Jedro

Listine spisa P 209/2015 izkazujejo, da so izpolnjeni vsi elementi za ugotavljanje tožnikove škodne odgovornosti po določbah OZ. Tožena stranka je izčrpno utemeljila ugotovitev, da obstaja verjetnost, da je tožba utemeljena. V skladu s 131. členom OZ mora namreč oškodovanec za uspešno uveljavljanje povračila škode dokazati tako protipravna ravnanja, kot tudi škodo in vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem oziroma v primeru objektivne odgovornosti le škodo in da je škoda nastala iz nevarne dejavnosti ali nevarne stvari. Sodišče zato kot neutemeljenega (za potrebe odločanja o dodelitvi BPP) zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na odsotnost ugotavljanja oškodovančevega soprispevka. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na ugotovitev tožene stranke, da bo o višini odškodnine odločalo sodišče, saj je vprašanje višine odškodnine materialnopravno vprašanje, o katerem odloča pravdno sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. P 209/2015, kot neutemeljeno. Odločitev je utemeljila z določbo prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in sklicevanjem na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz vpogleda v spis P 209/2015 in glede na dokaze, navedene v predmetni pravdni zadevi ter pravno podlago, je tožena stranka zaključila, da je pričakovanje prosilca kot toženca v predmetni zadevi, nerazumno. Iz tožbe namreč izhaja, da naj bi prosilec tožnika brez razloga zabodel v prstni koš, zaradi česar je ta utrpel poškodbe. Iz tožbe in iz prosilčeve izjave pred PP Celje izhaja tudi, da naj bi bil prosilec v kritičnem času močno pijan, da se dogodka ne spomni in da mu je žal. Prosilec naj bi bil tako v času storitve škodnega dejanja v stanju prehodne nerazsodnosti, v katerega pa je po mnenju tožene stranke prišel po svoji krivdi. Tako tožena stranka meni, da obstaja verjetnost, da je tožba utemeljena. V obrazložitvi podrobno navaja, kateri elementi morajo biti podani za ugotovitev utemeljenosti povračila škode in pojasnjuje, da obstaja v zadevi verjetnost nedopustnega ravnanja prosilca, ki jo utemeljujejo listine upravnega spisa; obstaja verjetnost obstoja škode pritožniku, kar utemeljujejo medicinski izvidi priloženi tožbi; obstaja verjetnost obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo, kar dokazujejo medicinski izvidi in izjave prič, ter verjetnost obstoja odgovornosti povzročitelja škode. V zvezi z odgovornostjo povzročitelja škode, kot zadnjim elementom odškodninske odgovornosti, je tožena stranka pojasnila, da je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da bo moral prosilec dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kar se tiče višine vtoževane odškodnine, pa bo v sodnem postopku pravdno sodišče samo presodilo, kakšne je primerna in pravična denarna odškodnina, ki pripada oškodovancu glede na okoliščine primera in stopnjo bolečin, strahu ter trajanje le-teh. Glede na navedeno je tožena stranka prošnjo kot neutemeljeno zavrnila, ker prosilec ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena ZBPP.

2. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da njegova izobrazba in nivo splošne razgledanosti ne utemeljujeta prepričanja, da bi v pravdnem postopku lahko uspešno zastopal svoje interese, toliko bolj, ker gre za kontradiktorni postopek, v katerem mora stranka dejstva sodišču sporočiti pravočasno ter ugovore, glede kateregakoli pravno relevantnega dejstva, obrazložiti. Ne strinja se niti z obrazložitvijo tožene stranke, saj je tožnik ne razume oziroma presega tožnikovo razumevanje. Ne glede na to se ne strinja tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo, predvsem v delu, ki se nanaša na izvajanja tožene stranke glede škodnega ravnanja. Prav tako se ne strinja z navedbo, da bo o višini vtoževane odškodnine odločalo sodišče. Res je, da gre za materialno pravno vprašanje, vendar je le-to odvisno od prehodno ugotovljenega dejstva - škode. Tožnik pojasnjuje zakaj potrebuje strokovno pomoč tudi v zvezi s vprašanjem, ki se nanaša na škodo in navaja, da je pomembna v zvezi s tem vprašanjem tudi sodna praksa, ki je tožnik ne pozna. Tudi znesek odškodnine je tako visok, da zahteva odločanje okrožnega sodišča in zastopanje odvetnika ali druge osebe, ki ima opravlja pravniški državni izpit, kar tudi dokazuje zahtevnost postopka.

3. Ker ima tožnik pravico do obrambe, se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da naj bi bila zadeva očitno nerazumna. Tožnikove pravice do obrambe pred tožbo namreč ni mogoče prepoznati kot nerazumno. Če je tožena stranka s tem mislila kaj drugega, pa tožnik ugotavlja, da tega ni konkretizirala, zato je v tem delu tožba neobrazložena. Tožnik navaja tudi, da četudi mu v temelju ali zaradi temelja kaže v pravdni zadevi slabše, pa bi lahko z ustreznimi ugovori dosegel uspeh pri izpodbijanju tožbenega zahteva, tudi glede na sodno prakso, ki pa je sam ne more poiskati.

4. Tožnik izpodbijani tožbi torej očita, da so dejstva navedena v njej v nasprotju z dokazi, da ni dovolj obrazložena in da je bila s tako odločitvijo tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS in enakega varstva pravic iz 23. člena Ustave RS. Iz tega razloga sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v postopek ponovnega odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitve tega akta in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

8. Izpodbijana odločba temelji na 24. členu ZBPP. Po prvem odstavku omenjenega člena se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve zanj ali za njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

9. Sodišče se strinja za ugotovitvijo organa za brezplačno pravno pomoč, da listine spisa P 209/2015 izkazujejo, da so izpolnjeni vsi elementi za ugotavljanje tožnikove škodne odgovornosti po določbah OZ. Tožena stranka je izčrpno utemeljila tudi ugotovitev, da obstaja verjetnost, da je tožba v zadevi P 209/2015 utemeljena. V skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika mora namreč oškodovanec za uspešno uveljavljanje povračila škode dokazati tako protipravna ravnanja, kot tudi škodo in vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem oziroma v primeru objektivne odgovornosti le škodo in da je škoda nastala iz nevarne dejavnosti ali nevarne stvari. Sodišče zato kot neutemeljenega (za potrebe odločanja o dodelitvi BPP) zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na odsotnost ugotavljanja oškodovančevega soprispevka. Ker sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev, ki se nanašajo na škodni dogodek in v tej zvezi ugotovljeno škodo, zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na ugotovitev tožene stranke, da bo o višini odškodnine odločalo sodišče, saj je vprašanje višine odškodnine, kot pravilno ugotavlja tožnik v tožbi, materialnopravno vprašanje, o katerem odloča sodišče. 10. Ker je po presoji sodišča tožena stranka določno utemeljila, zakaj v zadevi tožnik ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Odločitev o stroški postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.