Jedro

Ker tožeča stranka pred prvostopnim sodiščem, niti v pritožbenem postopku ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi utemeljevala obstoj pravno-relevantnih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po 1. odst. 265. člena ZIS, niti po 1. odst. 19. člena ZDSS, je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom njen predlog utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi bilo Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje, podružnica S. prepovedano izplačati znesek 2.150.000,00 SIT toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu z njenega žiro računa ter hkrati tožniku naložilo plačilo sodne takse v višini 720,00 SIT. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala pogojev, predpisanih za izdajo predlagane začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke.

Meni, da je prvostopno sodišče pavšalno ocenilo razloge za zavrnitev predlagane odredbe. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe je bilo opozorjeno, da tožena stranka posluje na robu rentabilnosti in da ima občasno blokiran žiro račun. Navaja, da ima še dodatne informacije, ki kažejo na kritično gospodarsko stanje pri tožencu, zaradi katerega naj bi bil ta tik pred stečajem. Tožena stranka je začela odpuščati delavce, nekaj jih čaka na delo doma, denarja za izplačilo regresa za letni dopust ni imela, dobila pa je tudi nekaj denarja iz proračuna za premostitev težav. Če bi ji resnično šlo tako dobro, kot je navajala v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, bi znesek, predlagan za zavarovanje terjatve, ne pomenil dosti. Nadalje meni, da je njena terjatev dovolj izkazana. Tožena stranka dolguje razliko osebnega dohodka z zamudnimi obrestmi v višini 2.150.000,00 SIT, česar naj ne bi nikoli zanikala, le odlagala je izplačilo.

Pojasnjuje, da doslej res ni predložila nobenih listin, saj postopek še ni stekel, sicer pa naj bi z vsemi listinami razpolagala prav tožena stranka, ki jih bo na zahtevo sodišča tudi morala predložiti.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala nobenega od predpisanih pogojev za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je njen predlog utemeljeno zavrnilo. V postopku pred prvostopnim sodiščem niti v pritožbenem postopku ni predložila nikakršnega dokaza za potrditev svojih navedb. V odsotnosti slehernega listinskega ali drugega dokaza, s katerimi se pred sodišči dokazujejo zatrjevana pravno relevantna dejstva, pa predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati, ker zato niso izpolnjeni zakonski pogoji.

V celoti neutemeljena ostaja pritožbena trditev, da je terjatev iz naslova razlike v osebnem dohodku za obdobje od 1.3.1991 do 28.2.1994 verjetno izkazana. Za verjeten obstoj uveljavljane terjatve tožeča stranka ni ponudila nobene listine, s katerimi po mnenju pritožbenega sodišča mora tudi sama razpolagati. Tako ni predložila pogodbe o zaposlitvi, na katero se sklicuje, niti plačilnih list iz obravnavanega obdobja, zaradi česar pritožbeno sodišče njenih navedb v tej smeri ne more z ničemer preizkusiti. V nasprotju s prerekanim tožbenim zahtevkom toženca v pisnih odgovorih je tudi pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka vtoževane terjatve ni nikoli zanikala.

Nadalje je prvostopno sodišče popolnoma pravilno ocenilo, da ni z ničemer dokazan obstoj nevarnosti, da bi tožena stranka oteževala ali onemogočala izterjavo vtoževanega zneska s tem, da bo svoje premoženje odtujila, skrila ali kako drugače z njim razpolagala.

Kritična gospodarska situacija, zaradi katere naj bi bila po pritožbenih navedbah tik pred stečajem, sama po sebi še ne predstavlja zakonitega razloga za izdajo začasne odredbe. Končno pa tudi z ničemer ni izkazano kakršnokoli samovoljno ravnanje tožene stranke, ki bi lahko imelo za posledico nenadomestljivo škodo za tožnika.

Ker glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 19. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94), niti iz 1. odst. 265. člena zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 20/87 s poznejšimi spremembami), ki ju je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno citiralo, je pritožba morala ostati brezuspešna.