Jedro

Zgolj s tem, da je tožeča stranka solastnik stvari, na rabo katere se nanaša pravica (o kateri se je na zahtevo aktivne stranke odločalo v predmetnem upravnem postopku), še ne izpolnjuje nobenega od meril, ki po določbi 1. odstavka 42. člena ZUP opredeljujejo položaj stranke v upravnem postopku. Tožeče stranke zgolj na podlagi njenega solastništva predmetnih parcel ni mogoče šteti za stranko ali stranskega udeleženca v upravnem postopku, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, zato iz tega naslova glede na izrecno določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 tudi ni mogla pridobiti aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo predlog A.A., za razveljavitev odločbe Agencije RS za okolje, št. ... z dne 13. 7. 2009, po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi te odločbe med drugim navaja, da po določbi 2. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP) lahko pristojni organ razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. V obravnavani zadevi je Zavod RS za varstvo narave svoje mnenje o nameravanem posegu na potencialnem posebnem ohranitvenem območju ... v postopku za izdajo naravovarstvenega soglasja sicer podal po preteku 15 dnevnega roka, ki ga določba 3. odstavek 105.a člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZON), vendar gre za instrukcijski rok in z njim pravica do izdaje mnenja ne ugasne. Izdano mnenje zato ni nično, zamuda navedenega roka pa ne pomeni ovire za izdajo odločbe, ki se opira na to mnenje. Tudi pri 8 dnevnem roku za izdajo naravovarstvenega soglasja, ki je določen s 4. odstavkom 105.a člena ZON gre za instrukcijski rok, zato tudi s potekom tega roka ne ugasne pravica do zavrnitve izdaje naravovarstvenega soglasja, prav tako pa pretek tega roka ne vpliva na pravilnost izdane odločbe. Navedbe vlagatelja zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici o očitnih kršitvah materialnih prepisov torej po mnenju Ministrstva za okolje in prostor niso utemeljene, zato je zahtevo zavrnilo.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je oče pokojnega vlagatelja zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in hkrati solastnik zemljišč s parc. št. 834 in 835, obe k.o. ..., na kateri se nanaša izpodbijana odločba. Pokojnik je na obravnavanem zemljišču nameraval usposobiti manjšo površino travnatega in zamočvirjenega zemljišča za kmetijsko pridelavo, kot je predvideno tudi s prostorskim načrtom Občine B. in je v ta namen pridobil odločbo o uvedbi agromelioracije. Na zahtevo Inšpekcije za okolje je po pridobitvi te odločbe vložil še vlogo za pridobitev naravovarstvenega soglasja k načrtovani agromelioraciji. Po preteku zakonskega roka je od upravnega organa prejel odločbo, s katero je bila izdaja tega soglasja zavrnjena. Zoper zavrnilo odločbo je bila po pooblaščencu vložena zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ki je bila zavrnjena z izpodbijano odločbo. S to odločbo je Agencija RS za okolje preprečila izvedbo načrtovane agromelioracije in s tem namensko rabo zemljišča, kar pomeni poseg v lastnino tožeče stranke, ki je bila s pokojnikom solastnik predmetnih zemljišč, zato ima tožeča stranka pravni interes za razveljavitev izpodbijane odločbe.

V nadaljevanju tožbe tožeča stranka uveljavlja stališče, da kršitve roka za izdajo mnenja po 3. odstavku in roka za izdajo odločbe po 4. odstavku 105.a člena ZON pomenijo očitno kršitev materialnega prava, saj je tožeča stranka s pretekom vsakega od teh rokov pridobila pravico do namenske rabe zemljišča. Navaja še, da je potrebno v zvezi s tem uporabiti tudi predpise s področja graditve objektov, točneje 50.a člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, dalje ZGO-1). Meni, da bi bilo lahko po preteku rokov iz navedenih predpisov izdano le soglasje z morebitnimi omilitvenimi ukrepi, nikakor pa ne odločba o zavrnitvi soglasja. Tožena stranka se o teh argumentih tožeče stranke v izpodbijani odločbi sploh ni izjasnila, prav tako pa tudi ne do njenega stališča, da predstavlja negativna odločba tudi drugačno odločitev o isti stvari, za katero je bilo prej podano pozitivno soglasje in izdana odločba o uvedbi agromelioracije, kar je lahko po določbi 2. točke 1. odstavka 274. člena ZUP tudi razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tudi meritorno odloči tako, da odpravi odločbo prvostopenjskega organa št. ... z dne 13. 7. 2009, podrejeno pa, naj sodišče vrne zadevo toženi stranki v novo odločanje, poleg tega pa še, naj toženi stranki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ta zakonska določba torej povsem nedvoumno omejuje pravico do vložitve tožbe v upravnem sporu na krog oseb, ki so kot stranke ali stranski udeleženci sodelovali že v postopku izdaje upravnega akta, ki se s tožbo izpodbija.

Tožeča stranka v tožbi ne navaja, da bi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sodelovala kot stranka ali kot stranski udeleženec, niti kaj takega ne izhaja iz upravnih spisov. To že samo po sebi omogoča sklep, da tožeča stranka ne spada v krog oseb, ki so po navedeni določbi 17. člena ZUS-1 lahko tožniki (imajo aktivno procesno legitimacijo) v upravnem sporu. Vendar pa tožeča stranka navaja dve okoliščini, iz katerih – iz ene neposredno, iz druge pa smiselno – izpeljuje svojo pravico do vložitve tožbe zoper izpodbijano odločbo. Tako najprej navaja, da je oče pokojne stranke v postopku, po drugi strani pa še, da je solastnik nepremičnine, na katero se nanaša izpodbijana odločba, ki s tem posega tudi v njegove pravne interese. Glede na prej navedeno določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 bi lahko ti okoliščini do priznanja aktivne legitimacije le tako, da bi bilo na njuni podlagi mogoče sklepati, da je tožeča stranka pridobila status stranke v upravnem postopku oz. njenega pravnega naslednika.

Po določbi 1. odstavka 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba (...), na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Na podlagi te določbe je torej aktivna stranka tista oseba, na zahtevo katere je bil uveden upravni postopek za uveljavitev kakšne njene pravice ali za oprostitev oziroma zmanjšanje kakšne njene obveznosti, pasivna stranka pa je oseba, zoper katero teče upravni postopek, v katerem ji je treba naložiti kakšno obveznost ali odrediti izgubo oziroma zmanjšanje kakšne njene pravice.

Zgolj s tem, da je tožeča stranka solastnik stvari, na rabo katere se nanaša pravica, o kateri se je na zahtevo aktivne stranke odločalo v predmetnem upravnem postopku, torej še ne izpolnjuje nobenega od meril, ki po določbi 1. odstavka 42. člena ZUP opredeljujejo položaj stranke v upravnem postopku. Povedano drugače: ne glede na stvarnopravna razmerja med solastniki stvari ni ovire, da ne bi bil aktivna stranka v postopku za pridobitev upravnega dovoljenja v zvezi s to stvarjo le eden izmed solastnikov, namreč tisti, ki je ta položaj pridobil z vložitvijo zahteve za uvedbo postopka. Pri tem sodišče posebej opozarja, da pridobitve upravnega dovoljenja ne gre zamenjevati s pravico do dejanske rabe ali razpolaganja s stvarjo, za katerega je potrebno to dovoljenje, in je predmet stvarnopravnih razmerij med solastniki.

Ker tožeča stranka v obravnavanem upravnem postopku ni pridobila statusa stranke tako, da bi bil postopek začet (tudi) na njeno zahtevo, niti ni postopek tekel zoper njo, določbe 42. člena ZUP ne dajejo pravne podlage, na kateri bi bilo mogoče tožečo stranko šteti za stranko v upravnem postopku, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani akt. Tožeča stranka bi lahko v tem postopku zavarovala svoje pravne koristi na podlagi 43. člena ZUP kot stranski udeleženec, kar bi ji prav tako kot položaj stranke dajalo aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu. Vendar pa tožeča stranka na zatrjuje niti tega, da bi imela v upravnem postopku status stranskega udeleženca, niti iz listin v upravnem spisu ne izhaja, da bi ji bil tak status priznan izrecno (z odločbo) ali konkludentno (npr. z vabilom ali vročitvijo odločbe). Ker torej tožeče stranke zgolj na podlagi njenega solastništva predmetnih parcel ni mogoče šteti za stranko ali stranskega udeleženca v upravnem postopku, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, iz tega naslova glede na izrecno določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 tudi ni mogla pridobiti aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Tožeča stranka v tožbi navaja še, da je oče pokojne stranke v upravnem postopku, sicer ne da bi izrecno zatrjevala pravno nasledstvo, vendar je lahko pravna relevantnost takšne navedbe izključno v tem. Zato je sodišče tožbo preizkusilo tudi iz tega stališča. Ob tem je ugotovilo, da tožeča stranka ne posredno, ne neposredno ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je glede lastništva predmetne nepremičnine pravni naslednik stranke v obravnavanem upravnem postopku. Ob tem iz zemljiške knjige kot uradne evidence o lastništvu nepremičnin izhaja, da je pri predmetnih nepremičninah po izdaji izpodbijane upravne odločbe dejansko prišlo do spremembe lastništva na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v C. (opr. št. ... z dne 28. 1. 2010). Ta sprememba lastninske pravice pa se ne nanaša na tožečo stranko, saj je njen solastniški delež nespremenjen vse od vknjižbe na podlagi izročilne pogodbe z dne 22. 2. 1957. Sodišče zato ugotavlja, da nima prav nobene podlage da bi štelo, da je tožeča stranka pridobila pravico do vložitve tožbe v upravnem sporu kot pravni naslednik stranke v upravnem postopku.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožbo vložila oseba, ki po prej navedeni določbi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožeča stranka, zato je bilo to tožbo potrebno po določbi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v okviru predhodnega preizkusa zavreči.