Jedro

Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožniku sploh prišlo do invalidnosti. Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Če je invalidnost podana, pa se v I. kategorijo invalidnosti skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni več zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Odločbi št. ... z dne 17. 4. 2015 in št. ... z dne 24. 11. 2014 se odpravita. Tožnik se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 12. 11. 2014 dalje zaradi bolezni in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

O odmeri in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe.

Višji tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine že od 13. 5. 2004 dalje, se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 4. 2015 in št. ... z dne 24. 11. 2014 ter da se tožniku kot invalidu I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do invalidske pokojnine od 13. 5. 2004 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je pred narokom za glavno obravnavo poslal izvid in odpustno pismo psihiatra z dne 10. 11. 2017 in 20. 11. 2017, iz katerih izhaja, da ni sposoben priti na glavno obravnavo 29. 11. 2017. Navedenega opravičila sodišče ni upoštevalo. Glede podaje pripomb na izvedensko mnenje pa tožnik navaja, da na zadnje mnenje ni podal pripomb, saj je že pred tem sporočil da se strinja z mnenjem, ki ga je podal sodni izvedenec A.A., dr. medicine 30. 11. 2016 in 16. 1. 2017. Nadalje še navaja, da ga je komisija v BIH razvrstila v I. kategorijo invalidnosti 9. 6. 2009. Navedeno mnenje odgovarja tožnikovemu zdravstvenemu stanju, saj brez pomoči tretje osebe sam ne more živeti. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine v spisu, pri čemer se sodba sodišča opira samo na te dokaze (2. alineja 358. člena ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 4. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 11. 2014. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine.

6. Iz dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 13 dni pokojninske dobe. Tožnik je sicer pri toženi stranki uveljavljal daljšo pokojninsko dobo (2 leti in 2 meseca), kar pa za odločitev v sporni zadevi ni bistveno, temveč je omenjeno predmet presoje v zvezi z odmero sorazmernega dela invalidske pokojnine. Postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine se je pričel pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v BIH na tožnikovo zahtevo 6. 6. 2014. Tožnik je v BIH dopolnil 15 let, 3 mesece in 16 dni. Upoštevaje nesporni del tako njegova skupna pokojninska doba znaša 16 let, 8 mesecev in 19 dni. Tožnik je rojen 14. 8. 1955. V BIH je bil že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 5. 2004 dalje.

7. V predsodnem postopku je tožnikovo invalidnost ugotavljala najprej invalidska komisija prve stopnje dne 12. 11. 2014. Iz mnenja izhaja, da je pri tožniku potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato komisija zaenkrat pri tožniku invalidnosti ne ugotavlja. Tožnik pred komisijo ni bil osebno pregledan. Osebni pregled tudi ni opravila invalidska komisija druge stopnje, ki je mnenje podala 5. 3. 2015. V nasprotju z mnenjem invalidske komisije prve stopnje pa omenjena komisija ugotavlja, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delal, to je "KV zidar" oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo najprej s pridobitvijo psihiatričnega izvedenskega mnenja, ki ga je podal sodni izvedenec za psihiatrijo primarij A.A., dr. medicine. Le-ta je podal pisno izvedensko mnenje 30. 11. 2016 in nato tudi pisno dopolnitev tega mnenja glede na pripombe tožene stranke in sicer 16. 1. 2017. Iz mnenja izhaja, da se je tožniku psihično stanje (zlasti kognitivne funkcije) tako poslabšalo, da je povsem odvisen od pomoči svojcev in je nesamostojen pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij. Je nekritičen. Redno terapijo mu dajejo svojci in ga občasno peljejo na kontrole k ustreznim specialistom. Če ga svojci ne pazijo, se izgubi in ga morajo iskati. Je povsem brez moči in volje, včasih še hrane ne vzame. Po več dni ne govori. Tudi samomor je poskušal narediti. Izvedenec tako na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije v spisu ter na podlagi naknadno poslane dokumentacije in po telefonskem razgovoru s svojci meni, da je tožnik vsaj od 12. 11. 2014 dalje (datum podaje mnenja invalidske komisije prve stopnje) nezmožen za pridobitno delo (I. kategorija invalidnosti) in sicer zaradi sledečih bolezni: bipolarne afektivne motnje, zaradi psihoorganskega sindroma, neorganske insomnije, arterijske hipertenzije, sindroma angine pektoris, kroničnega gastritisa ter spondilartroze vratne in lumbosakralne hrbtenice z bolečinami v vratu in križu. 9. Sodišče prve stopnje podanemu izvedenskemu mnenju ni sledilo, temveč je zahtevalo novo mnenje od Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. Univerze C. Za omenjeno komisijo je mnenje izdelala prof. dr. D.D., dr. medicine, sodna izvedenka za psihiatrijo. Iz pisno podanega mnenja, datiranega z 11. 5. 2017 in pa iz dopolnitve tega mnenja z dne 24. 6. 2017 izhaja, da glede tožnikovih zdravstvenih težav ni bila opravljena ustrezna diagnostika in da naj ne bi bile izčrpane vse diagnostične in posledično terapevtske možnosti. Po njenem mnenju bi bilo nujno vsaj enkrat osebno pregledati tožnika.

10. Sodišče je postavilo še tretjega sodnega izvedenca psihiatra in sicer mag. sc. E.E., dr. medicine. V pisno podanem izvedenskem mnenju, datiranem z 7. 9. 2017 se je izvedenec pridružil mnenju, ki ga je podala sodna izvedenka, torej da je potreben osebni pregled, ter da bi bila potrebna še dodatna diagnostika. Šele nato bi bilo možno podati izvedensko mnenje glede tožnikove invalidnosti.

11. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče zaključilo, da je krivda za neopravljen osebni pregled na strani tožnika. Glede prepričljivosti izvedenskih mnenj pa sodišče ugotavlja, da sta mnenji druge sodne izvedenke in tretjega sodnega izvedenca med seboj skladni in se dopolnjujeta, zato jima je sodišče v celoti sledilo. Mnenji naj bi bili argumentirani, v mnenjih pa ni bilo zaslediti logičnih napak oziroma vsebinskih protislovij oziroma neskladnosti. Sodišče je zato zaključilo, da zaenkrat pri tožniku še ni mogoče ugotoviti, da bi bila njegova delovna zmožnost zmanjšana, omejena ali izgubljena, zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine kot neutemeljen zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je presojalo zgolj listinsko dokumentacijo v spisu. V istem položaju se je glede na vloženo pritožbo, znašlo tudi pritožbeno sodišče. V nasprotju z mnenjem sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že prvi sodni izvedenec primarij A.A., dr. medicine prepričljivo odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča. Proučil je medicinsko dokumentacijo v spisu, kontaktiral je tudi s svojci tožnika ter podrobno odgovoril na pripombe, ki jih je v zvezi z njegovim mnenjem podala tožena stranka.

13. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožniku sploh prišlo do invalidnosti. Skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)2 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Če je invalidnost podana, pa se v I. kategorijo invalidnosti skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni več zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

14. Sodišče prve stopnje je mnenje druge izvedenke in tretjega izvedenca štelo kot prepričljivejše od mnenja prvega izvedenca primarij A.A., dr. medicine. Po stališču pritožbenega sodišča pa v primeru podani pisnih izvedenskih mnenj nikakor ni mogoče govoriti, da sta zadnja dva mnenja prepričljivejša od prvega mnenja. Druga izvedenka in tretji izvedenec namreč zgolj ugotavljata, da je potrebna še dodatna diagnostika oziroma da bi bil potreben še osebni pregled, kajti šele v tem primeru bi izvedenca lahko podala izvedensko mnenje. Iz sodne prakse pritožbenega sodišča pa izhaja, da neopravljena diagnostika nikakor ne vodi k zaključku, da invalidnost ni podana. Res je, da je glede na prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2 potrebno najprej izvesti zdravljenje oziroma ukrepe medicinske rehabilitacije in šele po izčrpanju navedenih ukrepov je podana invalidnost. Vendar pa iz drugo oziroma tretje podanega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bilo pri tožniku potrebno še dodatno zdravljenje, temveč zgolj potreba po dodatni diagnostiki. Pritožbeno sodišče zato v nasprotju s sodiščem prve stopnje omenjenih dveh mnenj ne sprejema, saj nista prepričljivi oziroma oba izvedenca nista odgovorila na zastavljena vprašanja sodišča. Iz številne medicinske dokumentacije v spisu, ki jo podrobno povzemajo vsi trije izvedenci izhaja, da je tožnik nedvomno že več let podvržen medicinskim obravnavam ter zdravljenju. Glede neudeležbe na osebnem pregledu pri posameznem izvedencu, pa je tožnik tudi posredoval ustrezno opravičilo, iz katerega izhaja, da ni sposoben potovati na te preglede. Nenazadnje je potrebno upoštevati tudi njegovo starost, saj je bil tožnik v času vodenja tega postopka star že več kot 60 let. 15. Zaradi prepričljivosti mnenja sodnega izvedenca A.A., dr. medicine, ki je v bistvu edini prepričljivo odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča prve stopnje in jih tudi ustrezno argumentiral, pritožbeno sodišče sprejema omenjeno mnenje tako glede bolezni, ki vplivajo na tožnikovo delazmožnost, kot tudi glede datuma nastanka invalidnosti. Sodni izvedenec je kot najbolj prepričljiv datum določil datum, ko je bil tožnik obravnavan pred invalidsko komisije prve stopnje, torej 12. 11. 2014. 16. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožnika ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 4. 2015 in št. ... z dne 24. 11. 2014 ter tožnika z 12. 11. 2014 razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Na podlagi 1. alineje 41. člena ZPIZ-2 je tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je izpolnjena minimalna pokojninska doba po 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč potrebuje 13 delovnih let, ima pa skupaj z dobo v BIH dopolnjenih več kot 16 let pokojninske dobe.

17. Skladno z 2. alinejo 82. člena ter drugim odstavkom istega člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1)3 je toženi stranki naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine odločila v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe.

18. Kar je tožnik zahteval več in sicer razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine že vse od 13. 5. 2004 dalje pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj omenjeni del zahtevka ni utemeljen. Posledično pa je v tem delu neutemeljena tudi pritožba.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/04.