Jedro

Gradbeni inšpektor je na podlagi ugotovitev z ogleda gradnje predmetnega objekta in podpornih zidov ter zbranih drugih ustreznih podatkov ugotovil, da gre za gradnjo počitniškega objekta (in ne enostavni objekt - kmečko lopo oz. klet), za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, zato je pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo in zakonito odredil ukrepe iz 152. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekel inšpekcijski ukrep zaradi gradnje počitniškega objekta na parcelah št. ... in ..., obe k. o. ..., ter dveh armiranobetonskih podpornih zidov ob mejah teh parcel. S 1. točko izreka jima je naložil takojšnjo ustavitev gradnje tega počitniškega objekta in obeh podpornih zidov, z 2. točko izreka njihovo odstranitev v roku 3 mesecev od vročitve te odločbe in vzpostavitev v prejšnje stanje, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). V 4. točki izreka so bile za predmetni objekt izrečene prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, vpisa in spremembe vpisov v zemljiški knjigi ter njegove uporabe, prometa z njim in sklepanje drugih pravnih poslov, v 5. točki izreka je določeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, v 6. točki izreka pa, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja, da je bilo pri ogledu gradnje počitniškega objekta s podpornima zidovoma, ki je bil opravljen 21. 9. 2017, ugotovljeno, da se na navedenih parcelah gradi počitniški objekt s podpornima zidovoma, za kar Upravna enota Piran ni izdala gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski upravni organ sicer ugotavlja, da gradbeno dovoljenje ni potrebno pod določenimi pogoji pri gradnji enostavnih objektov, med katere pa obravnavanega počitniškega objekta s podpornima zidovoma, v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ni mogoče uvrstiti. Tožnika sta takšni ugotovitvi oporekala v pisni izjavi, s katero sta se opredelila do ugotovitev inšpekcijskega organa, in zatrjujeta, da je obravnavani objekt enostaven objekt – klet na kmetijskem zemljišču, za katerega ne potrebujeta gradbenega dovoljenja. Izjavi sta priložila kulturnovarstveno soglasje za gradnjo kleti. Prvostopenjski upravni organ pojasnjuje, da sta tožnika kot investitorja pridobila kulturnovarstveno soglasje, s katerim je bila dovoljena gradnja pritlične kleti, tožnika pa sta dejansko zgradila počitniški objekt, ki je namenjen bivanju in ne shranjevanju kmetijskega orodja in pridelkov. Ker zgrajeni objekt ne spada med enostavne objekte, ki bi jih bilo mogoče graditi brez pridobitve gradbenega dovoljenja, je objekt nelegalna gradnja. Glede podpornih zidov je v izpodbijani odločbi navedeno, da se podporni zid po določilih Uredbe šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če je podporni zid zgrajen do višine 0,5 m. Oba podporna zida, ki sta obravnavana v izpodbijani odločbi, sta višja od 0,5 m, zato bi bilo zanju treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno, zato sta tudi obravnavana podporna zidova nelegalni gradnji. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ je v I. točki izreka drugostopenjske odločbe pritožbo tožnikov zavrnilo in v II. točki izreka zavrnilo zahtevek za vračilo stroškov postopka. Drugostopenjski upravni organ v obrazložitev svoje odločitve pritrjuje razlogom iz izpodbijane odločbe in se opredeljuje do navedb tožnikov v pritožbi, ki jih obrazloženo zavrača kot neutemeljene.

4. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in zoper izpodbijano odločbo vlagata tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

5. Kot najbolj očitno bistveno kršitev določb postopka tožnika navajata, da jima inšpekcijski organ v vednost in izjasnitev ni posredoval dokumentacije, s katero je ta dejansko razpolagal, med drugim tudi fotografije, ki jih je k svoji prijavi predložil prijavitelj K., in fotografije, ki jih je tekom ogleda spornega objekta naredil gradbeni inšpektor. Prvostopenjski upravni organ tega tudi ni storil v pozivu z dne 27. 9. 2017, v katerem jih ni niti omenil niti jih ni posredoval v izjavo tožnikoma, da bi se lahko z njimi sploh seznanila in se do njih opredelila. S tem so bile tožnikoma kršene njune pravice, katere imata kot zavezanca na podlagi določb Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in tudi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6. Nadaljnja bistvena kršitev določb postopka je po tožbenih navedbah v tem, da je inšpekcijski organ po svoji pooblaščeni osebi procesna dejanja tekom samega inšpekcijskega postopka izvajal brez vednosti in osebne navzočnosti tožnikov, čeprav določbe ZIN jasno določajo, da so lahko zavezanci navzoči pri izvedbi procesnih dejanj, v skladu z vsebino 29. člena ZIN.

7. Zavezanec v inšpekcijskem postopku ima pravico, da se seznani z očitki, predvsem pa, da se seznani z vsemi dokazi, ki ga bremenijo, vse z namenom, da se zavezanec lahko brani pred podanimi očitki. Tožena stranka se po tožbenem stališču ne more sklicevati na dolžnost varovanja tajnosti vira in virov drugih informacij (določba drugega odstavka 16. člena ZIN), saj se navedena obveznost ne nanaša na razmerje do zavezanca, kateremu je inšpekcijski organ dolžan dati na vpogled in v izjasnitev vse dokaze, na podlagi katerih inšpekcijski organ gradi svoj postopek zoper zavezanca. Iz teh razlogov je izpodbijana odločba nezakonita.

8. Tožnika nadalje zatrjujeta nezakonitost izpodbijane odločbe iz vsebinskih razlogov, saj je obrazložitev iz obeh odločb vsebinsko zelo pomanjkljiva, okoliščine, ki so navedene v izpodbijani odločbi, pa so neizkazane in celo v popolnem nasprotju z dokazi, ki sta jih predložila tožnika. Pri tem tožena stranka ne pojasni v zadostni meri, zakaj so ravno dokazila tožene stranke toliko bolj verodostojna kot dokazila tožnikov. Tožnika opozarjata na obstoj podpornih zidov že pred posegom zavezancev v obe nepremičnini. Tako je prvotožnik že v letu 2010 pridobil pravnomočne naravovarstvene pogoje in soglasje za obnovo podpornih zidov, na podlagi česar je bilo tožnikoma dovoljeno obnoviti obstoječe podporne zidove. Tako po tožbenem stališču ne gre za novogradnjo podpornih zidov, kot se tožnikoma očita v izpodbijani odločbi, ampak za obnovitev oziroma rekonstrukcijo že prej obstoječih podpornih zidov.

9. Tožnika nasprotujeta tudi ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da gre v konkretnem primeru za počitniški objekt in ne za enostavni pomožni gospodarski objekt. V zvezi s tem navajata, da sta pri Upravni enoti Piran podala zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo je ta zavrgla kot nepotrebno, saj potrebe za izdajo gradbenega dovoljenja za predlagani in dejansko zgrajeni objekt ni bilo. Če bi prvostopenjski upravni organ podvomil v samo naravo že skoraj v celoti zgrajenega objekta na nepremičninah obeh tožnikov, o tem njegova pooblaščena oseba ne more odločati, saj za to nima ustreznega strokovnega znanja. V tem primeru bi bilo treba pridobiti ustrezno izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki bi lahko podal oceno o tem, ali je objekt, ki je bil dejansko zgrajen v naravi, skladen s prostorskimi akti in s projektno dokumentacijo, na podlagi katere so bila izdana potrebna soglasja in dovoljenja. Tožnika sta k pritožbi, vloženi zoper prvostopenjski upravni akt, priložila pisno mnenje sodne izvedenke gradbene stroke C.C., ki ugotovitve pooblaščene osebe inšpekcijskega organa v celoti demantira. Do slednjih pa se pritožbeni organ ni opredelil na način, da bi lahko bilo to odločitev sploh mogoče pravno ustrezno preveriti. Tožnika izpodbijata tudi ugotovitve, iz katerih je inšpekcijski organ izpeljal sklep, da ne gre za enostavni objekt. Kako je prvostopenjski upravni organ prišel do takšnih informacij, iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati. Če je bilo to ugotovljeno na podlagi izvedenega ogleda spornega objekta, je bil slednji s strani gradbenega inšpektorja narejen zelo pomanjkljivo, saj ta sploh ni imel dostopa do notranjosti objekta, na podlagi česar bi lahko s potrebno gotovostjo zatrjeval, da ima zgrajeni objekt vse karakteristike počitniškega objekta. Zgolj na podlagi samih karakteristik objekta, katere dejansko obstojijo v naravi, pa ni mogoče potegniti vsebinskega zaključka, da gre v konkretnem primeru za počitniški objekt. 10. Po tožbenih navedbah je bilo zaradi tako zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi povsem napačno uporabljeno materialno pravo, zlasti določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) glede potrebnosti gradbenega dovoljenja za izgradnjo spornega objekta in tudi same narave nelegalne gradnje spornega objekta.

11. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov z branjem listin, zaslišanjem tožnikov, gradbenega inšpektorja B.B., C.C., po potrebi soočenje slednje in gradbenega inšpektorja in po angažiranju sodnega izvedenca gradbene stroke, izpodbijano odločbo, v zvezi z odločbo drugostopenjskega upravnega organa, odpravi in odloči, da se inšpekcijski postopek zaradi odstranitve nelegalne gradnje zoper tožnika ustavi, tožena stranka pa je tožnikoma dolžna povrniti vse stroške upravnega spora.

12. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bila tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema naložena izvedba ukrepov zaradi gradnje predmetnega objekta in dveh podpornih zidov. Tožena stranka zatrjuje, da predstavlja ta objekt in zidova nelegalno gradnjo po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, zaradi česar je na podlagi 152. člena ZGO-1 utemeljen izrek predmetnega inšpekcijskega ukrepa. Tožnika nasprotno zatrjujeta, da v obravnavanem primeru gradbeno dovoljenje ni potrebno in zato ne gre za nelegalno gradnjo.

15. Pogoje za graditev objektov je predpisoval v času odločanja veljavni zakon, t. j. ZGO-1, ki je v prvem odstavku 3. člena določal, da se lahko začne gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta na podlagi gradbenega dovoljenja. Skladno s prvim odstavkom 3.a člena ZGO-1 se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta. Enostavni objekti so podrobneje opredeljeni v Uredbi (Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje), veljavni v času odločanja, ki v prvem odstavku 6. člena določa, da je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Enostavni objekti so navedeni v prilogi 2 te uredbe. V tej prilogi je pod točko 18 navedeno, da je pomožni kmetijsko-gozdarski objekt, to je objekt, namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjen prebivanju, enostavni objekt, če gre za pritlično, enoetažno stavbo s površino do vključno 40 m2. V skladu s 5. točko priloge te uredbe spadajo med enostavne objekt tudi podporni zidovi, vendar pod pogojem, da je višinska razlika med zemljiščem do 0,5 m. V drugem odstavku 6. člena Uredbe je določeno, da je poleg enostavnih objektov iz priloge 2 te uredbe enostaven tudi objekt, ki je proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju.

16. Sodišče kot nesporna ugotavlja naslednja, v nadaljevanju navedena dejstva. Inšpekcijska zavezanca sta na zemljišču, parc. št. ... in ..., obe k. o. ..., zgradila objekt in ob mejah teh parcel dva armiranobetonska podporna zidova. Za navedeno gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Navedena dejstva izhajajo iz listin v spisu in ugotovitev v inšpekcijskem postopku, tožnika pa teh dejstev ne prerekata.

17. Med strankama je sporno, ali je bilo treba za obravnavano gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Po presoji sodišča je ugotovitev tožene stranke, da bi bila za gradnjo predmetnega objekta in podpornih zidov potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja, pravilna. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da predmetni objekt in podporna zidova ne predstavljajo enostavnega objekta, za katerega gradnjo ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. V prilogi 2 Uredbe, ki določa enostavne objekte, objekta in zidov s takšnimi karakteristikami, kot je to v obravnavanem primeru, ni navedenega. Objekt, ki ni namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ampak prebivanju, v nobenem primeru ne more predstavljati enostavnega objekta (točka 18 priloge 2), kar velja tudi za podporna zidova, pri katerih je višinska razlika med zemljiščem večja kot 0,5 m (točka 5 priloge 2). Tako se izkaže tožbeno zatrjevanje, da gre za enostavni objekt, neutemeljeno in v nasprotju z opredelitvijo enostavnih objektov v Uredbi in njeni prilogi. Predmetni objekt tudi ne predstavlja objekta z zahtevami iz drugega odstavka 6. člena Uredbe.

18. Sodišče ugotavlja, da je zgoraj opisana dejstva v okviru inšpekcijskega nadzorstva ugotovil gradbeni inšpektor, ki mora imeti po 144. členu ZGO-1 univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture (1. točka), zahtevane delovne izkušnje (2. točka) in opravljen strokovni izpit za inšpektorja (3. točka). To pomeni, da inšpekcijske postopke s področja nedovoljenih gradenj vodi oseba, ki razpolaga s strokovnim znanjem s področja graditve objektov. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da pooblaščena oseba inšpektorata o navedenih spornih vprašanjih ne more odločati, ker za to nima ustreznega strokovnega znanja in da bi bilo treba pridobiti ustrezno izvedensko mnenje. V tovrstnih postopkih zaradi zgoraj navedenega do postavitve izvedenca praviloma sploh ne more priti. Po prvem odstavku 189. člena ZUP se namreč opravi dokaz z izvedencem le tedaj, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. Po zgoraj navedenem pa je gradbeni inšpektor ustrezno strokovno usposobljen za presojo v tem postopku spornih vprašanj.

19. Gradbeni inšpektor je tako na podlagi ugotovitev z ogleda gradnje predmetnega objekta in podpornih zidov ter zbranih drugih ustreznih podatkov ugotovil, da gre za gradnjo počitniškega objekta, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Na drugačno odločitev gradbenega inšpektorja ne more vplivati tožbeno zatrjevani pomanjkljivo opravljeni ogled, pri katerem gradbeni inšpektor ni pregledal notranjosti objekta, ker je gradbeni inšpektor zaključek, v posledici katerega je bila izdana izpodbijana odločba, izpeljal iz strokovnih ugotovitev, do katerih je prišel z ogledom od zunaj zaznavnih značilnosti objekta, kar je zadostno za izrek predmetnega ukrepa. Na navedeni način je tudi ugotovil, da sta tožnika na novo zgradila podporna zidova v višini, ki presega okvir za enostavni objekt. Glede na takšne ugotovitve gradbenega inšpektorja, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, ker ni šlo za novogradnjo podpornih zidov, ampak za rekonstrukcijo že obstoječih podpornih zidov. Prav tako sodišče ne sledi tožbenim zatrjevanjem, da potrebe za izdajo gradbenega dovoljenja za predlagani in tudi dejansko zgrajeni objekt ni bilo, ker sta tožnika pri pristojni upravni enoti vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila kot nepotrebna zavržena. Objekt, za katerega je bila podana zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja (kmečka lopa - klet), in zgrajeni objekt (počitniški objekt), se namreč razlikujeta v takšni meri, da ni mogoče potegniti povezave na način, kot je to storjeno v tožbi.

20. Sodišče nadalje ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi natančno pojasnjena dejanska (in pravna) podlaga za izrek spornega inšpekcijskega ukrepa, ki je rezultirala v ugotovitvah, do katerih je prišel gradbeni inšpektor v inšpekcijskem postopku. Pritožbeni organ se je ustrezno opredelil tudi do navedb C.C., ki je izdelala strokovno mnenje, katerega sta tožnika priložila k pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt. Iz teh razlogov sodišče zavrača tožbeni ugovor, da se pritožbeni organ ni ustrezno opredelil do teh navedb, zaradi česar odločitve po tožbenih trditvah ni mogoče pravno ustrezno preizkusiti. Sodišče tudi ne sledi tožbenemu očitku, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, kako je inšpekcijski organ prišel do ugotovitev, da ne gre za enostavni objekt. Tudi dejstva, vezana na to ugotovitev, so ustrezno obrazložena v prvostopenjski odločbi, dopolnjena z obrazložitvijo odločbe drugostopenjskega organa.

21. Sodišče v zvezi s tožbenimi ugovori, da so bile v upravnem postopku storjene bistvene kršitve določb postopka s tem, ko inšpekcijski organ tožnikoma ni posredoval vse dokumentacije, predvsem fotografij prijavitelja in fotografij z ogleda, ki ga je opravil gradbeni inšpektor, ter da je bil opravljen ogled brez vednosti in osebne navzočnosti tožnikov, ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Navedenih dejstev namreč tožnika nista zatrjevala v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, nista pa tudi pojasnila razlogov, zakaj tega nista storila prej. Tožnika bi ta dejstva, na katere sta prvič opozorila po izdaji izpodbijane odločbe, v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, nedvomno lahko navedla že po tem, ko sta bila seznanjena z ugotovitvami inšpekcijskega organa, na katere sta se z dopisom z dne 10. 10. 2017 tudi odzvala, ali kadarkoli kasneje do izdaje izpodbijane odločbe, pa tega nista storila. Opisane okoliščine po presoji sodišča izkazujejo ugotovitev, da gre za navajanje dejstev v upravnem sporu v nasprotju s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ne glede na to pa sodišče pripominja, da tožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po presoji sodišča niso bile storjene. Bistveno v predmetnem upravnem postopku je, da je bila tožnikoma dana možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za predmetno odločbo, s čimer je bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. V okviru te seznanitve so bila tožnikoma predstavljena relevantna dejstva, ki so izhajala tudi iz ogleda, kar vključuje ugotovitve, ki izhajajo iz izdelanih fotografij. Poleg tega gre za fotografije dejanskega stanja v naravi, s katerim sta bila tožnika kot investitorja gradnje seznanjena. Glede opravljenega ogleda pa sodišče sledi stališču tožene stranke, da to ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve. Ogled je bil namreč namenjen zgolj ugotavljanju namenske rabe objekta, njegove velikosti in lege, torej za zunaj spoznavnih lastnosti, s čimer sta bila tožnika seznanjena, ker sta bila sama investitorja objekta. Poleg tega pa sta bila o ugotovitvah ogleda, kot že rečeno, obveščena in sta se lahko do le-teh opredelila. Na zakonitost pa tudi ne vpliva tožbeno zatrjevani očitek o nerazkritju vira, kar kot enega od razlogov za zatrjevano nezakonitost tožbeno uveljavljata tožnika.

22. Ker torej objekta in podpornih zidov iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče šteti za enostavnega, zaradi česar bi morala investitorja za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga nista pridobila (tej ugotovitvi tožnika ne oporekata), je bila ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, ki jo je potrdil pritožbeni organ, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, pravilna. Pristojni inšpektor je zato zakonito odredil v izreku izpodbijane odločbe navedene ukrepe, pri čemer je pravilno uporabil relevantna določila takrat veljavnega ZGO-1. Skladno z 152. členom ZGO-1 namreč inšpektor odredi, da se v primeru nelegalne gradnje gradnja takoj ustavi in se zgrajeni objekt v določenem roku na stroške zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt. Nelegalna gradnja pa pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka 2. člena ZGO-1).

23. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, sta pa tožnika v tožbi poleg branja listin predlagala tudi lastno zaslišanje, zaslišanje gradbenega inšpektorja B.B.in C.C., po potrebi soočenje slednje in gradbenega inšpektorja ter angažiranje sodnega izvedenca finančne stroke. Sodišče ugotavlja, da izvedba teh dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (stanje v naravi), ampak je sporna ocena teh dokazov in ocena pravilnosti ravnanja tožene stranke v luči pravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnika, glede na zgoraj obrazložena dejstva, s svojimi navedbami tega nista izkazala ter nista utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.