Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na to, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, v skladu z določbo 14. člena ZPP pravilno upoštevalo, da je na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih točkah 1. in 3. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2009 dalje do plačila, pod točko 2. izreka pa je sodišče tožbeni zahtevek v presežku za znesek 760,00 EUR s pripadki in v presežku glede zakonskih zamudnih obresti od dne 18.11.2007 do dne 21.12.2009 zavrnilo. Pod točko 3. izreka je odločilo še, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.100,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP. Meni, da pravni temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan, saj je zoper kazensko obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 2.9.2009, opr. št. K 74/2008, vložila zahtevo za obnovo postopka, ker razpolaga z novimi dokazi, ki v okviru kazenskega postopka še niso bili izvedeni in niso bili točno znani ter še tudi niso obstajali v času izvedbe prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje o prekinitvi postopka iz tega razloga kljub njenemu predlogu ni odločalo in tudi ni sprejelo dokaznega sklepa o zgoraj predlaganih dokazih, kot tudi ne o predlogu po angažiranju drugega izvedenca, ki ga je predlagala na naroku dne 19.1.2011. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Vztraja, da med pravdnima strankama ni prišlo do nobenega fizičnega kontakta, zato je temelj odškodninske odgovornosti sporen in je iz tega razloga tožena stranka vztrajala pri ponovni izvedbi v tem postopku predlaganih dokazov, ki se nanašajo na temelj odškodninskega zahtevka, to je tudi pri neposrednem zaslišanju vseh predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo. Da ne bi ponavljala se v pritožbi sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe in dokaze v tem postopku, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti. Sicer pa meni, da tožeča stranka ni uspela dokazati vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, predvsem vzročne zveze. Izpostavlja tudi razlike o tem med ugotovitvami dveh izvedencev, dr. K. v kazenskem postopku in dr. B. v tem postopku. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine, meni da je pretirana in v nasprotju z namenom instituta pravične denarne odškodnine. Sodišče je preveč verjelo tožnici. Iz izvedenskega mnenja dr. B. izhaja, da tožeča stranka ni utrpela tipične deformacije, ampak je bila na čelu le sled udarca, na pritiskanje pa jo je bolela zadnjica na levi strani spodaj, imela pa je tudi podplutbo na notranji strani goleni. Ne strinja s sodbo v delu, kjer sodišče sledi izvedenskemu mnenju dr. B. glede vrste, trajanja in intenzitete strahu tožeče stranke. Meni, da pri tožnici ne gre za strah, ki bi bil intenziven in trajen do te mere, da bi bila na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ, upravičena do denarne odškodnine. Način poškodovanja in uporabljeno sredstvo namreč nista bili takšni, da bi lahko bilo ogroženo tožničino življenje, kakor tudi ni bilo intenzivnega ali dolgotrajnega sekundarnega strahu. Tudi v tem delu očita sodišču, da je preveč verjelo tožnici. Tudi ocena trajanja in intenzitete sekundarnega strahu ni pravilna. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa, da se sodbo razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in v odgovoru nasprotovala pritožbenim navedbam ter predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica zahteva od toženca odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi njegovega ravnanja, za katerega je bil toženec s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 2.9.2009, opr. št. K 74/2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 30.3.2010, opr. št. I Kp 325/2009, pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika – v nadaljevanju KZ. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da ji je 18.11.2007 ob 14.40 uri na lokalni cesti v bližini stanovanjske hiše D. ... hotel odvzeti fotoaparat, in ker ga ni hotela izpustiti, je toženec prijel fotoaparat, ga s silo vlekel in tožnico pri tem odrinil, da je ta padla po tleh in utrpela udarnine leve strani čela in notranje strani levega kolena ter bolečine leve strani zadnjice in leve nadlahti, v posledici ravnanja tožene stranke pa je bila tožnica tudi prestrašena. Sodišče prve stopnje je glede na to, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, v skladu z določbo 14. člena ZPP pravilno upoštevalo, da je na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na obstoj kaznivega dejanja pomeni, da je pravdno sodišče vezano na vsa dejstva, ki sestavljajo dejanski opis kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe in ki pomenijo elemente kaznivega dejanja. Tako je pravdno sodišče v predmetnem postopku vezano na ugotovljene znake kaznivega dejanja, ki v konkretnem primeru predstavljajo ugotovljeno protipravno ravnanje - zgoraj opisano grdo ravnanje, ter prizadeto telesno oziroma duševno celovitost tožnice, ki je utrpela udarnine leve strani čela in notranje strani levega kolena ter bolečine leve strani zadnjice in leve nadlahti ter je bila v posledici ravnanja tožene stranke tudi prestrašena, prav tako pa je sodišče v tem postopku vezano na ugotovljeno vzročno zvezo med navedenima znakoma kaznivega dejanja (in posledično med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo) ter na kazensko odgovornost toženca.

Glede na navedeno toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan, ker je tožena stranka zoper pravnomočno kazensko obsodilno sodbo vložila zahtevo za obnovo postopka zaradi obstoja novih dokazov. Vložitev predloga za obnovo postopka ne vpliva na vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo po določbi 14. člena ZPP, saj je pravdno sodišče na obsodilno sodbo vezano vseskozi, dokler ta ostaja v veljavi. Zato tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da med pravdnima strankama ni prišlo do nobenega fizičnega kontakta, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge, s katerimi je tožena stranka želela dokazovati neobstoj svoje odškodninske odgovornosti. Pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa o novih dokazih, ki naj bi bili predlagani v zvezi s predlogom za obnovo postopka, pa niso utemeljene tudi iz razloga, ker je te dokaze (izjava T. P. z dne 11.1.2011 in seznam lovcev z dne 7.1.2011 – prilogi ... in ... spisa) tožena stranka v spis vložila zgolj z namenom utemeljitve svojega predloga za preklic in preložitev naroka, razpisanega za dne 19.1.2011, saj je tožena stranka želela, da se narok preloži zaradi nameravane vložitve predloga za obnovo kazenskega postopka. Prav tako pa je sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 19.1.2011, na katerem je tožena stranka predlagala tudi angažiranje drugega izvedenca, po takšnem dokaznem predlogu tožene stranke dokazovanje zaključilo, tožena stranka pa ob zaključku glavne obravnave v zvezi z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov ni uveljavljala kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ali kakšne druge kršitve določb postopka, kot to sicer zahteva prvi odstavek 286.b člena ZPP. Zato pritožbeni očitek o tem, da je podana bistvena kršitev določb postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov tožene stranke, ni utemeljen. Ker je sodišče v skladu z zgoraj obrazloženim v tem postopku vezano tudi na ugotovljeno vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in nastalimi poškodbami tožnice, toženec v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da ni pojasnjena vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo poškodbo notranje strani levega kolena. Ne glede na navedeno pa je tožencu pojasniti, da je izvedenec dr. B. obrazložil, da je do navedene poškodbe prišlo ob padcu, pri čemer pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi se v tem delu ugotovitve dr. B. razlikovale od ugotovitev izvedenca dr. K. iz kazenskega postopka. Tožena stranka se namreč z uporabo izvedenskega menja dr. K., ki je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka, v tem postopku ni strinjala in je zato sodišče angažiralo drugega izvedenca, dr. B. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

Tožena stranka prav tako neutemeljeno izpodbija višino po prvostopnemu sodišču tožnici prisojene odškodnine. Ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu temeljijo na celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP, zaključki sodišča pa so prepričljivi in pravilni. Poleg upoštevanja dejstev, na katera je sodišče vezano na podlagi kazenske obsodilne sodbe, je sodišče pri ugotavljanju po tožnici utrpelih telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja kot tudi glede pretrpelega strahu utemeljeno sledilo prepričljivemu mnenju (ter njegovim dopolnitvam) izvedenca prim. B. B., dr. med., ki pomeni objektivizacijo subjektivne izpovedbe tožnice, katera pa je tudi skladna z izvedenčevimi ugotovitvami. Upoštevaje pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin tožnice (srednje močne bolečine so bile stalne tri do štiri dni, nato pa občasne pet dni, ki so prešle v lahke stalne bolečine v trajanju štirinajst dni, te pa nato v lahke občasne bolečine v trajanju sedem dni) ter glede na po tožnici utrpele neugodnosti tekom zdravljenja (trije pregledi pri zdravniku, en pregled pri kirurgu, petkrat RTG, hlajenje poškodovanih delov, uporaba analgetikov in bergel ter občutek nelagodja oziroma izogibanje socialnim stikom zaradi vidnih posledic poškodbe na čelu), tako po presoji pritožbenega sodišča na 1.200,00 EUR odmerjena odškodnina iz tega naslova glede na sodno prakso v primerljivih primerih ni odmerjena previsoko, temveč je odmerjena v skladu z merili in kriteriji iz 179. člena OZ. Prav tako predstavlja pravično in primerno denarno odškodnino na 900,00 EUR odmerjena odškodnina iz naslova utrpelega strahu. Drži, da je oškodovanec za utrpeli strah do denarne odškodnine upravičen le tedaj, ko je bil prestani strah dovolj intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma je brez posledic trajal dalj časa. Vendar pa pritožba neutemeljeno navaja, da strah pri tožnici v konkretnem primeru ni bil ustrezne intenzitete in trajanja, da bi opravičeval prisojo odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in prepričljivo ugotovilo, da je tožnica doživela močan primarni strah v trajanju nekaj deset sekund, ki ga je povzročil nepričakovan in nenaden dogodek, fizično nasilje s strani močnejše osebe, katere se je bala in katera jo je držala za pas fotoaparata, jo vlekla ter sunkovito premikala, pri čemer je sodišče na podlagi tožničine izpovedbe ugotovilo, da se je ta ustrašila tudi zato, ker je toženec v roki sukal pištolo, s katero je prej streljal in je mislila, da jo bo ubil. Prav tako pa je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica utrpela močnejši sekundarni strah v trajanju okoli dveh ur kot posledico zaskrbljenosti pred naravo poškodb, ki je nato prešel v lažji strah v trajanju dveh dni. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da način poškodovanja in uporabljeno sredstvo v obravnavanem primeru nista bili takšni, da bi lahko povzročili zgoraj opisani strah pri tožnici. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da strah, ki ga je tožnica utrpela, predstavlja pravno priznano obliko škode in je glede na sodno prakso v primerljivih primerih tudi pravilno odmerilo višino denarne odškodnine iz tega naslova. Pritožbene navedbe, da ni logično, da bi tožnica odšla do toženca in ga poskušala fotografirati, če bi se njega in njegove puške resnično bala, prav tako niso utemeljene, saj je tožnica toženca poskušala fotografirati, preden jo je ta napadel oziroma je ravno takšen poskus tožnice šele izzval napad, v posledici katerega je tožnica utrpela strah.

Tožena stranka navaja, da izpodbija tudi odločitev o stroških postopka pod točko 3. izreka sodbe, vendar te navedbe v pritožbi ne utemelji. Zato je bil ta del prvostopne odločitve preizkušan le v okviru, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, ki pa ni z ničemer prispeval k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ne predstavlja potrebnega stroška, ki bi ga bilo mogoče naložiti v breme toženi stranki (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tako tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.