Jedro

Tožnik se v svoji pritožbi moti, ko meni, da bi morala tožena stranka in tudi sodišče s stopnjo gotovosti ugotoviti, da je v izvorni državi tožnik ogrožen, saj je zatrjevana ogroženost v izvorni državi lahko razlog, ki ga mora tožena stranke šele preveriti v postopku odločanja o prošnji za podelitev mednarodne zaščite. V postopku omejitve gibanja pa zadostuje – kot je bilo že navedeno - že obstoj suma zlorabe postopka, ta sum pa je bil v obravnavanem primeru podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 3.7.2008, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom odločila, da se tožniku začasno omeji gibanje na prostore Centra za tujce v A. do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 1.7.2008 do 1.10.2008. Tožnik je dne 1.7.2008 vložil že drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, saj je bil dne 12.6.2008 v skladu z Uredbo (ES), št. 343/2008, vrnjen v Republiko Slovenijo iz Švedske. Prvič je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito dne 27.4.2006, ko se je predstavil z imenom B.B.. Prvi postopek je bil ustavljen s sklepom tožene stranke z dne 6.7.2006, zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma. Identiteta prosilca je bila v sedanjem postopku ugotovljena na podlagi potnega lista, izdanega dne 28.6.2007. Tožena stranka je svojo odločbo oprla na 2. alinejo 1. odstavka 51. člena v povezavi s 4. in 5. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07), ker bo v konkretnem primeru le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti zlorabo postopka mednarodne zaščite. Prosilec je azilni dom že enkrat samovoljno zapustil, sedaj pa je podal prošnjo šele po štirinajstih dneh bivanja v Centru za tujce, kar kaže na zavajanje in zlorabo postopka, kakor tudi na begosumnost prosilca.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo dokazni oceni in odločitvi tožene stranke v delu, ki se nanaša na dve okoliščini, in sicer, da se je tožnik ob prvem postopku za odločanje o prošnji za azil predstavil pod drugim imenom, kot v tem postopku, in da je v prvem azilnem postopku samovoljno zapustil azilni dom, s čimer je izkazan sum zlorabe postopka. Ni pa sledilo toženi stranki v dokazni oceni, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času in da je premalo verjetno tožnik pojasnil, zakaj se je vrnil v Irak zaradi pridobitve osebnih dokumentov. Da v tem delu ne more slediti dokazni oceni tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da zaradi dovolj natančnega opisa okoliščin in zadostne prepričljivosti tožnika obstaja vsaj zelo velik dvom, da tožnikov opis možnosti, ki jih je imel za čim hitrejšo podajo prošnje za azil, ni verodostojen. Glede obstoja strogega standarda dolžnosti hitre podaje prošnje, ki se je izoblikoval v ustaljeni sodni praksi, je sodišče prve stopnje dopustilo natančnejše izpraševanje tožnika in je zaradi že opisanih razlogov ocenilo v dvomu v prid tožniku, da podlaga za omejitev gibanja iz 5. alineje 55. člena ZMZ v konkretnem primeru ni podana. Preostali del dokazne ocene tožene stranke pa po presoji sodišča prve stopnje zdrži presojo zakonitosti. To velja glede okoliščine, da je tožnik ob prvem azilnem postopku samovoljno zapustil azilni dom. Druga bistvena okoliščina, ki je sodišče vodila k oceni, da je izpodbijani sklep zakonit, pa se nanaša na povsem neprepričljivo pojasnilo tožnika, zakaj se je v prvotnem postopku predstavil z lažnim in drugačnim imenom, kot v predmetnem postopku. Tožnikova pojasnila so bila različna, pa tudi kontradiktorna. V tem delu so torej tožnikove navedbe nekonsistentne in ta okoliščina v povezavi s samovoljno zapustitvijo azilnega doma predstavlja razlog iz 4. alineje 55. člena ZMZ. Tožbene ugovore pa je sodišče zavrnilo tudi z utemeljitvijo, da je zakonodajalec dal toženi stranki pravno podlago (pooblastilo), da omeji pravico do osebne svobode prosilcu za azil, če obstaja sum, da zavaja ali zlorablja postopek, in če je to potrebno (1. odstavek 51. člena ZMZ). Ugovor, da tožena stranka ni pravilno uporabila prostega preudarka pa je sodišče zavrnilo, ker je ta ugovor preveč pavšalen.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik meni, da je jasno pojasnil, zakaj se je v prvotnem azilnem postopku predstavil z drugim imenom. To je napravil zato, ker mu je oseba, ki ga je prevažala, to naročila, da ne bi imel težav. Tudi azilnega doma ni zapustil samovoljno, saj je v odločbi tožene stranke vendar pisalo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo takoj po pravnomočnosti odločbe. Tožnikovo ravnanje torej ne pomeni zlorabe postopka. V postopku presoje bi moralo sodišče s stopnjo gotovosti ugotoviti, da je v izvorni državi preganjan. Prav tako obstaja utemeljen razlog skladno z 2. členom ZMZ, da bi bil ob vrnitvi v svojo izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Sodišče je torej nepravilno povzelo dejansko stanje in nepravilno uporabilo določbe 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ, nepravilno pa je presodilo tudi uporabo 7., 8., 20., 21., 40., 51. in 55. člena ZMZ.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi 2. alineje 1. odstavka 51. člena v povezavi s 4. alinejo 55. člena ZMZ. Na podlagi navedenih zakonskih določb lahko pristojni organ prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4. alineji 55. člena ZMZ.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela zakonito podlago za sum, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v svoji ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Predvsem so tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikove izjave nekonsistentne, protislovne in malo verjetne, zlasti v povezavi s pojasnili, zakaj je samovoljno zapustil Republiko Slovenijo v prvotnem azilnem postopku in nato že drugič zaprosil tudi na Švedskem za mednarodno zaščito, nato pa iz Švedske menda odšel nazaj v Irak, da bi si pridobil osebne dokumente. Nelogičnost izjav tožnika potrjuje tudi podatek, da si državljani Iraka lahko obnovijo svoje potne listine v veleposlaništvih Iraka, in da torej ni treba po nove dokumente potovati v Irak. Tudi okoliščine, ki jih navaja tožnik kot razloge za ponovno vložitev prošnje za podelitev mednarodne zaščite v Sloveniji, so tudi po presoji pritožbenega sodišča malo verjetne in zato vzbujajo sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek podelitve mednarodne zaščite. Ker pa po določbah ZMZ za omejitev gibanja prosilcu zadostuje že sum zavajanja, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabila določbo 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ in na tej zakonski podlagi zakonito izrekla omejitev gibanja do pravnomočne odločitve o prošnji tožnika za podelitev mednarodne zaščite. Pri tem je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča prosti preudarek uporabila skladno z namenom in v mejah zakona.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Tožnik se v svoji pritožbi moti, ko meni, da bi morala tožena stranka in tudi sodišče s stopnjo gotovosti ugotoviti, da je v izvorni državi tožnik ogrožen, saj je zatrjevana ogroženost v izvorni državi lahko razlog, ki ga mora tožena stranke šele preveriti v postopku odločanja o prošnji za podelitev mednarodne zaščite. V postopku omejitve gibanja pa zadostuje – kot je bilo že navedeno - že obstoj suma zlorabe postopka, ta sum pa je bil v obravnavanem primeru podan. Zavrniti pa je bilo treba tudi pavšalni pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 7., 8., 20., 21. in 40. člena ZMZ, saj glede tega ugovora tožnik ni niti navedel, zaradi česa meni, da te zakonske določbe ZMZ niso bile pravilno uporabljene.

Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ne obstajajo uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.