Jedro

Trditve toženke so lahko, kot pravilno izpostavlja tožnica, le predmet predloga za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP), ki pa ga toženka primarno ni podala, saj je vložila pritožbo zoper sodbo. Predlog tudi ni bil podan pravočasno in zato z njim pritožnica tudi sicer ne bi mogla doseči drugačne odločitve ter je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo obravnavalo tako, kot jo je naslovila sama, in o njej zaključilo kot izhaja iz točke 7. te obrazložitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba iz II. in III. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 186,66 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave in sklepom (I.) odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe za plačanih skupaj 1.852,40 EUR s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka odločbe, postopek v takšnem obsegu ustavi, in razsodilo, (II.) da mora tožena stranka (toženka) v roku 15 dni po vročitvi sodbe plačati tožeči stranki (tožnici) 1.681,60 EUR s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka odločbe, ter (III.) v enakem roku še izvršilne stroške v višini 90,54 EUR in pravdne stroške v višini 321,02 EUR, slednje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo na podlagi pripoznave (zoper II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da iz priloženega odpustnega pisma UKC Ljubljana z dne 16.7.2022 izhaja, da je bil direktor toženke pet dni hospitaliziran zaradi možganske kapi. V izogib ponavljanju se sklicuje na vsebino odpustnega pisma. OD prekinitve hospitalizacije (od 21.7.2022 dalje) je direktor še vedno v bolniškem staležu in občasno na zdravljenju. Prilaga zdravniško potrdilo z dne 13.9.2022 izdano za tri mesece in zdravniško potrdilo z dne 16.1.2023. Naroka za glavno obravnavo se upravičeno ni mogla udeležiti po svojem direktorju. Slednji je nepokreten in potrebuje stalno pomoč in nego, toženka pa zaradi direktorjeve bolezni trenutno ne posluje, saj čaka na izboljšanje njegovega stanja. Za toženko je za sprejemanje pošiljk pooblaščena oseba sprejela vabilo. Direktor je edini zakoniti zastopnik toženke. Sodba na podlagi pripoznave je nezakonita, saj toženka ni ničesar pripoznala, nezakonita pa je tudi izvedba naroka brez toženke, ki ima upravičen razlog za svoj izostanek. Kot laik ni poznala pravne posledice, da bo sodišče odločilo s sodbo, če se ne bo udeležila naroka. K pritožbi toženka prilaga omenjene listine (odpustno pismo in dve zdravniški potrdili) in predlaga svoje zaslišanje (zaslišanje direktorja) ter vpogled v AJPES za toženko.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev svojih pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da toženka ne uveljavlja pritožbenih razlogov; da predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni podala; da toženkini razlogi za izostanek z naroka niso opravičljivi (glej odločbi VS RS VIII Ips 87/2001 z dne 12.2.2002 in VSL II Ip 1832/2010 z dne 29.9.2010); da je imela na voljo dovolj časa, da zagotovi udeležbo na naroku preko druge osebe; in da izostanka ni opravičila, pa bi ga lahko. Ne more se sklicevati na svojo laičnost, saj je bila opozorjena na posledice izostanka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave in podatkov spisa izhaja, da je toženka v obravnavanem sporu majhne vrednosti zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo; da je 17.11.2022 prejela vabilo (z dne 14.11.2022) na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti za dan 13.1.2023 ter vabilo na zaslišanje; da na narok 13.1.2023 ni pristopila in svojega izostanka ni z ničemer niti predhodno niti kasneje opravičila oziroma svoj izostanek skuša opravičiti šele s predmetno pritožbo; da je bila posebej opozorjena na možnost izdaje sodbe na podlagi pripoznave, če se ne bo odzvala na vabilo; in da je s svojo pasivnostjo pripoznala tožbeni zahtevek, pri čemer ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (glej tretji odstavek 454. člena ZPP v zvezi s 316. členom in tretjim odstavkom 3. člena ZPP). Toženki je bila sodba na podlagi pripoznave vročena 9.2.2023 in je zoper sodbo 17.2.2023 vložila pravočasno pritožbo. Sodišče prve stopnje je torej sodbo na podlagi pripoznave izdalo, potem ko je ugotovilo, da je v konkretnem sporu majhne vrednosti toženka zahtevala izvedbo naroka, pa kljub pravilnem vabljenju na razpisani narok ni pristopila in svojega izostanka ni opravičila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podani vsi pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave zoper toženko.

6. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se sme odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru so dopustni pritožbeni razlogi še ožji, saj se lahko sodba na podlagi pripoznave izpodbija le iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in iz razloga, da je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (tretji odstavek 338. člena ZPP).

7. Toženka sicer uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar iz njene pritožbe strnjeno izhaja, da zaradi zdravstvenih težav svojega direktorja ni pristopila na narok, da posledično trenutno tudi ne posluje, da ima upravičen razlog za svoj izostanek in da, kot laik ni poznala pravnih posledic, če se ne bo udeležila naroka. Sodišče prve stopnje je sodbo na podlagi pripoznave izdalo povsem skladno s tretjim odstavkom 454. člena ZPP, zato je odveč pritožbena navedba, da toženka ni ničesar pripoznala. Gre za posledico neudeležbe na naroku in ne za posledico izjave o pripoznavi. Toženka je bila v vabilu ustrezno opozorjena na pravne posledice, če se naroka ne bo udeležila, zato ni mogoče slediti nepojasnjeni pritožbeni navedbi, da, kot laik, ni poznala pravnih posledic svoje neudeležbe. Preostale pritožbene navedbe o zdravstvenem stanju direktorja ne predstavljajo pritožbenega razloga zoper sodbo na podlagi pripoznave, saj toženka zatrjuje okoliščine na svoji strani in ne napak sodišča. 8. Takšne trditve toženke so lahko, kot pravilno izpostavlja tožnica, le predmet predloga za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP), ki pa ga toženka primarno ni podala, saj je vložila pritožbo zoper sodbo. Trditve o hospitalizaciji v trajanju petih dni (še preden je toženka prejela vabilo za narok) in o bolniškem staležu so preskope in nekonkretizirane. Toženka bi morala določno zatrjevati, zakaj je prišlo do zamude in jo opravičiti ter dokazno podpreti. Pritožbeno sodišče le pripominja, da se je zdravstveno potrdilo z dne 13.9.2022 izteklo 13.12.2022, da je bil narok opravljen 13.1.2023 in da je naslednje zdravstveno potrdilo, ki niti ni izdano na predpisanem obrazcu, z dne 16.1.2023. Predloga za vrnitev v prejšnje stanje toženka ni podala. Le podredno, če bi bilo nezadostne in skope pritožbene razloge mogoče šteti kot razloge za utemeljevanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je takšen predlog treba vložiti v petnajstih dneh od prenehanja vzroka za zamudo (drugi odstavek 117. člena ZPP) in vlagatelj je tisti, ki mora izkazati pravočasnost svojega predloga. Zamujeni narok je bil opravljen 13.1.2023, medtem ko toženka ni niti zadostno zatrjevala niti izkazala, da je bila zaradi zdravstvenega stanja nesposobna vložiti predlog v petnajstih dneh po nastanku zamude. Golo zatrjevanje (dolgotrajnega) bolniškega staleža ne zadošča. Pritožbene navedbe z dne 17.2.2023, ki bi morebiti lahko opravičevale zamudo, so torej prepozne. Ker torej podredno predlog ni bil podan pravočasno in zato z njim pritožnica tudi sicer ne bi mogla doseči drugačne odločitve, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo obravnavalo tako, kot jo je naslovila sama, in o njej zaključilo kot izhaja iz točke 7. te obrazložitve.

9. Drugih pritožbenih navedb v zvezi s sodbo toženka ni podala. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 250 točk za odgovor na pritožbo (in ne v neskladju z Odvetniško tarifo priglašenih 225,00 EUR), 5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 186,66 EUR.