Jedro

Tožnik je gradil ograjo brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo, s čimer je izpolnjen pogoj za izrek inšpekcijskih ukrepov po 152. členu ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi vsa nadaljnja dela na nelegalno zgrajeni ograji dolžine ok. 22,36 m in višine od 0,3 m do 0,6 m, stoječi na zemljišču parc. št. 1603/10 k.o. ... (1. točka izreka). Navedeno ograjo je tožnik dolžan odstraniti do 30. 4. 2010 in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), za objekt pa so bile v 3. točki izreka odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V naslednjih točkah izreka je toženka zavezanca opozorila, da bo v nasprotnem primeru opravljena izvršba po drugi osebi (4. točka), da se objekt označi kot nelegalna gradnja (5. točka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je prosta takse (7. točka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (8. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik sporno ograjo zgradil brez gradbenega dovoljenja in da je bila zahteva zanj zavrnjena, ker gradnja tovrstnih objektov v območju kmetijskih zemljišč s prostorsko oznako MK9/2 ni dovoljena. Ker gre za nelegalno gradnjo, je upravni organ v skladu s 152. členom ZGO-1 tožniku izrekel inšpekcijska ukrepa, razvidna iz 1. in 2. točke izreka. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ navaja zakonske določbe, na katerih temelji posamezna od naslednjih točk izreka.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da so ograje, nižje od 2,2 m, razen ograj za pašo živine, ki so nižje od 1,5 m, v skladu z 2. točko 1. odstavka 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), uvrščene med nezahtevne objekte. Zanje se v skladu z 2. odstavkom 74.c člena ZGO-1 izda gradbeno dovoljenje v skrajšanem postopku. Po 12. členu Uredbe gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti le za objekte, ki izpolnjujejo vse pogoje iz tega člena, med drugim, da je objekt v Uredbi izrecno določen kot enostavni objekt. Ker v navedenem primeru ne gre za ograjo, ki je enostavni objekt, si je tožnik zanjo moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Pritožbeni organ še pojasnjuje, da je bila tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo ograje na zemljišču parc. št. 1603/10 k.o.... zavrnjena tudi v ponovljenem postopku, saj leži zemljišče v območju kmetijskih površin, pritožbeni organ je pritožbo zavrnil, zoper prvostopenjsko odločbo pa je sprožen upravni spor.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da oba organa neutemeljeno vztrajata pri razlagi, da zemljišče posega leži na območju kmetijskih površin, kjer gradnja ni dovoljena. Navedeno je namreč v nasprotju z lokacijsko informacijo za promet z nepremičninami Mestne občine Ljubljana z dne 10. 2. 2005, ki kaže, da parcela sodi v območje razpršene gradnje. Poleg tega so vsi organi v dosedanjem postopku prezrli odločbo Sekretariata za urbanistične in gradbene zadeve ter varstvo okolja z dne 14. 5. 1981, na podlagi katere sta pravna prednika plačala odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče. Zaradi navedenega dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik tudi meni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, saj govori le o tem, kaj je inšpektor storil, zakonske določbe pa so samo prepisane. Predlaga, naj sodišče spremeni izpodbijano odločbo in tožniku dopusti dokončanje del pri postavitvi ograje, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi (v njej kot zastopnika toženke nepravilno navaja Ministrstvo za notranje zadeve) ne izpodbija ugotovitve, da sporna ograja po določbah Uredbe (Uradni list RS, št. 37/08) sodi med nezahtevne objekte. Kot je pojasnil že pritožbeni organ, pa je treba za gradnjo takih objektov pridobiti gradbeno dovoljenje (74.a člen in naslednji ZGO-1). V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik gradil ograjo brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1), s čimer je izpolnjen pogoj za izrek inšpekcijskih ukrepov po 152. členu ZGO-1 (ustavitev gradnje in odstranitev nelegalno zgrajenega objekta oz. vzpostavitev prejšnjega stanja).

Za izrek omenjenih ukrepov je bilo torej v obravnavani zadevi odločilno, da je tožnik brez gradbenega dovoljenja izvajal gradnjo, za katero je dovoljenje sicer predpisano. Zato je za odločitev v tej zadevi pravno nepomembno dejstvo, ali zemljišče posega sodi v območje kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni dovoljena, ali pa morebiti v območje z drugačno namembnostjo. Gre za okoliščino, ki jo presoja pristojni upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenje za ograjo, ko odloča o dopustnosti njene gradnje, in ne inšpekcijski organ v konkretnem primeru. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Upravni organ je v obrazložitvi navedel relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 (1. in 2. točka izreka), v nadaljevanju pa tudi druge zakonske določbe, ki so bile podlaga za odločitev v nadaljnjih točkah izreka. Ker so te točke (glede prepovedi iz 158. člena ZGO-1, opozorilo o izvršbi po tretji osebi iz 3. odstavka 148. člena ZGO-1, označitev objekta kot nelegalne gradnje iz 160. člena ZGO-1) le posledica ugotovitve, da gre v zadevi za gradnjo objekta brez gradbenega dovoljenja oz. gre za procesne odločitve (o stroških postopka, o obveznosti plačila taks, da pritožba ne zadrži izvršbe), ki jih za tovrstne primere določajo ZUP, ZGO-1 in ZUT, je vsakršna nadaljnja obrazložitev nepotrebna. Poleg tega tožnik v tožbi ne pove, v katerem delu ne more preizkusiti izpodbijane odločbe, ampak celotno obrazložitev le pavšalno označi kot pomanjkljivo, zato je treba tovrstni očitek zavrniti kot neutemeljen.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. V zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (da gre za gradnjo nezahtevnega objekta in da tožnik zanjo nima gradbenega dovoljenja), med strankama ni bilo sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).