Jedro

O izrednem prevozu, za katerega je potrebno posebno dovoljenje, je mogoče v skladu z 2. odstavkom 51. člena ZJC govoriti zgolj tedaj, če so s tem prevozom presežene omejitve, ki jih predpisi postavljajo za splošno rabo javnih cest. Tožena stranka bi morala pred izdajo zavrnilne odločbe na ustrezen način razčistiti, kaj tožeča stranka sploh zahteva in na katere dejanske okoliščine opira svoj zahtevek, k čemur jo zavezuje določba 1. odstavka 138. člena ZUP, po kateri je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Obrazložitev

1.Tožbi se ugodi, odločba Občine Dol pri Ljubljani št. 3510-0010/2007-9 z dne 5. 9. 2007 se odpravi in se zadeva vrne Občini Dol pri Ljubljani v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo soglasja za uporabo javnih poti s številko kategorizacije 5692918 in 569301 za potrebe sanacije zemljišča parc. št. 400/19 k.o. ... V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka z vlogo z dne 29. 1. 2007 in vlogo z dne 16. 2. 2007 zaprosila za izdajo soglasja za uporabo navedenih javnih poti za prevoz materiala za sanacijo zemljišča, ki leži v planski celoti BR 9/3 Korant. Občinski urad je tožečo stranko dne 14. 2. 2007 obvestil, da soglasja ne more izdati, ker je bil na izredni seji občinskega sveta Občine Dol pri Ljubljani dne 14. 2. 2007 sprejet Odlok o začasnem ukrepu za zavarovanje v planski celoti BR 9/3 Korant, ki v določbah 4. člena prepoveduje posege v prostor in izdajo gradbenih dovoljenj.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da soglasje potrebuje v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za sanacijo navedenega zemljišča, in to na podlagi poziva Upravne enote Ljubljana, Izpostave Bežigrad. Meni, da izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje elementov, kot jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZUP). Iz obrazložitve tako ni razvidno ugotovljeno dejansko stanje, v njej niso navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izdajo takšne odločbe, niti razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je bila seznanjena z nameni tožeče stranke glede sanacije zemljišča, soglasje za uporabo poti pa je zgolj eden od pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja za to sanacijo. Po lokacijski informaciji, ki jo je izdala tožena stranka, so dela, ki jih načrtuje tožeča stranka možna, tožeča stranka pa brez teh del ne more svojega zemljišča uporabljati v skladu z njegovo namembnostjo.

Tožeča stranka je pred oddajo projektne dokumentacije pridobila že več dovoljenj in soglasij, tožena stranka pa se po njenem mnenju pri izdaji izpodbijane odločbe ne more sklicevati na sprejeti odlok. Ta odlok nezakonito posega v že določeno namembnost in izrabo zemljišča tožeče stranke. Tudi sicer lahko občina odlok za zavarovanje sprejme le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo sicer izvedba prostorske ureditve onemogočena ali močno otežena, oziroma da se bodo bistveno zvišali stroški njene izvedbe, ali da bodo za njeno izvedbo potrebni znatno povečani posegi v pravice in pravne koristi lastnikov nepremičnin. Tožena stranka po mnenju tožeče stranke v izpodbijani odločbi oziroma Odloku, na katerega se sklicuje, ni izkazala ničesar od navedenega. Glede na tožbene navedbe tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki izdati soglasje za uporabo navedenih javnih poti, poleg tega pa, da ji je dolžna povrniti vse stroške, povezane s tem postopkom.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da meni, da je tožba nepopolna in jo je potrebno zavreči. Poleg tega meni, da je v obrazložitvi jasno navedla razloge, iz katerih je zavrnila izdajo soglasja za uporabo javnih poti, saj zadošča sklicevanje na določbe Odloka. Pri tem posebej opozarja na 4. člen Odloka, ki je bil objavljen v Uradnem listu in je zato tožeči stranki vsebina znana. Naknadno, v pripravljalni vlogi, tožena stranka navaja še, da je tožečo stranko z razlogi za zavrnitev izdaje zahtevanega soglasja podrobno seznanila že pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožeča stranka naj bi načrtovala večji poseg v prostor, kar bi pomenilo nedopustno obremenitev lokalne ceste, za to obremenitev in za poseg v okolje z nasutjem terena pa je potrebno predhodno strokovno mnenje, raziskava in analiza terena. Občinski svet je zahteval, da se v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja izdela lokacijski načrt ter da se z nameravanim posegom tožeče stranke seznani pristojne organe. Občina nima pristojnosti ali strokovnih znanj, da bi lahko presojala, ali je obremenitev lokalne ceste in okolja v obsegu, kot ga predvideva tožeča stranka, dopustna.

Sodišče je v tej zadevi že odločilo s sklepom z dne 19. 3. 2009, s katerim je tožbo zavrglo. Ocenilo je, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe, saj določba 1. odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nadaljnji, dalje ZJC) zagotavljajo prosto uporabo javnih cest pod pogoji, določenimi s predpisi, brez potrebe za izdajo upravne odločbe. Po oceni sodišča bi bilo sicer mogoče sklepati, da je tožeča stranka želela pridobiti dovoljenje za izredni prevoz, vendar za tako sklepanje ni podlage ne v upravnem spisu, ne v tožbenih navedbah.

Vrhovno sodišče RS je na pritožbo tožeče stranke s sklepom opr. št. I Up 212/2009 z dne 4. 6. 2009 navedeni sklep tukajšnjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V obrazložitvi je zavzelo stališče, da je bil sklep tukajšnjega sodišča, da je tožeča stranka zaprosila za soglasje za uporabo javnih poti, preuranjen, saj bi bilo iz tožbi priloženih listin mogoče sklepati, da je tožeča stranka smiselno zaprosila za dovoljenje za izredne prevoze. Tožečo stranko bi bilo zato treba pozvati na ustrezno vsebinsko dopolnitev tožbe. Pri tem ne gre za formalno pomanjkljivost v smislu določb 31. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), saj ima tožba vse z zakonom določene sestavine in v tem smislu ni ovir za njeno obravnavo. Gre za vsebinsko pomanjkljivost oziroma vsebinsko kakovost tožb (nesklepčnost), ker tožene navedbe niso v smiselni povezavi s predloženimi listinami oziroma iz njih ne izhaja podlaga za izdajo zahtevanega soglasja (dovoljenja za izredne prevoze). Ker tudi tožbi priložene listine ne razjasnjujejo vseh vsebinskih pomanjkljivosti, mora tukajšnje sodišče pridobiti upravne spise ter nato odločiti po vsebini.

V skladu z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča RS je tukajšnje sodišče pridobilo celoten upravni spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo, in pozvalo tožečo stranko, naj tožbo ustrezno dopolni. Tožeča stranka se je na ta poziv odzvala s pripravljalno vlogo, v kateri najprej povzema dotedanji potek postopka in tožbene navedbe, nato pa navaja določbe 206. člena ZGO-1, ki se nanašajo na soglasja in projektne pogoje v zvezi z javnimi cestami, in 51. člena ZJC, ki se nanašajo na izredne prevoze. Nadalje navaja, da je vložila vlogo za izredni prevoz po občinski cesti, „saj je šlo za prevoz z vozili, ki skupaj s tovorom presegajo s predpisi dovoljene osne obremenitve, skupno maso, širino, dolžino in višino“, vendar ji je občinski organ izdajo soglasja zavrnil, in to kljub temu, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni z ZJC in Pravilnikom o pogojih in načinu opravljanja izrednih prevozov po javnih cestah ter o tranzitnih smereh za izredne prevoze v Republiki Sloveniji. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se je ne da preizkusiti, saj ne vsebuje z zakonom določenih obveznih sestavin. Postavlja se tudi vprašanje, ali jo je izdal pristojni organ, saj se ta odločba opira na svet občinskega sklepa, izdal pa jo je župan. Poleg tega izpodbijana odločba ne vsebuje navedbe ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je to dejansko stanje oprto, razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izdajo takšne odločbe in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. člena 1. odstavka ZJC so javne ceste državne in občinske ceste. Po določbi 2. odstavka 3. člena ZJC se občinske ceste delijo na lokalne ceste in javne poti. Javna (občinska) pot je torej vrsta javne ceste, njen pravni status, torej tudi pogoji uporabe, pa je urejen v ZJC. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZJC lahko javne ceste vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih.

Tožeča stranka ima torej pravico do splošne rabe javne poti v skladu s predpisi že na podlagi citirane določbe 1. odstavka 2. člena ZJC, za uveljavljanje te pravice pa ni potrebna izdaja nikakršne upravne odločbe. Zahtevo po izdaji takšne odločbe je zato treba obravnavati kot morebitno zahtevo za izdajo dovoljenja za izredni prevoz, kar je tudi v skladu z prej povzetim stališčem Vrhovnega sodišča RS.

Izredni prevoz je opredeljen v 2. odstavku 51. člena ZJC in sicer kot prevoz z vozili, ki sama ali skupaj s tovorom presegajo s predpisi dovoljene osne obremenitve, skupno maso, širino, dolžino in višino. Po 3. odstavku istega člena je za izredni prevoz potrebno dovoljenje, po 6. odstavku pa minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve, izda predpis o načinu in pogojih opravljanja izrednih prevozov ter o tranzitnih smereh za izredne prevoze po javnih cestah v Republiki Sloveniji.

Po opisani zakonski ureditvi je torej mogoče govoriti o izrednem prevozu, za katerega je potrebno posebno dovoljenje, zgolj tedaj, če so s tem prevozom presežene omejitve, ki jih predpisi postavljajo za splošno rabo javnih cest. Tožeča stranka ne v tožbi, ne v dopolnitvi te tožbe na poziv sodišča ne navaja nobenih konkretnih okoliščin o preseganju omejitev za splošno rabo javnih cest, kar bi prevoz ali prevoze, ki jih želi opraviti, dejansko kvalificiralo za izredni prevoz. Prav tako ne navaja nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi izkazovala, ali in kako je izpolnila pogoje, ki jih za izredne prevoze predpisuje podzakonski akt iz 6. odstavka 51. člena ZJC. Sodišče zato v tožbenih navedbah nima podlage, da bi se opredelilo do tega, ali je zahtevek tožeče stranke v upravnem postopku dejansko mogoče obravnavati kot zahtevo za izdajo dovoljenja za izredni prevoz, še manj pa do utemeljenosti takega zahtevka.

Navedene pomanjkljivosti tožbe pa po prej povzetem stališču Vrhovnega sodišča, ki mu tukajšnje sodišče v celoti sledi, niso takšne, da bi onemogočale njeno obravnavo. To pomeni, da je treba na njeni podlagi preizkusiti pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tak preizkus pa, kot to utemeljeno zatrjuje tožeča stranka, vsebinsko ni mogoč, ker obrazložitev izpodbijanega akta ne obsega sestavin, ki jih predpisuje 214. člen ZUP in ki omogočajo njen preizkus. Po presoji sodišča za možnost preizkusa izpodbijane odločbe manjka predvsem razložitev zahtevkov stranke (1. točka 1. odstavka 214. člena), poleg tega pa tudi ostale sestavine, na katere opozarja tožeča stranka, predvsem kakršne koli ugotovitve o dejanskem stanju, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izdano odločbo. Res je sicer, da je iz upravnega spisa mogoče ugotoviti, da so bile navedbe tožeče stranke tudi v upravnem postopku zelo skope oziroma pomanjkljive, vendar pa bi morala tožena stranka pred izdajo zavrnilne odločbe na ustrezen način razčistiti, kaj tožeča stranka sploh zahteva in na katere dejanske okoliščine opira svoj zahtevek. K temu jo zavezuje določba 1. odstavka 138. člena ZUP, po kateri je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Iz prej navedenih razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar po 2. odstavku 237. člena ZUP v vsakem primeru pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo na podlagi 3. odstavka istega člena vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo morala tožena stranka, kolikor bo to potrebno, razjasniti vsebino in obseg zahtevka tožeče stranke ter od nje zahtevati predložitev ustreznih dokazov (2. odstavek 140. člena ZUP), šele nato pa bo lahko vsebinsko odločila o zadevi.

Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določbi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je zastopal odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Zato je sodišče stroškovnemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v tej višini, priznalo pa ji je tudi zakonske zamudne obresti za primer zamude s plačilom. Stroške mora tožeči stranki v skladu z zakonom povrniti tožena stranka.