Jedro

Delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka, nimajo zagotovljenih enakih pravic do odpravnine kot trajno presežni delavci po ZDR, pač pa le pravice v obsegu in pod pogoji, določenimi v Zakonu o jamstvenem skladu RS, ki jih Jamstveni sklad RS zagotavlja iz lastnih sredstev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem 1. in 3. odst. izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova odpravnine v znesku 1.070.319,40 SIT se stroškovno kot neutemeljen zavrne.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 121.187,60 SIT stroškov postopka v 8 dneh pod izvršbo." Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbe v znesku 44.200,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe, svoje stroške odgovora na pritožbo pa trpi tožnik sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je ugotovilo obstoj terjatve v znesku 1.070.319,40 SIT do tožene stranke v stečaju (1. odst. izreka) in toženo stranko zavezalo, k povračilu 109.877,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1998 dalje ter hkrati izreklo, da trpi tožena stranka sama svoje stroške postopka (3. odst. izreka). V presežku je tožnikov zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da terjatev v znesku 314.319,00 SIT iz naslova razlike v plači ne obstoji (2. odst. izreka). Tožnika je oprostilo plačila sodnih taks (4. odst. izreka).

Ob dejstvu, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja nad toženo stranko, se je za ugoditveni del sodbe postavilo na stališče, da je podana pravna podlaga za ugotovitev obstoja vtoževane terjatve v 4. tč. 2. odst. spremenjenega in dopolnjenega 106. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.

Zoper ugoditveni del sodbe in odločbo o stroških se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, pri čemer priglaša še stroške pritožbe. Ne soglaša z stališčem sodišča o obstoju pravnega temelja za ugotovitev vtoževane odpravnine, saj Zakon o delovnih razmerjih pravic delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, sploh ne ureja, takšnega temelja tudi ni v določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki urejajo vrstni red poplačila upnikov, niti ga ne daje Zakon o jamstvenem skladu R Slovenije. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo obstoj delovnopravne kontinuitete, ki ne obstaja in zmotno zaključilo, da je tožnik k njej prešel na podlagi prevzema, čeprav iz razpoložljivih listin določno izhaja, da je šlo za razporeditev v smislu 19. člena ZTPDR.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Bistveno za razsojo sporne zadeve je, da je tožniku delovno razmerje 10.7.1997 pri toženi stranki prenehalo zaradi uvedbe stečaja, zato zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane terjatve zoper toženo stranko v znesku 1.070.319,40 SIT iz naslova odpravnine ni utemeljen, ker za to ni ustrezne pravne podlage. Sodišče prve stopnje je razlog prenehanja delovnega razmerja sicer pravilno ugotovilo, vendar je glede obstoja terjatve iz naslova odpravnine zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi tožene stranke zoper 1. tč. izreka sodbe ugoditi in odločitev na podlagi 4. tč. 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) spremeniti in ugotoviti, da že po temelju ne obstoji terjatev iz naslova odpravnine zoper toženo stranko.

Zaradi zmotne pravne presoje je sodišče zmotno ugotovilo obstoj vtoževane terjatve iz naslova odpravnine do tožene stranke. Kljub različnim razlagam sicer ne dovolj jasne in nekonsistentne pravne ureditve, noveliranega 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 in 39/97; v nadaljevanju ZPPSL), niti Zakona o jamstvenem skladu R Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97; v nadaljevanju ZJSRS) ni mogoče pravilno uporabiti na način, kot je razlogovano v izpodbijani sodbi. Po stališču pritožbenega sodišča ob sistemski, teleološki in zgodovinski razlagalni metodi ni mogoče priti do zaključka, da bi citirani predpis delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi stečaja, zagotavljal enako pravico do odpravnine pri bivšem delodajalcu (stečajnem dolžniku), kot je v 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) zagotovljena delavcem, ki jim delovno razmerje preneha iz nujnih operativnih razlogov.

Nobenega dvoma namreč ni, da do uveljavitve Zakona o jamstvenem skladu R Slovenije delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja (tudi prisilne poravnave), razen pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, niso imeli zagotovljenih drugih pravic s tem v zvezi. Tudi veljavni 106. člen ZPPSL, v katerega z novelo zakona ni bilo poseženo, določa le, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovim delavcem. V kolikor bi zakonodajalec res imel namen tem delavcem zagotoviti pravico do odpravnine v enakem obsegu, kot je zagotovljena trajno tehnološkim presežkom, bi to lahko na nedvoumen in jasen način storil z dopolnitvijo te norme ali eventualno 51. člena istega zakona, ki ga je dopolnjeval in spreminjal. Dopolnitve s 4. tč. 2. odst. spremenjenega 160. člena ZPPSL, ki na novo ureja vrstni red poplačil iz stečajne mase, s tem da se prednostno kot strošek stečajnega postopka poplačujejo tudi terjatve upnikov iz naslova odpravnin, pa že glede na vsebino, ki jo ureja in njeno sistematično uvrstitev v poglavje o poplačilu upnikov, ni dopustno razlagati v nasprotju s principi, na katerih temelji celotna sistemska ureditev pravnih posledic uvedbe stečajnega postopka. V stečajnem postopku se namreč prijavljajo le tiste terjatve, ki so nastale do začetka uvedbe postopka. Določene terjatve lahko nastanejo tudi po začetku stečajnega postopka, vendar se te ne prijavljajo v stečajno maso in glede na 136. člen zakona predstavljajo strošek stečajnega postopka. Ker zakon terjatve iz naslova odpravnine kot posledice uvedbe stečajnega postopka ne določa, je 4. tč. 2. odst. noveliranega 160. člena ZPPSL mogoče razlagati oz. pravilno uporabljati le tako, da zagotavlja prednostno poplačilo odpravnine iz stroškov stečajnega postopka delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje kot trajno tehnološkim presežkom po 1. odst. 36. e člena ZDR, pa jim odpravnina iz 3. odst. 36. f člena istega zakona do začetka uvedbe stečajnega postopka ni bila izplačana, čeprav je že zapadla v plačilo.

Tudi Zakon o jamstvenem skladu R Slovenije nima ustrezne pravne podlage za ugotovitev obstoja terjatve v vtoževani višini do tožene stranke. V 1. odst. 19. člena zakona je sicer res določeno, da je pravica po tem zakonu med drugim tudi odpravnina v višini in pod pogoji, kot jih za presežne delavce določajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, hkrati pa je s 4. alineo 2. odst. istega člena omejeno izplačilo do največ ene minimalne plače, določene z zakonom za obdobje, za katero se zahteva izplačilo, zmanjšano za davke in prispevke. Z navedenim zakonom je delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca v postopku prisilne poravnave ali stečaja tako nedvoumno zagotovljena nova pravica do odpravnine, vendar le v odnosu do Jamstvenega sklada R Slovenije in v višini, določenim s tem zakonom. 4. alinee 1. odst. 19. člena zakona po stališču pritožbenega sodišča ni dopustno razlagati v nasprotju z izhodiščnimi načeli, opredeljenimi v splošni določbi 1. člena, iz katere jasno in določno izhaja, da ta zakon ureja le ustanovitev in poslovanje Jamstvenega sklada R Slovenije, vrsto in obseg pravic, ki se pokrivajo iz sredstev sklada ter roke in postopek za njihovo uveljavljanje. Glede na navedeno s citiranim zakonom ni mogla biti vzpostavljena nobena nova pravica do odpravnine v breme tretjih in v višjem obsegu, kot jo zagotavlja država iz jamstvenega sklada, če naj bi se zakonodajalec držal temeljnega izhodišča, ki ga je sam postavil v splošni določbi.

Ob takšnem materialnopravnem stališču je bilo potrebno tožnikov zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v vtoževani višini zoper toženo stranko že po temelju zavrniti in že iz teh razlogov pritožbi tožene stranke ugoditi. Preostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kontinuiteto delovnega razmerja in bi bile bistvene za višino vtoževane terjatve, pa zaradi zavrnitve zahtevka po temelju, za razsojo zadeve več niso odločilne.

Glede na to, da je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti propadel, je na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo toženi stranki dolžan povrniti potrebne stroške za nagrado pooblaščenega odvetnika v višini 1.203,06 točk po 87,40 SIT, kar skupaj znese 105.194,60 SIT ter 13.915,00 SIT sodne takse, ki jo je tožena stranka že plačala za tožbo tožnika ter 2.078,00 SIT takse za odgovor na tožbo.

Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbe v znesku 44.200,00 SIT, svoje stroške odgovora na pritožbo pa trpi tožnik sam.