Jedro

1. Denarna enota Republike Slovenije je tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju. Ob nakazani materialnopravni podlagi bi se tako lahko zastavilo le vprašanje, ali je dopustno prisoditi denarno odškodnino v tuji valuti, medtem ko velja, da oškodovanec vedno lahko zahteva kot valuto izpolnitve tolar. Pri tem je povsem nepomembno, kakšna je pravna narava obligacijskega razmerja, kdo so njegovi subjekti in kje je škoda nastala. 2. Temeljni način je v vzpostavitvi prejšnjega stanja (1. odstavek 185. člena ZOR). Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino. Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (3. in 4. odstavek 185. člena ZOR). Tožeča stranka je izkoristila možnost izbire, ki mu jo daje določilo 4. odstavka 185. člena ZOR in namesto vzpostavitve prejšnjega stanja zahtevala denarno odškodnino. Prvotna nedenarna obveznost je postala denarna z oceno škode v denarju in s tem, ko je tožnik zahteval njeno plačilo. Glede na določilo 186. člena ZOR, po katerem se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, je oškodovanec upravičen tudi do zamudnih obresti, in sicer od trenutka, ko je ocenil škodo v denarju in njeno višino sporočil povzročitelju.

Izrek

Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov spremeni tako, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku 328.386,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2000 dalje do plačila. V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Prvotožena in tožeča stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 22.224,05 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 26.9.1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1995 do plačila ter mu povrniti 576.078,66 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2000 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti sodbi sta se pritožili obe toženi stranki. Drugotožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da upošteva deljeno odgovornost tožeče stranke oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec se ne počuti odgovornega za nesrečo, čeprav je njegovo vozilo res zanašalo. Vendar pa je le to drselo po svojem voznem pasu in je do nesreče prišlo zato, ker je tožnik s svojim vozilom zapeljal na njegov vozni pas. Izvedenec izjave drugotoženca in njegovih sopotnikov ni upošteval. Prvotožena stranka prav tako izpodbija sodbo v obsodilnem delu iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni v smislu pritožbenih navedb. Navaja, da je škoda nastala v tujini, zato ni videti podlage za prisojanje odškodnine v domači namesto tuji valuti. V državi registracije tožnikovega vozila in nastanka škode, to je Nemčiji, bi se položaj pred nastankom škode vzpostavil s plačilom glavnice in bi skupna odškodnina znašala približno 26.900,00 DEM. Če bi bilo vozilo slovenske registracije in bi torej škoda nastajala v Sloveniji, upoštevaje protivrednost glavnice 22.224,05 DEM v SIT 1.841.815,00 SIT in zakonske obresti, bi odškodnina znašala skupaj 6.044.000,00 SIT ali približno 56.000,00 DEM. Iz več kot 100 % razlike med omenjenima vsotama v DEM pa jasno izhaja, da sodišče s svojo odločbo nikakor ni sledilo načelu restitucije, temveč neupravičene obogatitve tožeče stranke. Prvotožena stranka se tudi ne strinja z odmero stroškov tožeči stranki, saj ni razvidno, koliko odvetniškega honorarja ji je bilo priznanega. DDV bi sodišče lahko upoštevalo le, če bi bil izdan račun za opravljeno storitev. Predvsem je narazumljiv strošek tožeče stranke za pot iz Nemčije in nazaj, saj strošek za povratno železniško vozovnico na relaciji Muenchen - Krško znaša približno 300,00 DEM. Pritožbi sta delno utemeljeni. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdi odgovornosti (1. odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastanek prometne nesreče 27.8.1995 kriv drugotoženec, je logičen in prepričljiv in ga pavšalne pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sklep o protipravnosti drugotoženčevega ravnanja, ki je bilo posledica kršitve pravila iz 1. odstavka 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ št. 50/88 s kasnejšimi spremembami) je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi strokovne in skrbne analize izvedenca cestnoprometne stroke. Le-ta je izdelal časovno - potno analizo in skico prometne nezgode ter pojasnil njene vzroke. Čedalje večje zasedanje nasprotnega voznega pasu s strani drugotoženca je, upoštevajoč medsebojno oddaljenost obeh vozil, prisilila tožečo stranko, da je skušal kritično situacijo rešiti tako, da je zavil na nasprotni vozni pas, da bi se izognil trčenju. Pokaže se torej, da je trditev drugotoženca, da je tožnik iz neznanega razloga zavil na njegov pas, neutemeljena in ovržena ne samo z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, ampak tudi z izpovedjo priče J.Ž.. Ne drži torej, da izvedenec izpovedi te priče ni upošteval. Prav nasprotno, njegovo zaslišanje je v celoti potrdilo dejstvo, da je drugotoženec pri vožnji skozi levi zavoj ravnal v celoti nepravilno in prometni situaciji neustrezno (list. št. 42, stran 8 izvedenskega mnenja). V zvezi z ugovorom prvotoženke, ki poudarja, da je škoda nastala v tujini, kjer tožnik tudi prebiva, zato mu pripada odškodnina zgolj v tuji valuti, pritožbeno sodišče odgovarja, da je denarna enota Republike Slovenije tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju RS (1. odstavek 1. člena in 1. odstavek 2. člena Zakona o denarni enoti RS, Ur. l. RS 17/91). Ob nakazani materialnopravni podlagi bi se tako lahko zastavilo le vprašanje, ali je dopustno prisoditi denarno odškodnino v tuji valuti, medtem ko velja, da oškodovanec vedno lahko zahteva kot valuto izpolnitve tolar. Pri tem je povsem nepomembno, kakšna je pravna narava obligacijskega razmerja, kdo so njegovi subjekti in kje je škoda nastala. Odškodninska obveznost tistega, ki je za škodo odgovoren, je v poravnanju škode (1. odstavek 154. člena ZOR). Škodo je mogoče povrniti na več načinov. Temeljni način je v vzpostavitvi prejšnjega stanja (1. odstavek 185. člena ZOR). Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino. Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (3. in 4. odstavek 185. člena ZOR). Tožeča stranka je izkoristila možnost izbire, ki mu jo daje določilo 4. odstavka 185. člena ZOR in namesto vzpostavitve prejšnjega stanja zahtevala denarno odškodnino. Prvotna nedenarna obveznost je postala denarna z oceno škode v denarju in s tem, ko je tožnik zahteval njeno plačilo. Glede na določilo 186. člena ZOR, po katerem se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, je oškodovanec upravičen tudi do zamudnih obresti, in sicer od trenutka, ko je ocenil škodo v denarju in njeno višino sporočil povzročitelju škode. Pri tem je treba poudariti, da zamudne obresti od denarne odškodninske terjatve nimajo funkcije odmene za uporabo tujega denarja, ampak so zlasti sankcija z zamudo pri odpravi povzročene škode. Ne drži torej očitek prvotoženke, da sodišče ni sledilo načelu restitucije, temveč neupravičene obogatitve. Tožena stranka bi lahko po ugotovitvi višine škode svojo obveznost poravnala in se tako izognila plačilu zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki v okviru pravdnih stroškov priznalo 247.962,16 SIT. Iz listine (priloga A7) izhaja, da se uveljavljani znesek ne nanaša na potne stroške, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, ampak na tožnikovo nadomestilo plače v podjetju, v katerem je zaposlen. Po določilu 13. člena v zvezi s 23. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem in pravdnem postopku pred rednimi sodišči v SRS (Ur. l. SRS št. 1/81, Ur. l. RS št. 61/97) mora delavcem izplačati nadomestilo osebnega dohodka organizacija združenega dela ali druga samoupravna organizacija ali skupnost, upravni in drug državni organ ali posameznik v samostojni dejavnosti, pri katerem je stranka v delovnem razmerju, nato pa zahtevati povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Ker torej veljavna zakonodaja ne vsebuje podlage za priznanje nadomestila plače, kadar ga uveljavlja neposredno delavec - pravdna stranka, je pritožbeno sodišče v tem delu sledilo pritožbenim navedbam prvotoženke, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa je delno ugodilo tudi pritožbi drugotožene stranke in sodbo spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih morata toženki nerazdelno plačati tožniku, znižalo za 247.692,16 SIT. Obveznost tožene stranke iz tega naslova znaša 328.386,50 SIT (3. točka 365. člena ZPP). Prvotožena stranka pa zmotno meni, da je izdaja računa predpostavka za obračun DDV. Če račun ni izdan, se DDV obračuna osmi dan po dobavi blaga oziroma opravljeni storitvi, če pa je plačilo deloma ali v celoti izvršeno pred izdajo računa ali pred opravljenim prometom blaga oziroma storitev, se DDV obračuna na dan prejema plačila od prejetega zneska plačila (3. in 4. odstavek 19. člena Zakona o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS št. 89/98, 17/2000). Ker torej niso podani ne ostali uveljavljani pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da morata prvotožena stranka (za pritožbo) in tožeča stranka (za dogovor na pritožbo) sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP).