Jedro

Dejanje obdolženca, kot je opisano v izreku napadene sodbe, po pravilni presoji prvostopnega sodišča nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1, ker manjka zakonski znak tega kaznivega dejanja, in sicer navedba stvarne ali obligacijske pravice, ki bi si jo naj obdolženi samovoljno vzel oziroma za katero bi naj mislil, da mu pripada. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravica določanja meje ni stvarno pravna pravica, kakor tudi ne obligacijska pravica in zato obdolženi s postavitvijo stene na način, kot je opisan v prvostopnem oprostilnem izreku, že pojmovno ni mogel določiti meje med posameznima deloma stavbe.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca A.P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec A.P. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 29551/2016 z dne 21. 4. 2017 na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženegaB.K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po drugem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, v višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti tej sodbi se je pritožil zasebni tožilec po svoji pooblaščenki Odvetniški pisarni P., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. 3. Na pritožbo je podal odgovor obdolženčev zagovornik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, zasebnega tožilca pa zaveže k povrnitvi potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika v pritožbenem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obdolženega B.K. oprostilo obtožbe na podlagi 358. člena ZKP, iz obrazložitve napadene sodbe (točka 8) pa je razvidno, da je to storilo po 1. točki 358. člena ZKP, ker je ugotovilo, da dejanje, ki ga je zasebni tožilec očital v zasebni obtožbi obdolžencu, po zakonu ni kaznivo dejanje. Navedeno sodišče prve stopnje v napadeni sodbi obrazloži tako, da navaja, da kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada, pri čemer mora ta pravica biti v opisu dejanja konkretno opredeljena, pri tem pa gre bodisi za stvarno ali obligacijsko pravico. Šele konkretizacija pravice namreč omogoča zaključek, ali je obdolženec dejansko tako pravico imel, oziroma je mislil, da jo ima in ali je šlo za samovoljno vzetje take pravice. Če pa storilec samovoljno vzame nekaj, do česar ni opravičen in tudi ne misli, da to pravico ima, potem kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 ni podano. V tem primeru lahko storilec stori kakšno drugo kaznivo dejanje, npr. tatvine, zatajitve, poškodovanje tuje stvari itd. 6. V opisu dejanja v zasebni tožbi se obdolženemu očita, da si je samovoljno vzel svojo pravico oziroma pravico, za katero je mislil, da mu pripada s tem, ko je v stavbi št. 2563, k.o. M. postavil steno na prehodu med višjim in nižjim nivojem med posameznima deloma stavbe št. 10 in 9, pri čemer je prvi del stavbe v lasti zasebnega tožilca, drugi del pa v lasti družbe K.. d.o.o., s tem pa določil mejo, čeprav mu pravica določanja meje med posameznima deloma stavbe št. 9 in 10 ne pripada.

7. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pravica določanja meje ne sodi med stvarno pravne pravice in tudi ne med obligacijske pravice, ker imajo pravico določanja meje geodetske službe, ali pa sodišče v sodnem postopku (pravdnem ali nepravdnem). Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da se meja določa med posameznimi zemljiškimi parcelami, ne pa v večstanovanjskih stavbah, ker se v slednjih med lastniki posameznih delov vzpostavi etažna lastnina v skladu z Zakonom o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju posameznega zemljišča k stavbi - ZVEtL (Ur. l. RS, št.45/2008 in 59/2011). O vzpostavitvi etažne lastnine pa odloča sodišče v nepravdnem postopku in v konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da je bila etažna lastnina vzpostavljena že leta 2005 na podlagi elaborata.

8. Z razlogi napadene sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša, ker so pravilni. Dejanje obdolženca, kot je opisano v izreku napadene sodbe, po pravilni presoji prvostopnega sodišča nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1, ker manjka zakonski znak tega kaznivega dejanja, in sicer navedba stvarne ali obligacijske pravice, ki bi si jo naj obdolženi samovoljno vzel oziroma za katero bi naj mislil, da mu pripada. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravica določanja meje ni stvarno pravna pravica, kakor tudi ne obligacijska pravica in zato obdolženi s postavitvijo stene na način, kot je opisan v prvostopnem oprostilnem izreku, že pojmovno ni mogel določiti meje med posameznima deloma stavbe št. 2563 k.o. M., in sicer deloma št. 9 in št. 10. Na to v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tudi zagovornik obdolženega, ko navaja, da določitev meje med posameznima etažama št. 10 in 9 v predmetni stavbi ni pravica obdolženca, ki bi izhajala iz civilno - pravnih predpisov, to je iz Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ali iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter da je predmet kazensko pravnega varstva pri kaznivem dejanju samovoljnosti iz prvega odstavka 310. člena KZ-1 notranji red v državi in pravni promet, zaradi česar je to kaznivo dejanje umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir in ne more biti storjeno, če nekdo nekaj naredi, četudi v nasprotju z veljavnim pravnim redom, pa takšno njegovo ravnanje ne pomeni njegove pravice ali domnevne pravice, ki si jo jemlje samovoljno. Zagovornik pravilno navaja, da je za storitev tega kaznivega dejanja bistveno, da je storilec pojmovno sploh lahko nosilec takšne pravice, kar pa v obravnavanem primeru nikakor ni. Z njegovim stališči pritožbeno sodišče v celoti soglaša in pritožba nima prav, ko razlago, kot jo imata napadena sodba in zagovornik, ocenjuje za zmotno in pravno neutemeljeno. Okoliščina, da se je obdolženi pred postavitvijo stene zavedal, da nima pravne podlage za njeno postavitev, ker ga je na to izrecno opozoril izvršitelj A.Š., za ugotovitev ali ima dejanje obdolženca zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti ali ne, ni odločilna, Zato navedeno pritožba neutemeljeno izpostavlja. Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na dejstvo, da je bilo v pravdnem postopku odločeno, da mora obdolženi steno odstraniti, kar je tudi storil, ter da tega prav gotovo ne bi storil, če bi bila stena postavljena zakonito. Pritožba namreč spregleda, da je bilo navedeno odločeno s sklepom prvostopnega sodišča, ki je bil izdan na predlog za izdajo začasne odredbe, katerega pa je Višje sodišče po pritožbi tožene stranke - družbe K. d.o.o. spremenilo tako, da je predlog za začasno odredbo zavrnilo. Pravdni postopek, ki teče med etažnima lastnikoma, to je zasebnim tožilcem in družbo K. d.o.o., pa še ni zaključen. Zato so zaključki pritožbe, ki temeljijo na spremenjenem sklepu prvostopnega sodišča, na katerega se sklicuje, neutemeljeni in nimajo nobene teže. To izhaja tudi iz pravilne obrazložitve napadene sodbe (točka 7).

9. Pritožba torej nima prav, ko zatrjuje, da dejanje, opisano v izreku napadene sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in v napadeni sodbi tehtno obrazložilo, da temu ni tako, vsled česar je pritožba, podana iz vseh pritožbenih razlogov, ne da bi bili ti v pritožbi tudi konkretizirani, neutemeljena.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je o pritožbi pooblaščenke zasebnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugega odstavkom 96. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po ZST-1 in tar. št. 7222 Taksne tarife.