Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je hujša kršitev pravni standard in da merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa. Skladno s temi merili sodišče v vsakem posameznem primeru ugotavlja, ali določena ravnanja, ki se očitajo delavcu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ustrezajo pravnemu standardu hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, takšna kršitev pa je podana tudi v obravnavanem primeru, saj predstavlja vestno zaračunavanje izdelkov kupcem, temeljno obveznost vsakega blagajnika, tožnica pa ob opravljanju dela blagajnika nakupovalki ni zaračunala kar več kot 70 artiklov, četudi jih je videla oziroma bi jih ob ustrezni skrbnosti morala in mogla videti. S takšno opustitvijo je toženi stranki povzročila premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnici utemeljeno očitati najmanj hudo malomarnost (kar pa ne pomeni, da ni podan naklep), vendar ker zadošča za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že huda malomarnost, ki jo je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, je imela tožena stranka pravno podlago za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2020 nezakonita in se odpravi oz. razveljavi; da tožnici pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 13. 2. 2020 in še traja, ter da jo je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo razporediti na njeno delovno mesto in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a za čas od dne 13. 2. 2020 do vrnitve nazaj na delo; da je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožena stranka tožnici dolžna za posamezni mesec obračunati mesečno plačo v višini 1.094,82 EUR bruto, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, ter tožnici izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 22. 6. 2021 sprejelo dokazni sklep, s katerim je ostale predlagane in neizvedene dokaze kot nepotrebne zavrnilo, pri čemer pa ni vsebinsko obrazložilo razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov. Navedenega ni obrazložilo niti v obrazložitvi sodbe. Sodišče je zavrnilo predlagani ogled delovnega okolja in obrazložilo, da je ogled nepotreben, ker je delovno okolje razvidno iz predloženih videoposnetkov, kar pa ne drži povsem. Dejstvo je, da videoposnetek prikazuje delovno okolje tožnice iz povsem drugačne perspektive in zornega kota, kot ima vpogled blagajnik v času dela za blagajno, in s tem dokazom je tožnica dokazovala, da stvari, ki jih ni poračunala, ni videla, niti mogla videti po vrečkah in kot je potrdila priča A.A., jih tudi ne sme gledati. Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnice za imenovanje drugega izvedenca psihiatrične stroke, oziroma kot je konkretno predlagala tožnica klinične psihologinje iz razloga, ker naj bi bilo pridobljeno mnenje popolno, zgolj nestrinjanje z mnenjem pa ni razlog za imenovanje drugega izvedenca. Mnenje je podala prof. dr. B.B., dr. med., dne 17. 1. 2021 in je po pripombah tožnice mnenje dopolnila, vendar pa je tožnica tudi po dopolnitvi mnenja imela številne pripombe, na katere pa ni dobila odgovora. Sodišče izvedenki ni naložilo dopolnitve in niti ni z izvedenko razčistilo pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja na obravnavi, zaradi česar je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 254. členom ZPP. Dokaz z izvedencem je v konkretnem primeru ključen za oceno o dokazanosti osrednje tožničine trditve, da je v času zatrjevane kršitve bila v takšnem psihičnem stanju, da ji ni mogoče očitati nobene krivde. Četudi stranka ne predlaga zaslišanja izvedenca, ampak le postavitev novega, mora sodišče po podaji obrazloženih pripomb zahtevati njegovo dopolnitev. Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje tožničinega psihiatra dr. C.C. z obrazložitvijo, da zaradi pridobitve izvedenskega mnenja njegovo zaslišanje ni potrebno. Ker je za odločitev bistveno psihičn0 stanje tožnice v kritičnem času, je za presojo tožničine razsodnosti ta dokaz vsekakor potreben. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je stvar dokazne ocene sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Z zavrnitvijo tega dokaza je sodišče kršilo načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sodba sodišča prve stopnje nima nobenega dokaznega zaključka, in sicer, ali sodišče meni, da naj bi zatrjevane kršitve tožnice dejansko izpolnjevale tudi zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in konkretno katerega kaznivega dejanja. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, da naj bi bil odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sploh podan, zato je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sicer pa glede razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnica izpostavlja, da ji je delodajalec očital, da naklepoma huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi v okviru odpovednih razlogov, ki jih je delodajalec navedel v izredni odpovedi in razloge ni mogoče širiti tekom sodnega postopka. Dejansko se opis očitane kršitve nanaša le na dejanje, da naj bi protipravno omogočila sodelavki, da si je prilastila več premičnin, ki jih ni blokirala in zaračunala, kar naj bi storila naklepoma. Izven opisa naklepnih ravnanj tožena stranka tožnici ne očita nepravilnosti, ki se nanašajo na nevestno oziroma malomarno delo, zato je sodišče v sodnem postopku dopolnjevalo razloge izredne odpovedi in ugotavljalo krivdno obliko kršitve, ki jo v odpovedi tožena stranka ni zatrjevala. Glede očitanega naklepa v izredni odpovedi sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zato tožena stranka sodišču očita storitev bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da tožnica nakupovalki ni blokirala in zaračunala vseh izdelkov, ni mogoče zaključiti, da je v tožničini kršitvi podan naklep. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenke psihiatrične stroke zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da bi ji njeno psihofizično stanje navedenega dne onemogočalo ustrezno zaznavanje. Tožnica je v konkretnem sporu in že pred obravnavanim dogodkom zatrjevala, da za delo blagajničarke več kot tri ure dnevno ni zmožna, saj sicer dela napake. Navedeno potrjuje izvid o psihiatričnih pregledih tožnice pri njenem osebnem zdravniku, vendar sodba o tem nima razlogov. Osebni psihiater tožnice C.C., dr. med., je v izvid z dne 18. 6. 2015 zapisal, da tožnica delovne obveznosti težko opravlja, da postane napeta in tesnobna, ter zmore delo na blagajni le dve uri. Tožnica je spornega dne zjutraj delala težka fizična dela, ki jih ne bi smela že glede na obvestilo medicine dela, prometa in športa z dne 17. 1. 2020 in je bila zaradi tega utrujena, nato pa brez odmora od 8.00 ure dalje na blagajni, torej v času obravnavanega dogodka več kot 3 ure neprekinjeno. Kljub temu sodišče nekritično sledi izvedenki in zaključi, da tožničino zaznavanje ob storitvi kršitve ni bilo moteno. Sodišče ob tem zaključku ni pravilno izhajalo iz vseh dokazov v spisu. Tožnica je v pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja izpostavila, da iz mnenja ni razvidno, na podlagi katerega konkretnega dejstva izvedenka zaključuje, da je bila tožnica obravnavanega trenutka v takšnem realnem stanju, da v kolikor dela ne bi zmogla, bi blagajno zapustila. Sodišče zdravstvene dokumentacije tožnice ni dokazno ocenilo, čeprav gre za samostojni dokaz tožnice, napačno pa je ugotovilo, da ni pogoja za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je ta razlog utemeljevala z očitkom, da naj bi tožnica očitano kršitev storila naklepno, vendar sodišče v konkretnem primeru naklepa niti ni ugotovilo. Tožnica je nesporno delala napake že prej, vendar sedaj naj bi jo naredila naklepno, zato ji je delodajalec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar tožnica obravnavanega dne ni ravnala naklepno, niti slednje kot razlog za utemeljen odpovedni razlog ne ugotavlja sodišče. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče obrazložilo zavrnitev s strani tožnice predlaganih dokazov. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno ugotovilo dejansko stanje, ustrezno obrazložilo in sprejelo odločitev, na podlagi katere je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Toženi stranki v odpovedi pogodbe o zaposlitvi kvalifikacije očitanih kršitev oziroma opustitev (vključno z obliko krivde) ni bilo niti potrebno navajati, oziroma sodišče nanjo ni vezano, saj je zadostoval že opis relevantnega dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev pritožbe tožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje njene predlagane dokaze glede ogleda delovnega okolja, v katerem je bila storjena kršitev, imenovanja drugega izvedenca psihiatrične stroke ter zaslišanja tožničinega psihiatra dr. C.C., zavrnilo, in pri tem ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagan dokaz ogleda delovnega okolja, prav tako je obrazložilo, zakaj je zavrnilo imenovanje drugega izvedenca psihiatrične stroke, in sicer, ker je ocenilo izvedensko delo sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. B.B. kot jasno, strokovno in ustrezno argumentirano ter postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke zato ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zgolj nestrinjanje tožnice z ugotovitvami sodne izvedenke ne utemeljuje določitve drugega sodnega izvedenca. Obrazložilo je tudi, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožničinega psihiatra dr. C.C., in z razlogi, ki jih je navedlo, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za imenovanje drugega izvedenca psihiatrične stroke oziroma, kot je konkretno predlagala tožnica, klinične psihologije iz razloga, ker je izvedensko delo sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. B.B. ocenilo kot jasno, strokovno in ustrezno argumentirano in ker je sodna izvedenka mnenje tudi ustrezno dopolnila ter v celoti odgovorila na vse pisne pripombe tožnice. Pravilno je obrazložilo, da zgolj nestrinjanje tožnice z ugotovitvami sodne izvedenke ne utemeljuje določitve drugega izvedenca. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Tožnica je na izvedeniško mnenje prof. dr. B.B., dr. med., podala pripombe, na katere je izvedenka podala dopolnilno psihiatrično izvedensko mnenje dne 14. 3. 2021 in odgovorila na vsa postavljena vprašanja tožnice. Na podlagi zapisa sodišča v sodbi, da je bilo prvotno izvedensko mnenje skopo, vendar ga je izvedenka ustrezno dopolnila in hkrati v celoti odgovorila na vsa postavljena vprašanja strank, ni mogoče zaključiti, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi, da je sodišče samo potrdilo, da je osnovno mnenje izvedenke pomanjkljivo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sodba nima razlogov, zakaj pripombe tožnice na dopolnitev mnenja niso utemeljene, oziroma da obstaja nasprotje med razlogi, s tem pa je neutemeljena tudi zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dopolnjeno mnenje izvedenke ocenilo kot jasno, strokovno in ustrezno argumentirano in da je izvedenka odgovorila na vsa vprašanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pripombe tožeče stranke glede dopolnitve izvedenskega mnenja ne utemeljuje določitve drugega sodnega izvedenca. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, tožnica v svojih pripombah na izvedensko mnenje prof. dr. B.B., dr. med., izraža predvsem nestrinjanje z ugotovitvami izvedenke, kar pa sodišču prve stopnje ni vzbudilo dvom v ugotovitve oziroma popolnost mnenja. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP dolžno postaviti novega izvedenca le, če samo (in ne katera od strank) oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja in pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi v pravilnost podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca.

8. Tožnica pa se tudi ne strinja z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje psihiatra dr. C.C., ki jo je zdravil več let, in je z lastnim zaznavanjem opazil dejstva, vezana na psihične sposobnosti tožnice v spornem času. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagan dokaz, saj lečeči psihiater v vlogi takoimenovane izvedene priče, ki ima strokovno znanje s psihiatričnega področja in je z lastnim zaznavanjem opazil dejstva, vezana na psihične sposobnosti tožnice, nima statusa formalno postavljenega izvedenca. Glede na to, da je v sporni zadevi sodišče postavilo izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. B.B., dr. med., ki je podala mnenje tudi na podlagi zdravstvenega kartona tožnice, ki ga je vodil dr. C.C., in ostale zdravstvene dokumentacije tožnice, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za zaslišanje lečečega psihiatra.

9. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2007 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, za opravljanje dela na delovnem mestu prodajalka. Tožena stranka je tožnici 12. 2. 2020 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker je tožnica naklepno huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima takšna kršitev vse znake kaznivega dejanja pomoči oziroma sostorilstva pri kaznivem dejanju tatvine oziroma poneverbe. Tožnici je očitala, da je dne 30. 1. 2020 pri opravljanju dela prodajalke na blagajni v poslovalnici 217 okoli 11.40 ure omogočila, da si je sodelavka D.D., ki sicer delo opravlja v drugi poslovalnici, ob nakupu protipravno prilastila 72 izdelkov v skupni vrednosti 148,29 EUR. Tožena stranka je tožnici očitala, da navedenih izdelkov, ki so ji bili zaupani v zvezi z delom, namenoma ni blokirala in zaračunala. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka zapisala, da so se izdelki nahajali v nakupovalnem vozičku, ki ga je na blagajno pripeljala sodelavka tožnice, in da je tožnica iz vozička vzela zgolj en izdelek in ga blokirala, preostalih 72 izdelkov pa ni blokirala. Tožena stranka je navedla, da ni sledila pisnemu zagovoru tožnice, da je do kršitve prišlo zaradi neustreznega delovanja blagajne in razloga, ker so bili artikli zloženi v vrečkah, obešenih na vozičkih, ki jih ni smela pregledati in po njih brskati.

10. Pravilno sicer tožnica v pritožbi navaja, da je izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku presoja zakonitosti izredne odpovedi, v okviru odpovednih razlogov s strani delodajalca oziroma v okviru obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi, in da delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve razlogov v odpovedi. Vendar v sporni zadevi sodišče ni preseglo opisa odpovednih razlogov navedenih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice in v sodnem postopku ni dopolnjevalo razlogov izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pravilno obrazložilo, da glede na drugi odstavek 87. člena ZDR-1 mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi. Arbitrarno postopanje delodajalca bi bilo, če bi v odpovedi navedel zakonski, abstraktni razlog, nato pa šele v sodnem postopku poljubno navajal in dokazoval dejanske razloge in podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa v sporni zadevi ni bilo.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica spornega dne, ob opravljanju dela blagajnika, nakupovalki ni zaračunala 72 artiklov, zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je do napak prišlo zaradi zdravil, ki jih je tožnica jemala za lajšanje bolečin zaradi ortopedskih bolezni. O psihofizičnem stanju tožnice v času spornega dogodka je podala jasno mnenje izvedenka, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da bi sodišče na podlagi zdravstvene dokumentacije tožnice (lečečega psihiatra C.C.) moralo ugotoviti, da tožnica ni bila sposobna opravljati dela blagajničarke več kot dve uri na dan in da bi delodajalec zoper njo lahko kvečjemu vodil postopek odpovedi iz razloga nesposobnosti, ne pa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. B.B., dr. med., pravilno zaključilo, da so bile tožničine zmožnosti za zbrano delo spornega dne nekoliko omejene, predvsem zaradi jemanja pomirjeval, antidepresivov in protibolečinskih zdravil, vendar ne v takšni meri, da ne bi bila sposobna pravilno zaznavati sveta okrog sebe. To bi se lahko zgodilo le pri psihotičnih motnjah, za katere so značilne motnje zaznavanja, česar pa tožnica po oceni izvedenke nima.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, da je tožnica storila očitano kršitev naklepno, in je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je delodajalec tožnici v odpovedi očital naklepno ravnanje, razlogov za zaključek naklepnega ravnanja pa sodba sodišča prve stopnje nima. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da za presojo utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni bistveno, ali je tožnica poznala D.D., za katero je tožnica trdila, da je ne pozna ter ji zato ni mogoče očitati, da je kršitev storila naklepno. Pravilno je obrazložilo, da navedeno dejstvo sploh ni relevantno, saj v tem okviru tožena stranka tožnici očita zgolj kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi je nakupovalki omogočila protipravno prilastitev premičnih stvari, medtem ko je poznanstvo z D.D. bil bistven element kršitve, ki predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja). Pravilno je obrazložilo, da za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadošča že, da je kršitev storjena iz hude malomarnosti in zato za presojo, ali je tožnica s svojim ravnanjem 30. 1. 2020 naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, njen odnos z nakupovalko ni odločilen, temveč je ob predhodno že ugotovljeni kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja bistveno zgolj, ali gre za hujšo kršitev takšnih obveznosti in ali je bila storjena najmanj iz hude malomarnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je hujša kršitev pravni standard in da merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa. Skladno s temi merili sodišče v vsakem posameznem primeru ugotavlja, ali določena ravnanja, ki se očitajo delavcu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ustrezajo pravnemu standardu hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, takšna kršitev pa je podana tudi v obravnavanem primeru, saj predstavlja vestno zaračunavanje izdelkov kupcem, temeljno obveznost vsakega blagajnika, tožnica pa ob opravljanju dela blagajnika nakupovalki ni zaračunala kar več kot 70 artiklov, četudi jih je videla oziroma bi jih ob ustrezni skrbnosti morala in mogla videti. S takšno opustitvijo je toženi stranki povzročila premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnici utemeljeno očitati najmanj hudo malomarnost (kar pa ne pomeni, da ni podan naklep), vendar ker zadošča za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že huda malomarnost, ki jo je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, je imela tožena stranka pravno podlago za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Tožena stranka pa je tudi dokazala, da je izpolnjen nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče je upoštevalo izpoved prokurista tožene stranke o povsem porušenem zaupanju tožene stranke do tožnice in ob upoštevanju sodne prakse, po kateri je zaupanje med delavcem in delodajalcem še toliko bolj potrebno pri poslovanju z denarjem, kar vključuje tudi delo blagajnika, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. 14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanimi zahtevki pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.