13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1489/2002 z dne 17. 12. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 338/98 z dne 6. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica (v pravdi tožnica) je s tožbo od toženca (ki je bil v času škodnega dogodka njen zakonec) zahtevala plačilo 640.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno s pretepom dne 4. 12. 1992, od tega 200.000 SIT za duševne bolečine zaradi razžalitve časti. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu, ki je škodo povzročil s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe, naložilo plačilo 410.000 SIT odškodnine, od tega 110.000 SIT za duševne bolečine zaradi razžalitve časti. Tožbeni zahtevek za plačilo višjega zneska je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi toženca, tako da je odškodnino za povzročene duševne bolečine zaradi razžalitve časti znižalo na 60.000 SIT.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija odločitev sodišč v delu, s katerim je bil delno zavrnjen njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti. Zatrjuje kršitev pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave). Ocenjuje, da je glede na dokazno gradivo in ob upoštevanju vseh okoliščin primera njen zahtevek za priznanje odškodnine za to obliko škode utemeljen v celotni višini 200.000 SIT. S tem ko sta ji sodišči priznali zgolj odškodnino v znesku 60.000 SIT, naj bi očitno kršili njene človekove pravice. Pritožnica naj bi bila zato, ker ji je bila prisojena tako nizka odškodnina, očitno diskriminirana. Sodišča naj bi namreč v primerih, podobnih njenemu, že priznavala bistveno višje odškodnine. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sodbi v izpodbijanem delu spremeni in pritožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pravica do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih je zavarovana v 21. členu Ustave, 34. člen Ustave pa zagotavlja splošno varstvo osebnega dostojanstva. Kršitev teh pravic bi bila podana le v primeru, če bi odločitev sodišč temeljila na stališču, ki je z vidika teh pravic nesprejemljivo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Zgolj z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za eno od oblik nepremoženjske škode sodišči zatrjevanih pravic nista mogli kršiti.

5.Nezadovoljstvo pritožnice z izpodbijanima sodbama, ker meni, da je prisojena odškodnina prenizka, samo po sebi tudi za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic ne zadošča. Z vidika te pravice bi lahko bila pomembna trditev, da izpodbijana odločitev odstopa od odločitev sodišč v drugih podobnih primerih, zaradi česar naj bi bila pritožnica diskriminirana. Vendar pritožnica odstopa od ustaljene sodne prakse ne izkaže, saj je njen očitek povsem pavšalen. Zatrjevane drugačne sodne prakse namreč ne konkretizira in ne predloži sodnih odločb, iz katerih bi ta izhajala.

6.Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin tudi sicer ni mogoče primerjati. V nekaterih primerih je zaradi tesnega prepletanja posameznih vrst škode določena enotna odškodnina, večinoma pa je odškodnina sestavljena iz več elementov (običajno so to odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin kot tudi odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti pa je odvisna od več okoliščin posameznega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto škode je zato lahko zelo velik. Upoštevati je treba, da je instančno sodišče v pravdnem postopku (predvsem Vrhovno, pa tudi višja sodišča), ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode kot Ustavno sodišče. Posebej pri problematiki višine odškodnin za nepremoženjske škode in njihove primerljivosti je zato utemeljen zadržan pristop Ustavnega sodišča. Le v posebej očitnih primerih velikih odstopanj glede višine odškodnin bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

7.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić