Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožba se zavrže.
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 12. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).
2.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito oziroma podredno, da po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne toženki v ponoven postopek.
3.Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala tožbenim ugovorom in vztrajala pri razlogih izpodbijanega sklepa. Sodišču je predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
4.Sodišče je 2. 3. 2026 opravilo narok za glavno obravnavo. Na ta narok tožnik ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Toženka je navedla, da je po njenih podatkih tožnik 24. 2. 2026 samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni vrnil. Tožnikov pooblaščenec na naroku tej okoliščini ni nasprotoval. Pojasnil je, da je nazadnje komuniciral s tožnikom 23. 2. 2026, ko pa ga je danes želel obvestiti o naroku, se mu ni odzval.
5.Glede na naravo odločitve sodišče ni povzemalo razlogov izpodbijanega sklepa in navedb strank.
6.Tožba ni dovoljena.
7.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).
8.Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).
9.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Pri tem je dodalo, da taka odločitev ni v nasprotju s Procesno direktivo II3, saj ta v 11. odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.4 Že sama direktiva torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.
10.Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovem zahtevku za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor5. Po povedanem je namreč dne 24. 2. 2026 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja njene utemeljenosti, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.