/92 in 13/93), ki se obračunavajo v skladu z Odredbo o načinu obračunavanja zamudnih obresti (Ur. l. RS št. 14/92 in p. 17/92). Ker je 1. odstavku 2. člena ZOMZO določeno, da je obrestna mera zamudnih obresti za obligacijska razmerja enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven, in realni letni zamudni obrestni meri 30 % (od 13.3.1993 25 %), je tozadevna pritožbena navedba tožene stranke neutemeljena.

5. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. člena ZPP pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Ker pritožba zoper sodbo vsebuje tudi pritožbo zoper stroškovni del te sodbe, navedeno velja tako za glavnico s pripadajočimi obrestmi, kakor tudi za izvršilne in nadaljnje pravdne stroške. Odločitev o glavni stvari namreč ni bila spremenjena, zato sodišče druge stopnje ni na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Sicer pa je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (smiselno glej 3. odstavek 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških pa je itak odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila (glej 3. odstavek 164. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.