Jedro

Čeprav gre pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja kot posledici doseženega števila kazenskih točk v cestnem prometu in prepovedi vožnje motornega vozila za različni vrsti sankcij, je njun dejanski učinek enak – prepoved udeležbe v cestnem prometu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu glede pravne kvalifikacije prekrška in sankcije spremeni tako, da se dejanje storilca D. D. pravno opredeli kot prekršek po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in se storilcu izreče globa v višini 950,00 EUR, 10 kazenskih točk v cestnem prometu in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 3 mesecev.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je z uvodoma navedeno sodbo D. D. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu na podlagi točke d četrtega odstavka in petega odstavka 130. člena ZVCP-1 in ob uporabi tretjega odstavka 22. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo globo v višini 1.100,00 EUR ter 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja. Odločba je postala pravnomočna dne 2. 7. 2010. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Opozarja, da bi ob ugotovljeni koncentraciji alkohola v izdihanem zraku kršitelja (najmanj 0,58 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka) sodišče moralo prekršek pravno opredeliti po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in ne po petem odstavku 130. člena ZVCP-1. Zaradi napačne kvalifikacije je sodišče tudi kazenske točke izreklo po napačni določbi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se dejanje D. D. pravno opredeli kot prekršek po d točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in se kršitelju poleg globe izreče 10 kazenskih točk v cestnem prometu.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici M. M., odvetnici v P., ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, je obdolženi D. D. dne 24. 10. 2009 vozil osebno vozilo pod vplivom alkohola, saj je elektronski alkotest pokazal rezultat 0,63 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel najmanj 0,58 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (prvi odstavek 129. člena ZVCP-1 in drugi odstavek 130. člena ZVCP-1).

5. Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da bi ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče moralo dejanje storilca pravno opredeliti kot prekršek po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1. Po citirani določbi se z globo najmanj 950 EUR kaznuje tisti voznik, ki ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izreče se mu tudi 10 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče pa je prekršek D. D. opredelilo po petem odstavku 130. člena ZVCP-1, ki za voznika, ki ima več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, poleg globe iz prejšnjega odstavka tega člena predpisuje tudi 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Zaradi napačne pravne kvalifikacije prekrška (4. točka 156. člena ZP-1) je sodišče tudi sankcijo izreklo po napačni določbi, in sicer po petem odstavku 130. člena ZVCP-1 namesto po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1. 6. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo, spremenilo tako, da je dejanje storilca D. D. pravno opredelilo kot prekršek po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in storilcu izreklo sankcije, ki so predpisane za to kvalifikacijo prekrška. Glede na spremenjeno pravno kvalifikacijo je storilcu izreklo globo v višini 950,00 EUR, 10 kazenskih točk v cestnem prometu ter v okviru, določenem v drugem odstavku 23. člena ZP-1, in ob upoštevanju teže prekrška (stopnja alkoholiziranosti) tudi prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 3 mesecev (426. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Čeprav gre pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja kot posledici doseženega števila kazenskih točk v cestnem prometu (22. člen ZP-1), ki je bilo izrečeno z izpodbijano sodbo, in prepovedi vožnje motornega vozila (23. člen ZP-1) za različni vrsti sankcij, ki se lahko izrekata storilcu prekrška zoper varnost javnega prometa, je njun dejanski učinek enak – prepoved udeležbe v cestnem prometu. Smisel (ratio legis) omenjenih sankcij je torej primerljiv, razlika je le v tem, da pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prepoved izgubi učinek šele z novo pridobitvijo vozniškega dovoljenja, medtem ko učinek prepovedi vožnje motornega vozila preneha z iztekom časa, za katerega je bila prepoved odrejena. Zaradi primerljivosti učinkov omenjenih sankcij prepoved vožnje motornega vozila ne pomeni izreka nove (drugačne) sankcije, glede na predstavljene posledice pa tudi bistveno manj posega v pravice storilca kot v izpodbijani sodbi izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker je osebi, ki ji je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, udeležba v cestnem prometu onemogočena vsaj šest mesecev po izvršitvi odločbe (prvi odstavek 148. člena ZVCP-1), tudi konkretno izrečeni čas prepovedi vožnje motornega vozila ne poslabšuje storilčevega položaja (31. člen Ustave RS).