Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč je tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrgel iz razloga, ker je bilo o njeni prošnji že pravnomočno odločeno in izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se od takrat nista spremenila.Zato je organ za brezplačno pravno pomoč postopal pravilno, ko je novo – torej že drugo tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči – na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. I R 1751/2019. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dne 27. 8. 2021 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri navaja, da se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. I R 1751/2019 zoper toženo stranko A. vodi pravda zaradi odpovedi dokončanja izobrazbe - prekvalifikacije. Prosi torej za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v prej navedeni zadevi.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da iz zadeve BPP 586/2020 pri tem organu za brezplačno pravno pomoč sodišča izhaja, da je tožnica že 2. 11. 2020 vložila prošnjo, naj se ji dodeli brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I R 1751/2019, ki je bila z odločbo št. BPP 586/2020-4 z dne 20. 1. 2021 kot neutemeljena zavrnjena. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ta odločba pa je postala pravnomočna.

3. Ker je tožnica v tej zadevi zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za isti postopek, torej za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I R 1751/2019, gre tako v konkretnem primeru za isto zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, ker tožnica ni izpolnjevala vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila, zato je bilo treba v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP tožničino prošnjo kot nedovoljeno zavreči. 4. Tožnica v tožbi v celoti izpodbija prej navedeni sklep, pri čemer navaja, da za takšno odločitev ne vidi utemeljenega razloga. Dodaja, da bi bilo treba upoštevati, da zoper odločbo, na katero se sklicuje organ za brezplačno pravno pomoč, ni bila vložena tožba. Sicer pa je vsaka njena vloga zavržena in meni, da gre za diskriminacijo ter smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Organ za brezplačno pravno pomoč je tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrgel iz razloga, ker je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno in izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se od takrat nista spremenila.

8. Če ZBPP ne določa drugače, pristojni organ v postopku, v katerem odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Ta pa v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ zavrže zahtevo stranke, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno in je bila izdana zavrnila odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila.

9. Po presoji sodišča so bila navedena določila v predmetni zadevi pravilno uporabljena. O utemeljenosti tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v zadevi I R 1751/2019 Okrajnega sodišča v Ljubljani, je organ za brezplačno pravno pomoč že pravnomočno odločil z odločbo št. BPP 586/2020-4 z dne 20. 1. 2021, s katero je tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Pri tem je ugotovil, da tožnica v predmetni zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, ker iz predložene dokumentacije ni razvidno, da so podane temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti, niti to ne izhaja iz navedb v prošnji, zaradi česar ne bi bilo utemeljeno in razumno tožnici dodeliti brezplačne pravne pomoči (24. člen ZBPP).

10. V tej zadevi je torej bila izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga pa se tudi z novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči nista spremenila. Zato je organ za brezplačno pravno pomoč postopal pravilno, ko je novo – torej že drugo tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči – na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrgel. 11. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Za odločitev v zadevi je bistveno, da se dejansko stanje in materialna podlaga predmetne prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči nista spremenila in sta torej še vedno enaka kot v zadevi BPP 586/2020, v kateri je organ za brezplačno pravno pomoč tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči že pravnomočno zavrnil. V zvezi s tem tudi tožnica v tožbi ne navaja drugače. Okoliščina, da tožnica v zadevi BPP 586/2020 ni začela upravnega spora zoper odločbo organa za brezplačno pravno pomoč, pa na odločitev v zadevi ne vpliva. Odločba je postala pravnomočna s pretekom roka za vložitev tožbe. Pavšalen in s tem neizkazan pa je tudi očitek tožeče stranke, da gre za diskriminacijo.

12. Po obrazloženem je izpodbijani akt tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, sodišče pa je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je zato sodišče odločilo na seji.