Jedro

Ker se izrečena stranska kazen zaradi zastaranja ne sme več izvršiti, tožnik nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija. To pa velja tudi v primeru, da je bila izrečena stranska kazen izvršena že pred nastopom zastaranja izvršitve. Revizijsko sodišče je tako revizijo, za katero revident nima pravnega interesa, na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 5.7.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper poziv Upravne enote Novo mesto z dne 17.4.2002. Z omenjenim pozivom je prvostopni upravni organ ugotovil, da je bila pritožniku z že pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 5.12.2001 izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev ter je pozval pritožnika, da mu v roku petih dni po prejemu poziva izroči vozniško dovoljenje, v nasprotnem primeru mu ga bodo odvzeli policisti na njegove stroške. Odločil je tudi, da pritožba zoper poziv ne zadrži izvedbe izvršbe. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v zvezi s 5. odstavkom 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 22/00), ki določa, da mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, po uradni dolžnosti izdati sklep o dovolitvi izvršbe. Prvostopni organ je to določbo realiziral z izdajo izpodbijanega poziva, ki ima naravo sklepa o dovolitvi izvršbe, njegov izrek pa je skladen s citiranimi zakonskimi določbami.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je sodba Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 5.12.2001, s katero je bila tožniku izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, postala pravnomočna dne 12.3.2002 ter je bila na podlagi 124. člena ZIKS-1 posredovana Upravni enoti Novo mesto v izvršitev. Tožbena trditev, da je izvršitev stranske kazni že zastarala, ne drži, kot je pravilno ugotovila in obrazložila tožena stranka. Nobenega dvoma ni, da je sodba Okrajnega sodišča v Trebnjem postala pravnomočna. Tožnik je sicer zoper to sodbo vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki pa je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 10.6.2002 zavržena, ta odločitev pa je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.8.2002. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se smiselna pritožba tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 813/2003-2 z dne 27.8.2003, zavrže. V obrazložitvi je navedlo, da je upravno sodišče tožniku na njegovo zahtevo na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) izdalo odločbo, s katero mu je naložilo plačilo sodne takse za tožbo in za opomin v skupnem znesku 18.350 SIT. Zoper tako odločitev se je tožnik pritožil na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je njegovo pritožbo s sklepom, opr. št. I Up 813/2003-2 z dne 27.8.2003, zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper odločitev vrhovnega sodišča pa se je tožnik smiselno ponovno pritožil, ta pritožba pa ni dovoljena, saj zoper pravnomočno odločitev tožnik rednega pravnega sredstva nima.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodba Okrajnega sodišča v Trebnjem še do danes ni pravnomočna v pravem pomenu besede, saj je zoper sodbo vložil obnovo kazenskega postopka ter je njena vsebina takšne narave, da zadrži izvršitev. Odmera sodne takse in tudi upravne takse pa je nedopustna, saj je bil s sklepom sodišča oproščen plačila vseh sodnih taks in je bilo tudi upravno sodišče na to opozorjeno. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da celotno zadevo skrbno preuči ter sodbo in sklep zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika zoper izpodbijano sodbo ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je to pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Tožnikovo pritožbo zoper sklep pa je bilo skladno z omenjeno določbo potrebno obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Revizija ni dovoljena, pritožba pa je neutemeljena.

K 1. točki izreka: Ob reševanju revizije je revizijsko sodišče ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje izvršitve izrečene stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Tožniku je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 5.12.2001 zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 5 mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Izrečena mu je bila tudi stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 mesecev. Sodba je postala pravnomočna dne 12.3.2002. Po določbi 2. odstavka 114. člena Kazenskega zakonika RS (KZ, Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99) izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila kot stranske kazni zastara, ko zastara glavna kazen. Zastaranje izvršitve glavne kazni pa določa 113. člen KZ, ki v 5. točki 1. odstavka določa, da se izrečene kazni ne sme več izvršiti, ko je preteklo 3 leta od obsodbe na zapor do 1 leta ali na denarno kazen. Glede na navedeno je zastaranje izvršitve stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila nastopilo po preteku treh let od pravnomočnosti sodbe, torej dne 13.3.2005. Ker se tako izrečena stranska kazen ne sme več izvršiti, tožnik nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija. To pa velja tudi v primeru, da je bila izrečena stranska kazen izvršena že pred nastopom zastaranja izvršitve.

Revizijsko sodišče je tako revizijo, za katero revident nima pravnega interesa, na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K 2. točki izreka: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je o tožnikovi pritožbi zoper odločitev o plačilu sodnih taks vrhovno sodišče že odločilo in tožnikovo pritožbo zavrnilo. Zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS pa ni dopustno vložiti niti rednega, niti izrednega pravnega sredstva, zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.