Jedro

Zaradi opustitve izdaje potrdila o vstopu v stanovanje po drugem odstavku 218. člena ZKP vstop ni bil nezakonit oziroma ni postal nezakonit zaradi take opustitve.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.S. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila M.S. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v ponovljenem postopku izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, odvzetih mu je bilo 444 g konoplje in elektronska tehtnica, dolžan pa je bil plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi so zagovorniki obsojenega M.S. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena istega zakona, kršitve 36. člena Ustave in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zahteva navaja, da se sodbi opirata na dokaze o zasegu in analizi konoplje in zasegu tehtnice, ki so bili pridobljeni z nezakonitim vstopom v stanovanje obsojenčeve družine in s preiskavo obsojenčeve sobe v tem stanovanju, torej s kršitvijo obsojenčeve pravice do nedotakljivosti stanovanja po 36. členu Ustave. Policist, ki je konopljo zasegel, je vstopil v stanovanje brez sodne odredbe in ni izdal pisnega potrdila, torej nezakonito, zato sta zaseženo mamilo in tehtnica nedovoljena dokaza, ne glede na to, ali je bila opravljena hišna preiskava ali ne, oziroma ali so bile kršene določbe o postopku preiskave v smislu 219. člena ZKP. Zmotna je ugotovitev sodišča, da policist ni opravil preiskave obsojenčeve sobe, saj je policist našel del konoplje v kovinski škatli in tehtnico pod obsojenčevo posteljo. Okoliščina, da je obsojenec podpisal zapisnik o zasegu, kjer se trdi, da je sam izročil te stvari, ni pomembna, ker ni bil poučen, da lahko odkloni podpis zapisnika o zasegu ali da pripombe nanj. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov ali pa so ti razlogi neargumentirani o pritožbenih navedbah glede odločilnih dejstev, namreč da se sodba sodišča prve stopnje opira na nedovoljene dokaze, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku drugače ocenilo verodostojnost priče B.S., čeprav ga ni neposredno zaslišalo, ampak le prebralo njegovo izpovedbo v prvem postopku, o pomenu potrdila o vstopu policije v stanovanje in o drugih kršitvah postopka, ta napaka pritožbenega sodišča pa pomeni kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in 25. člena Ustave. Dvomljiva je ugotovitev pritožbenega sodišča, da niso relevantne pritožbene navedbe o zasegu konoplje in tehtnice v obsojenčevi sobi, ker da je obsojen le za konopljo, ki je bila v kuhinji, saj se sodbi opirata tudi na zapisnik o zasegu tehtnice in konoplje v obsojenčevi sobi. Drugačen zaključek pritožbenega sodišča nasprotuje podatkom in dokazom v spisu in pomeni kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da sta sodišči pravilno ugotovili, da je policist vstopil v stanovanje obsojenčeve družine na povabilo obsojenčevega očeta, ki je policistu tudi izročil konopljo. Čeprav v spisu ni potrdila o vstopu v stanovanje, ki bi ga moral policist izročiti očetu v skladu z drugim odstavkom 218. člena ZKP, pa ta dokaz ni bil pridobljen nezakonito. Zahteva za varstvo zakonitosti upravičeno graja obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča glede zasega konoplje in tehtnice v obsojenčevi sobi, vendar pa zmotno stališče ne vpliva na zakonitost pridobitve teh dokazov, saj jih je obsojenec sam izročil, v sobo pa je policist vstopil na njegovo povabilo.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornikov obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Sodba sodišča prve stopnje ugotavlja, da je policist B.S. vstopil v stanovanje obsojenčeve družine na željo obsojenčevega očeta, v obsojenčevo sobo pa na njegovo povabilo in tam je tudi od obsojenca sprejel manjšo količino konoplje in elektronsko tehtnico za tehtanje odmerkov. Sprejelo je tudi policistovo pojasnilo, da je obsojenčevemu očetu izdal potrdilo o vstopu v stanovanje (zadnji odstavek na 4. strani sodbe), da je v obdolženčevo sobo vstopil na njegovo povabilo in od obsojenca sprejel manjšo količino konoplje in tehtnico (tretji odstavek na 3. strani sodbe). Sodišče druge stopnje je tem ugotovitvam kot pravilnim pritrdilo razen ugotovitve, ali je policist ob vstopu v stanovanje izdal predpisano potrdilo. Štelo je, da potrdila ni izdal, ta "formalna napaka" pa ni vplivala na zakonitost pridobitve dokazov (zadnji odstavek na 2. in prvi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je bil vstop policista B.S. v stanovanje S. nezakonit, ker obsojenčevemu očetu kot imetniku stanovanja policist ni vročil predpisanega pisnega potrdila o vstopu in so zato vsi takrat pridobljeni dokazi nedovoljeni, je zmotno. Po določbah drugega odstavka 36. člena Ustave nihče ne sme stopiti v stanovanje drugega ali opraviti preiskavo stanovanja proti volji stanovalca. Po določbah prvega in drugega odstavka 218. člena ZKP smejo policisti stopiti v tuje stanovanje in po potrebi opraviti preiskavo, če to imetnik želi. V takem primeru policist takoj izda imetniku stanovanja potrdilo, v katerem navede vzrok vstopa. Opustitve izdaje potrdila zakon ne sankcionira v takem smislu kot zatrjuje zahteva. Zaradi opustitve izdaje potrdila vstop v stanovanje ni bil nezakonit oziroma ni postal nezakonit zaradi take opustitve; to je razumljivo, saj vstop v tuje stanovanje na povabilo imetnika ne more biti protipraven. Policist izda potrdilo o vstopu kot dokazilo, da je to storil in navede razlog za vstop zaradi posebnih razmerji med policijo in občani, zlasti zaradi morebitne presoje, ali je imel policist pravno podlago, ki ga je upravičevala, da je to storil. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi, št. I Ips 264/2002, na katero se zahteva neutemeljeno sklicuje zaradi napačne interpretacije tega stališča. Vrhovno sodišče v tem pogledu iz navedenih razlogov ne pritrjuje stališču pod točko 3 na 518. strani Zakona o kazenskem postopku s komentarjem mag. Štefana Horvata, na katerega se sklicuje zahteva, po katerem bi se moral šteti za nezakonit vstop v stanovanje tudi, kadar policist vstopi v stanovanje na povabilo imetnika, če mu ne izda potrdila o vstopu ali v njem ni naveden razlog vstopa. Določbe drugega odstavka 218. člena ZKP o izdaji potrdila o vstopu so v kontekstu z določbami, da v takem primeru ni treba napraviti zapisnika, zakonitost vstopa pa glede na izraženo voljo imetnika stanovanja ni vprašljiva, čeprav policist sploh ni izdal potrdila ali ga ni izdal takoj ali ni imel predpisane vsebine ali pa ga ni vročil imetniku stanovanja. Pač pa bi bil vstop protipraven ne glede na to, ali je policist izdal in vročil potrdilo o vstopu v stanovanje v skladu z določbami drugega odstavka 218. člena, če bi vstopil v stanovanje proti želji imetnika oziroma če ni bi obstajal noben od razlogov iz prvega odstavka 218. člena ZKP (ali petega odstavka 36. člena Ustave). Opustitev vročitve pisnega potrdila je postopkovna formalnost, ki ne more imeti tako daljnosežnih posledic, da bi sicer pravno dopusten vstop v stanovanje naknadno postal protipraven ali celo kazniv. Celo hišna preiskava, ki je hujši poseg v ustavne pravice do zasebnosti kot zgolj vstop v stanovanje, sama po sebi ni protipravna, če so bili izpolnjeni pogoji za opravo preiskave po 214. členu ZKP, niso pa bili izpolnjeni vsi formalni pogoji od 215. do 218. člena zakona. Samo za najhujše kršitve predpisane obličnosti je v 219. členu ZKP določena procesna sankcija: sodba se ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s tako nepravilno hišno preiskavo. Za zaseg predmetov, opravljen pri dovoljenem vstopu v stanovanje, ni pa bilo izdano potrdilo o vstopu, taka posledica ni predpisana. Zaseg predmetov pri dovoljenem vstopu v stanovanje se opravi na podlagi drugega odstavka 148. člena, prvega odstavka 164. člena, četrtega in petega odstavka 220. člena ter 221. in 222. člena ZKP. Tudi v teh določbah v povezavi s 83. členom ZKP ni predpisano, da se sodba ne sme opirati na predmete, ki so bili zaseženi pri vstopu v stanovanje, ki zanj ni bilo izdano pisno potrdilo o vstopu. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da so dokazila o zasegu 428,83 g konoplje, ki jih je policistu B.S. izročil obsojenčev oče potem, ko je povabil policista v stanovanje, zakonito pridobljeni dokazi (ne glede na to, da pritožbeno sodišče drugače ugotavlja procesno relevantne okoliščine za presojo zakonitosti vstopa v stanovanje kot sodišče prve stopnje, ni pa jasno, ali je to storilo v skladu z določbami petega odstavka 392. člena ZKP).

Tudi glede manjše količine konoplje (15,17 g) in elektronske tehtnice Vrhovno sodišče ne pritrjuje zahtevi za varstvo zakonitosti o nezakonitem zasegu. Zahteva izhaja z zmotnega stališča, da je policist oboje zasegel pri hišni preiskavi obsojenčeve sobe. Sodišči sta ugotovili, da B.S. ni opravljal hišne preiskave, ampak je v obsojenčevo sobo stopil na njegovo željo, tam mu je obsojenec tudi izročil oba zasežena predmeta. Vsa obrazložitev zahteve o nezakoniti hišni preiskavi in nedovoljenosti dokazov, ki so bili pridobljeni z njo, so torej zgrešeni, ker izhajajo z drugačne dejanske podlage, kot jo je ugotovilo sodišče. S tem zahteva smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tega pa se ne more uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahteva neutemeljeno trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov za zavrnitev pritožbenih navedb glede odločilnih dejstev (o nedovoljenih dokazih, o procesnem pomenu opustitve vročitve potrdila o vstopu, o spremembi ocene verodostojnosti priče B.S.), s čimer naj bi kršila postopek v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča druge stopnje razloge o pritožbenih navedbah glede dopustnosti dokazov in nevročitve potrdila o vstopu v stanovanje v zadnjem odstavku na 2. in prvem odstavku na 3. strani.

Pritožba je izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe priče B.S. o poteku dogodkov v obsojenčevi sobi. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe presodilo in obrazložilo svoje stališče v prvem odstavku na 3. strani sodbe, da so "brezpredmetne", ker je predmet obravnavanja le konoplja, ki jo je izročil obsojenčev oče, ne pa obsojenec sam. Sodba pritožbenega sodišča torej ima razloge o tej pritožbeni navedbi.

Utemeljeno pa zahteva trdi, da je to stališče pritožbenega sodišča napačno, saj se v opisu kot predmet kaznivega dejanja navaja celotna količina zasežene konoplje 444 g, 428,83 g zasežene očetu in 15,17 g zasežene obsojencu, je pa tudi v nasprotju s podatki v strokovnem mnenju ter v zapisnikih o zasegu predmetov. Ta zmotna ugotovitev pa ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. S tako obrazložitvijo sodišče druge stopnje ni vsebinsko ne zavrnilo ne sprejelo ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti priče, ki jo je pritožba spodbijala, zato je treba pritrditi zahtevi, da pritožbeno sodišče vsebinsko ni presodilo ustrezne pritožbene navedbe. Po določbah prvega odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi relevantne pritožbene navedbe o odločilnih in za uporabo kazenskega zakona pomembnih dejstvih, toda kršitev te določbe ni bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je ali bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Takega vpliva pa zahteva za varstvo zakonitosti ne utemeljuje.

Ker zahteva zagovornikov obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je odločbo sodišča prve stopnje o oprostitvi povrnitve stroškov kazenskega postopka spremenilo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ki ni zaposlen in prejema socialno pomoč, je pa mlad, zdrav in sposoben za delo, in ob upoštevanju, da mora plačati skupaj 800,00 EUR povprečnine v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, ocenilo, da bi bilo s plačilom še povprečnine za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, ogroženo obsojenčevo vzdrževanje, zato ga je oprostilo plačila povprečnine v tem postopku.