Jedro

Ker je bila v revizijskem postopku razveljavljena odločitev o pravdnih stroških, ki jih je tožeča stranka plačala toženki po navedeni sodbi sodišča prve stopnje (ob tem, da je tožeča stranka v ponovljenem postopku uspela s svojim tožbenim zahtevkom, toženka pa ji je bila dolžna povrniti pravdne stroške), je odpadla podlaga za plačilo pravdnih stroškov toženki, ki je bilo izvedeno 21. 4. 2008. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženkin ugovor pravnomočno razsojene stvari neutemeljen, kar je tudi ustrezno obrazložilo, zato je pritožbeni očitek o neupoštevanju tega ugovora neutemeljen. Znesek, ki je predmet tožbenega zahtevka, ne predstavlja pravdnih stroškov tožeče stranke, pri čemer gre za vrnitev plačanega zneska, za katerega je pozneje odpadla podlaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.105,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2014 do plačila (II. točka). Toženkin pobotni ugovor je zavrnilo (III. točka). Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 548,94 EUR v roku 15 dni (IV. točka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal plačilo 59,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2014 do plačila (I. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrže tožbo oziroma zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo ugovora res iudicata glede pravdnih stroškov, svoje odločitve v tem delu pa tudi ni obrazložilo. O stroških je bilo odločeno v ponovnem postopku v zadevi P 190/2011. Ta postopek je pravnomočno končan, tožnik pa v njem ni uveljavljal vračila stroškov postopka. O vseh stroških postopka je bilo odločeno v navedeni zadevi, ki je pravnomočno razsojena, zato nadaljnji zahtevki niso več možni. Zmotno je stališče prvega sodišča, da pogoji za pobot niso izpolnjeni. Medsebojni terjatvi imata enako podlago. Prvo sodišče se zmotno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 164/2013. V obravnavani zadevi gre za vprašanje denarne odmene, ne pa za odškodnino. Napačno je stališče prvega sodišča o zapadlosti terjatve tožene stranke šele s pravnomočnostjo sodbe v ponovljenem postopku.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so bila odločilna za razsojo v zadevi. Pravilno je uporabilo materialno pravo, očitanih in uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka pa ni storilo. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, skladni in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V njih je v bistvenem delu zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče dodaja le še naslednje.

6. Sodba P 195/2006 z dne 2. 10. 2006 in sodba I Cp 218/2007 z dne 13. 11. 2007 sta bili razveljavljeni s sklepom II Ips 411/2008 z dne 5. 5. 2011. Ker je bila v revizijskem postopku razveljavljena odločitev o pravdnih stroških, ki jih je tožeča stranka plačala toženki po navedeni sodbi sodišča prve stopnje (ob tem, da je tožeča stranka v ponovljenem postopku uspela s svojim tožbenim zahtevkom, toženka pa ji je bila dolžna povrniti pravdne stroške), je odpadla podlaga za plačilo pravdnih stroškov toženki, ki je bilo izvedeno 21. 4. 2008. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženkin ugovor pravnomočno razsojene stvari neutemeljen, kar je tudi ustrezno obrazložilo, zato je pritožbeni očitek o neupoštevanju tega ugovora neutemeljen. Znesek, ki je predmet tožbenega zahtevka, ne predstavlja pravdnih stroškov tožeče stranke, pri čemer gre za vrnitev plačanega zneska, za katerega je pozneje odpadla podlaga.

7. Pravilna je tudi ugotovitev, da pogoji za pobot, ki ga uveljavlja toženka, niso izpolnjeni. Tožnikova terjatev v zadevi P 1516/2014-I temelji na pravilih o neupravičeni pridobitvi (gre za plačilo nadomestila zaradi prekoračene uporabe RTV pretvornika na tožnikovi nepremičnini), o kateri v ponovljenem postopku še ni bilo odločeno. Le pravnomočna zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka v ponovljenem sojenju v zadevi P 1516/2014-I bi pomenila, da je odpadla podlaga toženkinega plačila po razveljavljeni sodbi. Razveljavitev pravnomočne sodbe še ne pomeni, da je bilo plačilo, izvršeno na njeni podlagi, neutemeljeno (glej avtentično razlago 195. člena OZ). V tem pogledu se prvo sodišče pravilno opira na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 164/2013 (nepomembno je, da je v navedeni zadevi šlo za odškodninsko terjatev, v zadevi P 1516/2014-I pa tožnik uveljavlja terjatev po pravilih o neupravičeni pridobitvi). Čeprav vprašanje zastaranja ni relevantno, je toženkino stališče o začetku teka zastaranja napačno (to ni začelo teči že z odločitvijo revizijskega sodišča v zadevi II Ips 186/2011, ampak bo lahko začelo teči šele s pravnomočnostjo morebitne sodbe o zavrnitvi tožnikovega zahtevka v ponovljenem postopku P 1516/2014-I).

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z ZOdvT, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk v stroškovniku odgovora na pritožbo. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.