Jedro

Dolžnikova trditev, da mu ni bil (pravilno) vročen sklep o izvršbi, ni razlog za vrnitev

v prejšnje stanje, ampak le razlog za vložitev predloga

za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Razlogi za vrnitev

v prejšnje stanje so podani, če razlog za zamudo nastane na strani stranke, ne pa na strani sodišča. Pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine primera. To med drugim pomeni, da mora strankin predlog obravnavati celostno: v okviru celotne trditvene in dokazne podlage, ki jo ta ponudi v predlogu in njemu predloženi izjavi o svojem premoženjskem stanju. Če v predlogu opiše svoje premoženjsko stanje in o njem ponudi dokaze, sodišče njene vloge ne more zavreči, temveč mora vlogo vsebinsko obravnavati.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 25. 5. 2009 se delno ugodi in se sklep v izpodbijani 3. in 4. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (2. točka izreka) pa se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi zoper sklep z dne 18. 6. 2009 se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 25. 5. 2009: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje klavzulo pravnomočnosti sklepa o izvršbi opr. št. I 966/2007 z dne 23. 1. 2008 razveljavilo (1. točka izreka sklepa), predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje z dne 17. 3. 2009 zavrglo (2. točka izreka), ugovor dolžnika zoper sklep opr. št. I 966/2007 z dne 5. 3. 2009, s katerim je bila dovoljena izvršba z novim izvršilnim sredstvom zavrnilo (3. točka izreka) in predlog za oprostitev plačila sodnih taks z dne 17. 3. 2009 zavrglo (4. točka izreka sklepa).

Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik, in sicer zoper 2., 3. in 4. točko izreka sklepa ter predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi s stroškovno posledico za upnika. V pritožbi navaja, da je sodišče očitno spregledalo, da je dolžnik navajal, da sploh ni seznanjen s sklepom oziroma z izvršbo, ki se vodi zoper njega. Dolžnik je namreč predlagal, da naj se mu vroči sklep o izvršbi, da bo lahko zoper njega ukrepal in po potrebi tudi ugovarjal, česar pa sodišče ni storilo. Tako dolžnik še vedno ne ve, zakaj v izvršilnem postopku sploh gre. Sodišče naj dolžniku in njegovemu pooblaščencu vroči vse listine, predvsem pa predlog in sklep o izvršbi, da se bo lahko dolžnik o teh listinah izrekel. Sodišče je napačno odločilo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže. Predlog se je nanašal na celoten dotakratni postopek, ne le na fazo ugovora, ki ga je sodišče obravnavalo, saj do takrat dolžnik sploh ni bil seznanjen s postopkom in kljub poteku časa mu še sedaj niso bile vročene potrebne listine, zaradi česar še vedno ne ve, kaj je sploh podlaga temu izvršilnemu postopku. Ker listin ni prejel, še ni potekel rok za vložitev morebitnih pravnih sredstev, zaradi česar nobeden od morebitnih predhodnih sklepov ni mogel postati pravnomočen. Dolžnik je zaradi svoje odsotnosti (Zapori Dob) upravičeno neodreagiral na morebitne sklepe in listine, zaradi česar je njegova morebitna zamuda upravičena, kar pomeni, da je potrebno postopek vrniti v začetno fazo, to je v fazo vročitve prvega sklepa o izvršbi, na katerega bo po potrebi dolžnik odreagiral. Zato je potrebno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v celoti ugoditi in je sodišče zavrnitvijo le-tega storilo napako. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor zoper sklep z dne 5. 3. 2009, kar pa je napačno. Poleg že zgoraj navedenih razlogov, to je pomanjkanja kakršnekoli podlage, je treba upoštevati še dejstvo, da dolžnik nima nobenega premoženja in bi z izvršbo nepremičnine nastajali zgolj nepotrebni stroški. Na to je dolžnik v ugovoru opozoril, vendar sodišče temu ni sledilo. Sodišče je zavrglo tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, čeprav je dolžnik predložil vse listine, iz katerih izhaja, da resnično nima premoženja in, da njegove materialne zmožnosti ne omogočajo plačila sodnih taks, vendar je sodišče predlog oziroma prošnjo zavrglo iz formalističnih razlogov. Dolžnik se s tem ne strinja, saj je v vsakem primeru vsebina bolj pomembna od oblike. Vsebina pa jasno pove, da je dolžnikovo premoženjsko stanje takšno, da ne omogoča plačila sodnih taks.

Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem delu (točka 2. do 4. izreka) preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v delu, kolikor se nanaša na odločitev o predlogu

za vrnitev

v prejšnje

stanje (2. točka izreka sklepa) neutemeljena. Dolžnik je namreč pravilno vložil predlog

za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi (tretji odstavek 42. člena ZIZ), ki mu je sodišče prve stopnje, glede na razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pritožba pa jih ne izpodbija, pravilno in zakonito ugodilo. Dolžnikova trditev, da mu ni bil (pravilno) vročen sklep o izvršbi, namreč ni razlog za vrnitev

v prejšnje stanje, kot to zmotno meni pritožnik, ampak le razlog za vložitev predloga

za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, o čemer pa je sodišče prve stopnje že odločilo (gl. 1. točko izreka sklepa) tako, da je neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi razveljavilo.

V

rnitev v

prejšnje stanje je namreč institut, ki ga je mogoče uporabiti, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega dejanja, zaradi dogodka, ki stranki prepreči opravo takega dejanja. Razlogi za vrnitev

v prejšnje stanje so podani, če razlog za zamudo nastane na strani stranke, ne pa na strani sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik v predlogu

za vrnitev

v prejšnje stanje zatrjuje, da je sodišče kršilo procesne določbe glede vročanja sodnih pisanj oziroma, da vročitev ni bila pravilno opravljena in je zato pravilno zaključilo, da je dolžnik cilj, ki ga je zasledoval s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ko je zatrjeval, da sklepa o izvršbi ni prejel in da zato ni postal pravnomočen, dosegel že s tem, da je sodišče razveljavilo klavzulo pravnomočnosti sklepa o izvršbi (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Iz tega razloga je tudi vložil predlog

za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, kar pa ni razlog za

vrnitev v

prejšnje stanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za vrnitev v prejšnje stanje sicer zavrglo pravilna, saj je le-ta vložen po izteku objektivnega roka. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v tem delu (zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ) zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo

(2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Utemeljena pa je pritožba zoper tisti del izpodbijanega sklepa (3. točka izreka), s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru do lžnika zoper sklep z dne 5. 3. 2009, s katerim je bila dovoljena izvršba z novim izvršilnim sredstvom, čeprav sklep o izvršbi še ni postal pravnomočen. Izvršilni postopek je namreč sestavljen iz dveh delov, dovolilnega in izvršilnega. Prva faza se začne s predlogom za izvršbo in konča s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, druga faza izvršilnega postopka pa je njen izvršilni del, v katerem se opravijo izvršilna dejanja, ki so neposredno potrebna za opravo izvršbe. Tudi vsa procesna dejanja, katerih namen je izpodbiti sklep o izvršbi, so del dovolilnega dela izvršbe, zato je potrebno, zlasti pa v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine (kot je to v konkretnem primeru), pred odločanjem o ugovoru dolžnika zoper sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba z novim izvršilnim sredstvom, najprej celovito odločiti o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, saj je od odločitve o ugovoru odvisno samo nadaljevanje izvršilnega postopka (prim. določbe 61. in 62. člena ZIZ).

V nadaljevanju postopka bo zato moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o ugovoru zoper sklep o izvršbi, katerega klavzula pravnomočnosti je razveljavljena, zato je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijani sklep v 3. točki izreka razveljaviti

in v tem obsegu zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Prav tako je utemeljena pritožba zoper 4. točko izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je sodišče zavrglo predlog stranke za oprostitev plačila sodnih taks. V izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče obe pritožbi dolžnika, ki se nanašata na taksno oprostitev obravnava enotno, razlogi pa so navedeni v nadaljevanju.

O pritožbi zoper 4. točko izreka sklepa z dne 25. 5. 2009 in zoper sklep z dne 18. 6. 2009 (odločitev sodišča prve stopnje o predlogu stranke za oprostitev plačila sodnih taks): V izpodbijani 4. točki izreka sklepa z dne 25. 5. 2009 in v sklepu z dne 18. 6. 2009 je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks z dne 17. 3. 2009 in z dne 16. 6. 2009 zavrglo (oz. zavrnilo) iz razloga, ker je dolžnik predlog za taksno oprostitev vložil po odvetniku, predlog pa je bil vložen po uveljavitvi ZPP-D in predlogu ni priložil izjave o premoženjskem stanju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Predlog za oprostitev plačila sodnih taks (z dne 17. 3. 2009) v konkretnem primeru je dolžnik vložil istočasno z vložitvijo ugovora in predloga za vrnitev v prejšnje stanje, medtem ko je predlog z dne 16. 6. 2009 vložil istočasno s pritožbo, pri tem pa je opozoriti, da se je postopek v tej izvršilni zadevi začel z vložitvijo predloga za izvršbo 10. 8. 2007, torej pred uveljavitvijo ZST-1, zato se takse

v skladu z določbo

39. člena ZST-1 plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Iz podatkov v spisu izhaja, da je dolžnik podal predlog

za taksno oprostitev (z dne 17. 3. 2009), v katerem je opisal svoje pridobitno sposobnost, premoženjsko stanje ter vrsto in višino dohodkov, ki jih prejema (priloge B1 do B4), predlogu z dne 16. 6. 2009 pa je priložil izjavo o premoženjskem stanju, ki pa je ni predložil na predpisanem obrazcu po določbi 12. člena Zakona o sodnih taksah (Ur.list RS št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1). Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do ponujenega procesnega gradiva, čeprav se izkaže, da je imelo prvo sodišče na razpolago vse potrebne podatke za vsebinsko obravnavo predlogov za taksno oprostitev.

Pritožbeno sodišče pri tem le še dodatno opozarja, da postopek za uveljavitev oprostitve plačila sodnih taks sedaj predpisuje 12. člen ZST-1, pri čemer sodišče o oprostitvi plačila taks odloči na predlog stranke, ki mora predlogu predložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov na predpisanem obrazcu (drugi odstavek 12. člena ZST-1 v zvezi z 2. členom Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju). Pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine primera (četrti odstavek 11. člena ZST-1). To med drugim pomeni, da mora strankin predlog obravnavati celostno: v okviru celotne trditvene in dokazne podlage, ki jo ta ponudi v predlogu in njemu predloženi izjavi o svojem premoženjskem stanju (drugi odstavek 12. člena ZST-1). Če v predlogu opiše svoje premoženjsko stanje in o njem ponudi dokaze, sodišče njene vloge ne more zavreči, temveč mora vlogo vsebinsko obravnavati. Opisane pomanjkljivosti zato predstavljajo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Narekovale so razveljavitev sklepa z dne 25. 5. 2009 v 4. točki izreka in razveljavitev sklepa z dne 18. 6. 2009 in v tem delu vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).