Jedro

Če oporočitelj zna napisati kratke sestavke in pozna tudi številke, je zadoščeno pogoju iz čl. 64/1 ZD o znanju branja in pisanja za napravo veljavne oporoke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da listina z dne 12.2.1989, ki je bila predložena v zapuščinskem postopku po pokojni R. Š. kot pismena oporoka pred pričami, ni pravnoveljavna in učinkovita oporoka dne 18.2.1989 umrle pokojnice. S to sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi nerazdelno dolžnost povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 587.755,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno, v nasprotju z izvedenimi dokazi, zaključilo, da znanje branja in pisanja oporočiteljice ni bilo takšno, da bi bila predmetna oporoka lahko pravno veljavna in učinkovita. Po mnenju pritožbe iz grafološke ekspertize nedvomno sledi, da je oporočiteljica znala brati in pisati, čeprav temu dejstvu nasproti stojita izpovedbi N. K. in D. B., ki pa sta vendarle bili podrejeni petotožniku kot delavki in zato v svojih izpovedbah neobjektivni. Poleg tega je v pritožbi tožena stranka tudi izrazila prepričanje, da je izpolnjevanje raznih položnic in poštnih obrazcev težko delo še za povprečno izobraženega človeka, kaj pa šele za oporočiteljico kot starejšo osebo, zato dejstvo, da je prosila druge za izpolnjevanje formularjev, ne more avtomatično pomeniti, da je bila nepismena.

Pritožba je tudi navedla, da so priče, predlagane s strani tožene stranke, zatrdile, da je bila oporočiteljica pismena, da je bila naročena na časopis, da si je nekatere časopise celo redno kupovala in da je prejemala razglednice. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala sklep prvostopenjskega sodišča tudi glede oporočne nesposobnosti pokojne R. Š.. Pri tem se je sklicevala predvsem na izpovedbo priče I. N. kot pokojničinega lečečega zdravnika, ki je kategorično zatrdil, da je bila pokojnica sposobna za razsojanje v času izjave oporočne volje. Ta priča je bila namreč tista, ki je po logičnem sklepanju pritožnikov pokojnico najbolje poznala in iz tega razloga lahko najbolj verodostojno podala svoje mnenje glede njenega duševnega stanja. Po mnenju pritožbe so tudi zaslišane priče potrdile, da pri pokojnici ni bilo zaznati znakov, ki bi kazali na kako duševno bolezen. Po drugi strani pa je po zatrjevanju pritožnikov mnenje izvedenca dr. L. napačno, saj pokojnice ni poznal, njegovi zaključki pa temeljijo samo na popisih bolezni pokojnice.

Končno mnenje tožene stranke v pritožbi je torej, da je oporočiteljica izrazila svojo oporočno voljo popolnoma v skladu s svojim siceršnjim odnosom do sorodnikov, saj petotožniku nikakor ni bila naklonjena zaradi z njegove strani sestavljene pogodbe o dosmrtnem preživljanju, prvotožena stranka pa je vendarle bila pokojničin brat, ki mu je zaupala. Na razsodnost oporočiteljice po navedbah pritožbe kaže tudi dejstvo, da je dan pred napravo oporoke v banki dvignila svoj denar. V pritožbi je tožena stranka predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni oziroma podrejeno razveljavi, ter pošlje sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka izpodbijala pritožbene navedbe. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v zapuščinskem postopku predložena listina ne more biti pravnoveljavna oporoka, saj pokojnica ni bila pismena, glede njene oporočne sposobnosti pa je treba slediti mnenju izvedenca dr.

L., katerega priče brez psihiatričnega znanja ne morejo omajati. Zato tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo iz dveh razlogov: Ker zapustnica ni znala brati in pisati, da bi lahko bila napravila oporoko pred pričama, pa tudi oporočno sposobna ni bila. Pri tem ni jasno, zakaj je sodišče razpravljalo o oporočni sposobnosti, če je ugotovilo neveljavnost že zato, ker naj bi oporočiteljica ne bila znala brati in pisati.

O vprašanju pismenosti: Kolikor gre za vprašanje, ali je oporoka neveljavna zato, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, kažejo dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je oporočiteljica znala brati in pisati, kolikor se to zahteva po 64. čl. Zakona o dedovanju - ZD. Iz tega razloga torej oporoka ne more biti neveljavna. Ker pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem oporočne sposobnosti, je bilo sodbo treba razveljaviti. Pri tem v ponovljenem postopku ne bo potrebno dopolnjevati dokaznega postopka v zvezi z vprašanjem pismenosti. Sodišče prve stopnje bo moralo - ne glede na svojo pravno presojo - v novi sodbi oceno vseh dokazov v zvezi s pismenostjo ponovno zapisati. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila oporočiteljica delno pismena, torej v taki meri, da se je znala podpisati in je bila sposobna napisati kratka sporočila, nihče pa je ni videl pisati daljših sestavkov. Poznala je tudi številke. Te ugotovitve kažejo, da je zadoščeno zahtevi iz 64. čl. ZD o tem, da mora oporočitelj znati brati in pisati. Ugotovitve sodišča prve stopnje namreč ne kažejo, da se je podpisovala kot samouk, saj je kratka sporočila znala napisati. Če jih je znala napisati, jih je znala tudi prebrati. Po naravi stvari ni mogoče, da bi nekdo znal pisati, pa ne brati. Torej je oporočiteljica znala tudi brati. Pogoj za pismenost v zvezi s sestavo oporoke ne more biti tako strog, da bi morala obstajati oporočiteljeva zmožnost pisati daljše sestavke, ampak zadostuje obseg pismenosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zahteve iz 64. čl. ZD o tem, da mora oporočitelj hkrati pred pričama izjaviti, da je listina njegova oporoka, oporočiteljica pa pred pričama ni izjavila, da je to njena oporoka, ni mogoče razumeti tako, da bi ob drugačnem ravnanju oporoka ne bila veljavna. Če namreč zakon dopušča laično sestavo oporoke in minimalne zahteve v zvezi s tem, kdo je lahko priča pri oporoki (glej čl. 67 ZD), če lahko celo petnajstletnik napravi oporoko (čl. 59/1 ZD), je tudi določbo o "izjavi" mogoče razlagati širše. V tem primeru tako, da če je oporočiteljica oporoko prebrala, če ni imela pripomb in če je v oporoki tudi zapisano, da gre za njene želje, je določbi 1. odst. 64. čl. ZD po vsem povedanem zadoščeno.

O vprašanju oporočne sposobnosti: V zvezi s tem dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa tudi ni ocenilo vseh že izvedenih dokazov. V sodbi je sicer zelo izčrpno zapisalo, kaj je povedala vsaka od prič, vendar pa teh izpovedb ni ocenilo, ampak je svojo odločitev oprlo izključno na izvedensko mnenje. To mnenje pa glede na podatke v spisu ni prepričljivo. Res je, da je v zvezi z izpovedbami prič in strank bil celotni postopek usmerjen predvsem v oporočiteljičino znanje branja in pisanja, v manjši meri pa v vprašanje sposobnosti za razsojanje, saj je npr. bil tožnik I. K. dvakrat zaslišan, pa o tožničinem obnašanju, iz katerega bi se dalo sklepati na nesposobnost za razsojanje, ni izpovedoval, ampak izključno o njeni zmožnosti pisati oziroma brati. Tudi oporočni priči sta le mimogrede omenili, da je bila oporočiteljica ob sestavi oporoke povsem prisebna. Pri tem velja pripomniti, da je v nasprotju s podatki v spisu ugotovitev v sodbi o tem, da naj bi bil priča I. D. ob soočenju s pričo S. R. dejal, da ni umsko sposobna. Iz list. št. 12, kjer je bilo soočenje opravljeno, to namreč ne izhaja. Sodišče pa predvsem tudi ni ocenilo izpovedbe priče dr. I. N.. Čeprav je zapisalo njegovo izpovedbo, iz katere izhaja, da je pričo poznal od leta 1982, da je bil njen odnos do realnosti normalen, da je šlo za simptom paranoidnosti, ki je bil izoliran in ni bil bolezenski znak, niti ni imel spremljajočih motenj, pa o tem izpovedbe ne oceni, ampak opre svojo odločitev izključno na mnenje izvedenca, potrjeno z mnenjem konzilija psihiatrov. Dokaz z izvedencem je le eden od dokazov, sodišče pa bi moralo povedati, zakaj drugih dokazov ni sprejelo, oziroma kako jih ocenjuje glede na izvedensko mnenje. V zvezi s tem je mnenje tudi neprepričljivo, saj je podano na podlagi listinske dokumentacije, samo mnenje pa tudi ne pojasni, zakaj šteje z dokumentacijo pomembnejšo od izjav zdravnika, ki je oporočiteljico poznal več let pred smrtjo, imel pa je kot zdravnik opravka z njo tudi tik pred smrtjo, pa znakov duševne bolezni ni opazil. Sicer pa izvedensko mnenje govori le o čudaštvu, natančneje o bolezenskem odnosu do okolja, zlasti do sorodnikov, do katerih naj bi bila pokojnica sumničava, medtem ko naj bi motenj zavesti oziroma inteligentnih sposobnosti ne bilo. Kar to zadeva, pa izvedensko mnenje ni v soglasju s samim zapisom oporoke.

Oporočiteljica je namreč premoženje zapustila sorodnikoma, bratu in nečaku. Tako v zvezi z doslej zbranimi izjavami prič in zdravnika ni prepričljiva ugotovitev (recenzija izvedenskega mnenja), da naj bi šlo pri oporočiteljici za izgubo stika z resničnostjo v segmentu življenja, ki je vsebina blodnje - odnos do ljudi, zlasti sorodnikov.

Da bi šlo pri oporočiteljici za čudaštvo v takem obsegu, da bi bilo to mogoče opredeliti kot izgubo sposobnosti za razsojanje, zaenkrat v podatkih spisa ni dovolj opore. Pri tem velja opozoriti, da oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let (čl. 59/1 ZD). Utemeljeno je torej mogoče sklepati, da je za napravo oporoke zadostna sposobnost za razsojanje, ki jo ima povprečen petnajstletnik, torej povprečen učenec 8. razreda osnovne šole. Podatki v spisu zaenkrat na kažejo, da bi šlo pri oporočiteljici za čudaštvo v takem obsegu, da bi sposobnost za razsojanje ne dosegala niti stopnje petnajstletnika.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni postopek v smislu zgoraj povedanega. Podrobno naj zasliši zlasti oporočni priči, po potrebi pa še druge priče. Ker dopolnitev izvedenskega mnenja z istim izvedencem ne bo mogoča, naj sodišče prve stopnje postavi novega izvedenca, ki bo moral na zgoraj opisana vprašanja odgovoriti.

Kot rečeno pa bo sodišče prve stopnje moralo v zvezi z vprašanjem oporočne sposobnosti oceniti vse dokaze in na ta način utemeljiti svojo odločitev.

Odločitev, da bo o stvari odločal drug sodnik, je utemeljena na določilu čl. 371, sprejeta pa je zaradi tega, ker je določeno stališče v zvezi z izvedenimi dokazi že bilo sprejeto.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu čl. 370/1 ZPP.