Jedro

Ker je tožeča stranka sama kršila dogovor s tem, ko je opustila ravnanje, ki jo je bremenilo v skladu z dogovorom, je izgubila pravico, da od tožene stranke vtožuje plačilo po (višjem) ceniku za turistično nastanitev.

Izrek

Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 126,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 01. 2008 do plačila (1. točka izreka) ter da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 684,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 01. 2008 (2. točka izreka). Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 202,48 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero izpodbija 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica. Gre za spor majhne vrednosti. Zadeva ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilno dejansko stanje, ki izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje je naslednje: pravdni stranki sta bili v stalnem poslovnem razmerju za nastanitev treh delavcev tožene stranke v sobah tožeče stranke, dogovorjeni sta bili, da bo tožena stranka za najem plačevala tožeči stranki 420,00 EUR mesečno vnaprej po predračunu, ki ji ga bo izstavila tožeča stranka, pogodbeno razmerje v vtoževanem obdobju (od 01. 01. do 09. 01. 2008) ni bilo odpovedano, tožeča stranka toženi ni izstavila predračuna za januar 2008 po dogovorjeni ceni.

Tožeča stranka je od tožene stranke vtoževala plačilo za najem sob oz. devet nočitev za tri osebe za januar 2008 (od 01. 01. do 09. 01. 2008) po ceniku, ki sicer velja pri tožeči stranki za turistične nastanitve, in sicer v višini 810,27 EUR.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 126,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da tožena stranka ni kršila dogovora med pravdnima strankama, saj tožeča stranka ni izstavila predračuna za januar 2008, kot se je z dogovorom zavezala. Ker je ugotovilo, da ni podlage za zaračunavanje nastanitev po turističnem ceniku je presodilo, da je tožeča stranka upravičena toženi stranki zaračunati po isti ceni za nočitev kot v predhodnih mesecih.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke odpadel razlog za ceno s popustom, zaradi česar naj bi tožeča stranka toženi upravičeno zaračunala ceno po ceniku za turistične nastanitve. Tožena stranka bi bila, po njenem mnenju, upravičena do plačila računov po dogovorjeni ceni (420,00 EUR) le pod pogojem, da bi račun za januar 2008 plačala vnaprej ter bi delavci v sobah bivali cel mesec. Navajala je, da je bila tožena stranka s temi pogoji seznanjena in je z njimi soglašala. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje, po mnenju tožeče stranke, upoštevati tudi, da je bil v primeru predčasne izselitve dogovorjen najmanj enomesečni odpovedni rok.

Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka s pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Kot bistveno je sodišče sprejelo dejansko ugotovitev, da se je tožeča stranka zavezala za izstavitev predračunov (poleg obveznosti izročiti sobe v uporabo), na osnovi katerih bi tožena stranka plačala svojo obveznost iz zakupnega razmerja s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožečo stranko bremenila pogodbeno dogovorjena dolžnost v zvezi z izstavitvijo predračuna. To okoliščino je opredelilo kot ravnanje, ki ga bi morala tožeča stranka opraviti, da bi toženi stranki omogočila izvedbo (pravilne in pravočasne) izpolnitve. Sodišče prve stopnje je torej presodilo, da je tožeča stranka sama kršila dogovor, ko ni izstavila ustreznega predračuna. Zato je sklenilo, da to pomeni zanjo izgubo pravice, da od tožene stranke vtožuje plačilo po (višjem) ceniku za turistično nastanitev. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Druge pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev tožene stranke ter na zatrjevani dogovor o ceni, v zvezi s tem pa na dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, skušajo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje. Navedeno ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga v sporih majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP), absolutno bistvena kršitev določb postopka (2. odstavek 339. člena ZPP) pa zato tudi ni bila podana.

Pritožba sicer navaja, da je tožeča stranka dejstvo izstavitve računa za januar vseskozi zatrjevala. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pripravljalnih vlog tožeče stranke izhaja le trditev, da tožena stranka ni poravnala računa št. 08-1-103 z dne 10. 01. 2008. Zato ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala navedbo o izstavitvi ustreznega predračuna v skladu z dogovorom.

Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo toženi stranki naložiti plačilo najemnine za preostanek meseca januarja ter za dva dni v mesecu februarju, saj je bil dogovorjen najmanj enomesečni odpovedni rok, so prav tako neutemeljene. Tožeča stranka je v tožbi namreč vtoževala plačilo najemnine od 01. 01. 2008 do 09. 01. 2008, kot je to razvidno iz računa št. 08-1-103 z dne 10. 01. 2008, ki je bil priloga predlogu za izvršbo. Glede na tako opredeljeni predmet spora predstavlja ta pritožbena navedba uveljavljanje (novega) zahtevka za plačilo najemnine za čas od 10. januarja do 9. februarja 2008. Gre torej za spremembo tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave (1. odstavek 184. člena ZPP), ne pa v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.