Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izpovedi tožnika (ki se ni spomnil, ali je oddal varovane pošiljke v dnevno-nočni trezor; da je očitno vrečki pozabil v vozilu, ki ga je zaklenil, se razorožil in odšel domov, ter gotovine tudi ni oddal v hranišče, ni pregledal vozila, ko je prenehal z delom in prav tako, ko je istega dne ob 17.00 uri prevzel isto vozilo, za katero je trdil, da je v njem pozabil vrečko z dnevnim izkupičkom) zaključilo, da je tožnik s takšnim ravnanjem kršil delovna navodila: Navodila za prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, Navodila, ki določajo, da mora varnostnik prevzeto gotovino predati v dnevno-nočni trezor in Pravilnik o načinu prevoza in varovanja gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, ki v 33. členu določa, da kadar varovane pošiljke ni mogoče oddati na primopredajnem mestu, se ta lahko začasno deponira v trezorju imetnika licence.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja pomembno zaupanje delodajalca v zaposlene delavce, ki imajo opravka s tujim denarjem, ki ga varujejo in da vsaka neskrbnost pri varovanju premoženja predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Vsaka izguba premoženja nasprotuje sami dejavnosti tožene stranke, in vpliva na zaupanje naročnikov do toženke, zato toženka ni mogla nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2022 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku pri toženi stranki ni zakonito prenehalo delovno razmerje dne 18. 11. 2022 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati pravice iz delovnega razmerja in za čas od 1. 11. 2022 do 31. 12. 2022 obračunati mesečno bruto plačo, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 11. 2021 in sklepom Ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na podlagi 6. člena Zakona o minimalni plači v bruto znesku 1.074,43 EUR ter od 1. 1. 2023 dalje mesečno bruto plačo v bruto znesku 1.203,36 EUR, od nje obračunati in plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku priznati ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter druga zavarovanja, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 18. 11. 2022, ker naj bi tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 17. 9. 2022 po prevzetju vrečk dnevnega izkupička naročnika delodajalca A. d. o. o. in naročnika B. d. o. o., v Trgovskem centru C. si protipravno prilastil vrečki z gotovino (skupaj 1.555,00 EUR), ki sta mu bili zaupani v zvezi z opravo njegovih delovnih obveznosti v okviru prenosa in prevoza vrednostnih pošiljk. Tožena stranka je ravnanje tožnika opredelila kot kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika, kar vse izhaja iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V odpovedi je tožniku tudi očitala, da je huje kršil zakonske obveznosti o vestnem opravljanju dela (33. člen ZDR-1), o upoštevanju delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1) ter Navodila za prevoz in varovanje gotovine in drugih vrednostnih pošiljk. Delodajalec mora po prvem odstavku 87. člena ZDR-1 v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Iz odpovedi izhaja, da je tožena stranka dejanski razlog za podajo izredne odpovedi navedla kršitev, da naj bi si tožnik, po prevzetju obeh vrečk dnevnega izkupička, protipravno prilastil obe vrečki z gotovino (skupaj 1.555,00 EUR), ki sta mu bili zaupani v zvezi z opravo njegovih delovnih obveznosti v okviru prenosa in prevoza vrednostnih pošiljk. V 27. točki obrazložitve sodbe pa je sodišče prve stopnje presodilo, da v dokaznem postopku ni ugotovilo, da je vrečki z dnevnim izkupičkom odtujil kdo drug, kot tudi ne, da si je tožnik protipravno prilastil varovani pošiljki. Kljub tej jasni ugotovitvi, pa je na koncu presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito. Glede na navedeno so razlogi sodbe med seboj v nasprotju (bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj delodajalec v odpovedi ni navedel kot dejanski razlog odpovedi, da naj bi tožnik vrečke prevzel in izgubil, temveč je jasno navedel, da naj bi si tožnik vrečke protipravno prilastil, zaradi česar naj bi bili tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Ta očitek pa pred sodiščem prve stopnje ni bil dokazan, zaradi česar tudi tožena stranka ni uspela dokazati dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje sicer poudarja, da naj bi vsaka neskrbnost pri varovanju premoženja in izguba premoženja nasprotovala sami dejavnosti toženke in predstavlja hudo kršitev, vendar pa sodišče v okviru preizkusa zakonitosti podane izredne odpovedi nima zakonske podlage, da bi iskalo morebitne druge dejanske razloge za odpoved, na katere delodajalec v resnici ni oprl svoje odločitve. Sodišče v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ne sme iskati elementov, na katere bi lahko oprlo utemeljitev izredne odpovedi, če sam delodajalec teh elementov ni uporabil kot odločilne. Iz obrazložitve odpovedi jasno izhaja, da je tožena stranka tožnika obtožila protipravne prilastitve vrečk z denarjem in na tej podlagi gradila in utemeljevala svojo odločitev o skrajnem ukrepu zoper tožnika ter o nezmožnosti nadaljnjega dela pri delodajalcu. Sodišče je nepravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval obračun in izplačilo plače, ne samo za obdobje od podaje izredne odpovedi (od 18. 11. 2022) dalje, temveč že od 1. 11. 2022. Tožena stranka neupravičeno ni obračunala in izplačala sorazmernega dela plače za november 2022. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka trditve tožnika v pritožbi. Navaja, da so neutemeljene trditve tožnika, da je bil edini razlog za izredno odpoved, ki jo je navedla tožena stranka v odpovedi, očitek storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, saj je tožena stranka v celoti zadostila zahtevi iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1 glede obrazloženosti odpovedi in v sodnem postopku ni v ničemer spreminjala odpovednega razloga. Ves čas je izhajala iz tega, kar je navedla v izredni odpovedi. Res pa je v skladu s pravilom o dokaznem bremenu, kot izhaja iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1, tekom sodnega postopka natančneje pojasnila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tožnikovim zahtevkom za obračuna in izplačilom plače, pa je tožena stranka pojasnila, da je tožnikov zahtevek nesklepčen in neobrazložen. Tožnik ni pojasnil, ali je od 1. 11. 2022 dalje delal ali je morda bil z dela upravičeno odsoten. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu "varnostnik z orožjem in omejitvami" izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Ti določata, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja, ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi z dne 18. 11. 2022 je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 17. 9. 2022 med 17.00 in 5.00 uro zjutraj opravljal delo in naloge prenosa in prevoza varnostnih pošiljk in v Trgovskem centru C. prevzel varovani pošiljki, v katerih je bila gotovina dnevnega izkupička naročnika A. d. o. o. in naročnika B. d. o. o. ter bi moral tožnik varovani pošiljki oddati v nočni trezor Banke D. d. d. v E. ter Banke F. d. d. v E. Obe banki sta nato toženo stranko obvestili, da dne 17. 9. 2022 nista beležili oddaje predmetnih varovanih pošiljk v njune dnevno-nočne trezorje (DNT-je), zato je tožena stranka preverila morebitno začasno hrambo obeh pošiljk v svoji poslovni enoti E. (v hranišču) ter ugotovila, da ni zabeležene nobene začasne hrambe. Tožena stranka je tožniku očitala, da si je protipravno prilastil obe varovani pošiljki z gotovino (1.555,00 EUR), ki sta mu bili zaupani v zvezi z opravo njegovih delovnih obveznosti, v okviru prenosa in prevoza vrednostnih pošiljk, in da je s tem izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Prav tako mu je očitala, da kljub zakonskim določilom in jasnim navodilom delodajalca, da mora delavec po prevzetju varovanih pošiljk le-te oddati v zato dogovorjene DNT-je bank ali začasno deponirati v trezorju delodajalca, tega tožnik ni storil, zato je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da kršitev tožnika nima zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, zato izredna odpoved tožene stranke po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni utemeljena, da pa je utemeljen očitek tožniku v izredni odpovedi, da prevzetih vreč z dnevnim izkupičkom tožnik ni oddal v DNT dogovorjen z naročniki, prav tako ga ni oddal v začasno hranišče na naslovu toženke (po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

8. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovedni razlog po tej določbi se torej nanaša na kršitev pogodbenih obveznosti, ki morajo biti hujše narave in ki morajo biti storjene v krivdni obliki naklepoma ali iz hude malomarnosti. Sodišča v okviru materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov s strani delodajalca oziroma v okviru obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve razlogov iz odpovedi oziroma delavcu poleg kršitev, ki v dejanskem opisu izhajajo iz izredne odpovedi, očitati še drugih dejanj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se obdolžitev in vabilo na zagovor z dne 10. 11. 2022 glede očitanih kršitev vsebinsko ujema z očitki v izredni odpovedi in da tožena stranka v sodnem postopku ni širila obsega prvotne obdolžitve in opredelitve dejanskih razlogov iz odpovedi oziroma tožniku poleg kršitev, ki v dejanskem opisu izhajajo iz izredne odpovedi, očitala še drugih ravnanj, kot ji to neutemeljeno očita tožnik v pritožbi.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je iz obrazložitve odpovedi jasno razvidno, da je tožena stranka tožnika obtožila protipravne prilastitve vrečk z denarjem in na podlagi tega očitka gradila in utemeljevala svojo odločitev o skrajnem ukrepu zoper tožnika ter o nezmožnosti nadaljevanja dela pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo izredno odpoved v okviru odpovednih razlogov s strani delodajalca (po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) in zaključilo, da iz izredne odpovedi izhaja, da predstavlja ravnanje tožnika tudi neupoštevanje zahtev in navodil delodajalca ter nevestno opravljanje dela (33. člen ZDR-1), neupoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izpovedi tožnika (ki se ni spomnil, ali je oddal varovane pošiljke v DNT; da je očitno vrečki pozabil v vozilu, ki ga je zaklenil, se razorožil in odšel domov, ter gotovine tudi ni oddal v hranišče v G., ni pregledal vozila, ko je prenehal z delom in prav tako, ko je istega dne ob 17.00 uri prevzel isto vozilo, za katero je trdil, da je v njem pozabil vrečko z dnevnim izkupičkom) zaključilo, da je tožnik s takšnim ravnanjem kršil delovna navodila: Navodila za prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, Navodila, ki določajo, da mora varnostnik prevzeto gotovino predati v DNT in Pravilnik o načinu prevoza in varovanja gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, ki v 33. členu določa, da kadar varovane pošiljke ni mogoče oddati na primopredajnem mestu, se ta lahko začasno deponira v trezorju imetnika licence. Tožnik je bil ustrezno usposobljen za delo pri toženi stranki in bil seznanjen z njenimi splošnimi akti ter je opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo za varnostnika in za prevoz gotovine, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo (točka 20) in pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik huje kršil interna pravila tožene stranke v zvezi z opravljanjem dela varnostnik z orožjem z omejitvami.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožena stranka tožnika obtožila protipravne prilastitve vrečk z denarjem in na podlagi tega očitka gradila in utemeljevala svojo odločitev o skrajnem ukrepu zoper tožnika ter o nezmožnosti nadaljevanja dela pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ugotovilo na podlagi izpovedi H. H., I. I. in J. J., da gre pri dejavnosti, ki jo vrši tožena stranka za zaupanje med naročniki in toženko ter za zaupanje med toženko kot delodajalcem do zaposlenih, pri čemer se je zaupanje, zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, do tožnika porušilo. Iz izpovedi prič izhaja, da je tožnik opustil ključne delovne naloge, ki se od delavcev, ki rokujejo z denarjem in pošiljkami pričakuje. Spoštovanje pogodbenih obveznosti in izvrševanje teh nalog morajo zaposleni izvajati skladno z navodili in Zakonom o zasebnem varovanju ter pravilniki.

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja pomembno zaupanje delodajalca v zaposlene delavce, ki imajo opravka s tujim denarjem, ki ga varujejo in da vsaka neskrbnost pri varovanju premoženja predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Vsaka izguba premoženja nasprotuje sami dejavnosti tožene stranke, in vpliva na zaupanje naročnikov do toženke, zato toženka ni mogla nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka. Vrhovno sodišče RS je večkrat poudarilo pomen zaupanja v delo delavca na delovnem mestu prodajalec - blagajnik in drugih delih, kjer se posluje z denarjem. Ni mogoče govoriti o dejanjih majhnega pomena, ko gre za delo na teh delovnih mestih, kjer so delavci ves čas v stiku z denarjem in se ugotovi, da prav z denarjem delavec ni ravnal v skladu z internimi navodili delodajalca. Od teh delavcev se upravičeno pričakuje večja stopnja skrbnosti.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je odločitev sodišča obremenjena z bistvenimi kršitvami določb ZPP v delu, kjer sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je sodišče zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval obračun in izplačilo plače za obdobje od 1. 11. 2022 do 18. 11. 2022, glede na to, da mu tožena stranka neupravičeno ni obračunala in izplačala sorazmernega dela plače za mesec november 2022. Tožnik je podal edino trditev v zvezi s tem zahtevkom, da je bil v obdobju od 1. 11. 2022 do 18. 11. 2022 v delovnem razmerju in da mu tožena stranka ni obračunala in izplačala plače. Tožnik ni trdil, da je v tem obdobju delal, oziroma ali je bil opravičeno odsoten, temveč je zgolj trdil, da je bil v delovnem razmerju. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 206/2018 zapisalo, da pripada delavcu nadomestilo plače, če je delavec odsoten z dela zaradi enega od razlogov, ki so zakonsko določeni oziroma izrecno dogovorjeni na podlagi sporazuma socialnih partnerjev. Navedlo je, da je napačno stališče, da je tožena stranka dolžna delavcu plačati plačo oziroma nadomestilo zgolj zaradi dejstva, ker je delavec v tem času v delovnem razmerju oziroma ker zoper njega tožena stranka v tem času še ni sprožila odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obveznost izplačila plače ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja, temveč predstavlja proti terjatev za opravljeno delo.

14. Tožena stranka je torej zadostila svojemu dokaznemu bremenu in dokazala zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (84. člen ZDR-1). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.