Jedro

Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in zato tudi ni kršilo določbe 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O predmetu obtožbe mora sodišče odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. S predmetom obtožbe je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi, vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z obrazložitvijo tega pritožbenega razloga, da je ta kršitev podana, ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja v čem je bil pri izvajanju posla z oškodovancem podan preslepitveni namen obdolženca, da obrokov leasing družbe R. ne bo plačala in s tem oškodovancu povzročila premoženjsko škodo. Preslepitveni namen je namreč opisan v izreku izpodbijane sodbe in je bil v tem, da se je obdolženec v imenu in za račun družbe R. d.o.o. zavezal pravočasno plačevati leasing obroke po priloženih razporedih anuitet, kar pa ni storil in ko tudi po tem, ko je oškodovana družba odstopila od pogodbe, ni poskrbel za vrnitev vozil. Sicer pa je potrebno poudariti, da je taka kršitev, v kolikor bi bila zares podana, vselej obdolžencu v korist in jo v pritožbenem postopku lahko uveljavlja le tožilec.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o izrečeni kazenski sankciji obdolžencu E.R. spremeni tako, da se mu za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem odstavku 228. člena KZ-1 izreče kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora.

II. Pritožba zagovornika obdolženca E.R. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni stroški in nagrada njegovega po uradni dolžnosti odrejenega zagovornika pa se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega E.R. za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 58. člena KZ-1 in na podlagi tretjega v zvezi z drugim v zvezi s prvim odstavkom 57. člena KZ-1 pa obdolženemu izreklo pogojno obsodbo in mu v njej določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne materialno škodo oškodovani gospodarski družbi P.L. d.o.o., sedaj D. d.d., v višini 56.418,38 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca E.R. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer nagrada in potrebni izdatki zagovornika, po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika D.P., bremenijo proračun, medtem ko bo o stroških pooblaščenega odvetnika D. d.d., J.R. iz Odvetniške pisarne R. & D. d.o.o., odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženec dolžan gospodarski družbi D. d.d. iz naslova oškodovanja gospodarske družbe P.L. d.o.o. plačati materialno škodo v znesku 56.418,38 EUR, medtem ko je le to v presežku priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, to je v višini 70.697,05 EUR, napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo in višino le te ter glede premoženjskopravnega zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje pred spremenjenim senatom in - okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen eno leto in tri mesece zapora.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je utemeljena le pritožba okrajne državne tožilke.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba: - iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, - iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ter na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, - iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, poleg tega nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, izpodbijana sodba sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ko je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, - iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče med pripravo glavne obravnave in med glavno obravnavo oziroma pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona oziroma jo je uporabilo nepravilno. Sodišče je v izpodbijani sodbi na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, kar je vplivalo oziroma je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

5. Uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in zato tudi ni kršilo določbe 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O predmetu obtožbe mora sodišče odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. S predmetom obtožbe je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi, vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi.1 Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z obrazložitvijo tega pritožbenega razloga, da je ta kršitev podana, ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja v čem je bil pri izvajanju posla z oškodovancem podan preslepitveni namen obdolženca, da obrokov leasing družbe R. ne bo plačala in s tem oškodovancu povzročila premoženjsko škodo. Preslepitveni namen je namreč opisan v izreku izpodbijane sodbe in je bil v tem, da se je obdolženec v imenu in za račun družbe R. d.o.o. zavezal pravočasno plačevati leasing obroke po priloženih razporedih anuitet, kar pa ni storil in ko tudi po tem, ko je oškodovana družba odstopila od pogodbe, ni poskrbel za vrnitev vozil. Sicer pa je potrebno poudariti, da je taka kršitev, v kolikor bi bila zares podana, vselej obdolžencu v korist in jo v pritožbenem postopku lahko uveljavlja le tožilec.2

6. Pritožba v obrazložitvi zatrjuje, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ter na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Pri tem pa ne navede kateri dokaz ima v mislih, sicer pa tudi takšnega zatrjevanja ne obrazloži. Neobrazložene pritožbe v tem delu pritožbeno sodišče zato ni moglo preizkusiti, kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

7. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prekršilo tudi 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek sodbe nerazumljiv, poleg tega nasprotuje še sam sebi in razlogom sodbe, izpodbijana sodba pa sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni. Iz obrazložitve tega pritožbenega razloga izhaja, da sodišču prve stopnje pritožba očita le, da je sprejelo napačno dokazno oceno, saj izvedenih dokazov ni pravilno ugotovilo ali jih je ugotovilo napačno ali pa jih sploh ni ocenjevalo. S tem pa pritožba obrazlaga in tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Sicer pa je izrek izpodbijane sodbe povsem razumljiv, pritožbeno sodišče pa bo odgovorilo na zgoraj navedene pomisleke v delu sodbe, ko se bo opredeljevalo o omenjenem pritožbenem razlogu.

8. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pa uveljavlja pritožba še iz drugega odstavka 372. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da med pripravo glavne obravnave in med glavno obravnavo oziroma pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona oziroma jo je uporabilo nepravilno, prekršilo pa je obdolžencu tudi pravico do obrambe, kar je vplivalo oziroma bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz obrazložitve tega pritožbenega razloga pretežno izhaja, da se pritožba ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje; torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi o teh pritožbenih pomislekih bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju. Pritožbi pa ni mogoče pritrditi, ko sodišču prve stopnje očita, da pri sprejemu odločitve ni upoštevalo dokazov, ki obdolženega razbremenjujejo, temveč je upoštevalo zgolj tiste, ki ga obremenjujejo in da bi naj s takšnim dejanjem obdolžencu kršilo pravico do poštene obrambe. Iz obširne obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do prav vseh dokazov, ki jih je imelo na voljo in jih tudi ocenilo. Pritožba pa ne navede, do katerih dokazov, ki bi jih naj predložil obdolženec, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ne iz podatkov spisa, kot tudi ne iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da sodišče prve stopnje ne bi izvedlo tudi tistih dokazov, ki bi jih naj predlagal obdolženec. Zato je opisani očitek sodišču prve stopnje povsem brez temelja. Pritožba še navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pristranska, saj je sodišče sodbo razglasilo na glavni obravnavi dne 19. 3. 2018, katero je zagovornik prejel dne 20. 3. 2018. Zagovornik je nato dne 21. 3. 2018 okoli 16.00 ure vložil napoved pritožbe. Sodišče pa je že isti dan ko je bila vložena napoved pritožbe, torej dne 21. 3. 2018, oddalo na pošto napisano sodbo. Sodišče se je tako že vnaprej odločilo, da bo izreklo obsodilno sodbo, saj je več kot očitno sodbo imelo že izdelano na glavni obravnavi dne 19. 3. 2018. Sodišče je s takšnim postopanjem, ko je imelo že vnaprej pripravljeno sodbo, obdolženemu onemogočilo pravico do poštene obrambe in poseglo v njegove osnovne človekove pravice, saj je sodišče na glavni obravnavi dne 19. 3. 2018 že imelo sprejeto odločitev, ne glede na sklepno besedo zagovornika in obdolženega, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen kazenski postopek, saj je izvajalo številne predlagane dokaze; po zaključku dokaznega postopka pa so stranke imele še obširno zaključno besedo. Obdolžencu torej pravica do obrambe in poštenega sojenja ni bila kršena, saj je sodišče prve stopnje sodbo razglasilo šele po izvedenem dokaznem postopku in po besedi strank. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja tudi, da je sodišče prve stopnje v sodbi ocenilo prav tiste dokaze, ki so se izvajali še pred koncem dokaznega postopka. Obdolženčeva pravica do obrambe in poštenega sojenja z očitanim ravnanjem sodišča prve stopnje, ko je zelo hitro izdalo pismeni odpravek sodbe, nista bili v ničemer prizadeti oziroma kršeni.

9. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba iz 2. točke 372. člena ZKP, ker so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in kaznivost za očitano kaznivo dejanje. Obdolženi je tekom kazenskega postopka dokazal in izkazal, da v kritičnem obdobju ni bil niti direktor niti družabnik družbe R. d.o.o. Tako je pri sklepanju pogodbe deloval kot pooblaščenec te družbe, ki pa v tej funkcijo ni mogel vplivati na to, ali bo družba plačevala obroke leasinga in zato ni mogel nikogar preslepiti. Direktor družbe R. d.o.o. je namreč 27. 7. 2011 pooblastil obdolženca za sklenitev pogodbe o finančnem najemu. Skladno s pooblastili je obdolženec sklenil pogodbo o finančnem najemu in je tako ravnal skladno z navodili direktorja družbe.

10. Sodišče prve stopnje kazenskega zakona ni kršilo iz 2. točke 372. člena ZKP, saj kazenskega zakona ni prekršilo v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in kaznivost. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 48478/2010 z dne 20. 3. 2014 odločilo, da je s tem, ko je obsojenec pri sklepanju poslov za gospodarsko družbo pred poslovnimi partnerji nastopal kot njen direktor in kot njen zastopnik, se dogovarjal o dobavi trgovskega blaga za potrebe družbe, za namen sklenitve pogodbe izročal dokumentacijo družbe in podpisoval pogodbe, je (ne glede na to, kakšen status je imel) opravljal gospodarsko dejavnost. Višje sodišče v Ljubljani pa je v sodbi II Kp 50173/2010 z dne 30. 3. 2015 odločilo, da je lahko storilec kaznivega dejanja poslovne goljufije vsakdo, ki je opravljal gospodarsko dejavnost, kot je ta določena v petem odstavku 126. člena KZ. Ni pomembno, kakšen status je oseba imela, bistveno je, ali je dejansko opravljala gospodarsko dejavnost. Obdolženec je imel, kljub temu, da formalno ni bil lastnik ali direktor, ključno vlogo. Sodišče prve stopnje je z vso zanesljivostjo ugotovilo in v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo, da je obdolženec kot pooblaščenec gospodarske družbe RAMIX d.o.o. dne 30. 9. 2011 sklenil pogodbo o finančnem najemu 5 priklopnih vozil z leasingodajalcem P.L. d.o.o. Priča B.R. iz D. d.d. je povedal, da so dejansko vsi pogovori v zvezi z obravnavanim finančnim najemom potekali izključno z obdolžencem, ki je pogodbo tudi podpisal. Tudi po prenehanju plačevanja obrokov so v tej zvezi komunicirali z obdolžencem, kar je potrdila tudi zaslišana priča M.P., ko je povedala, da se je o vsem dogovarjala z obdolžencem in sodelovala tudi pri izterjavi dolga. V resničnost te njene izpovedbe se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi obširne e-korespondence (priloga C4), iz katere evidentno izhaja, da so bila opozorila na zapadle finančne obveznosti ter zaprosila in pozivi k plačilu primarno naslovljeni na e-pošto obdolženca. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja obravnavane poslovne goljufije, kot je pravilno ugotovilo in podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje zato obdolžencu ni kršilo kazenskega zakona, kršitev, na katere je dolžno paziti, pa ni ugotovilo.

11. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

12. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj je vse kar se mu očita, storil po naročilu direktorja. Pritožba skuša prepričati, da obdolženec ni imel nobenega vpliva na pravočasnost plačevanja zapadlih obrokov za leasing, prav tako pa ni imel nobenega vpliva na vrnitev priklopnih vozil. Sicer pa pritožba še zatrjuje, da je P.L. d.o.o. storila številne nepravilnosti, saj je bila sklenjena leasing pogodba oderuška, prav tako pa so bile storjene napake pri postopku prodaje, ker ni bila predložena celotna dokumentacija in so se priklopniki prodali pod ceno. Zato tudi izvedenec T.S. ni mogel izdelati izvedenskega mnenja, ki bi z zanesljivostjo nakazovalo na to, da je obdolženec storilec očitanega kaznivega dejanja.

13. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam prič in izvedenskim mnenjem. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je z obširnimi in povsem razumljivimi ter sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njimi se pritožbeno sodišče povsem strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in jim kaj bistvenega nima za dodati. Sodišče prve stopnje je namreč z vso gotovostjo ugotovilo, da je obdolženec tako ob sami sklenitvi pogodbe kot tudi njenim izvajanjem preslepil leasingodajalca, do bo družba R. d.o.o. redno plačevala leasing obroke, česar pa ni storila in ko ni po odstopu leasingodajalca od pogodbe poskrbel za vrnitev vozil. S takim svojim ravnanjem je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije. Zato pritožba nima prav ko zatrjuje, da ne gre za kaznivo dejanje, ampak za civilnopravno razmerje med gospodarskima družbama. Da je bil obdolženec oseba, ki je za družbo R. d.o.o. opravljal prav vse posle v zvezi z leasingom, so potrdile priče B.R., A.K. in še posebej M.P., ki je z obdolžencem sodelovala že od vsega začetka in aktivno tudi pri sami izterjavi dolga. Obdolženca je opisala kot tistega, s katerim so ves čas sodelovali. Iz izvedenskih mnenj sodnih izvedencev T.S. in D.P., ki sta jih opravila strokovno in argumentirano, izhaja, da so bila vozila - priklopniki ocenjeni ter da so bile s prodajo dosežene prodajne cene, ki so v povprečju dosegale 90 % ocenjene vrednosti z upoštevanjem popravil. Nobenega dvoma torej ni, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje tako, kot se mu očita.

14. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

15. Ni moč pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje obdolžencu neutemeljeno po drugem odstavku 105. člena ZKP naložilo, da mora plačati oškodovancu materialno škodo v znesku 56.418,38 EUR, saj zaradi manjkajoče dokumentacije ni mogoče ugotoviti pravilnega zneska in ko je izvedenec T.S. ugotovil, da so se vozila prodajala ceneje kot je bila njihova tržna vrednost in ko ni mogoče ugotoviti zakaj je prihajalo do tako visokih razhajanj med nabavno vrednostjo predmetne pogodbe in vrednostjo vozil po cenitvi in prodano ceno. Sodišče prve stopnje je prav zaradi razjasnitve v zvezi z morebitnim oškodovanjem gospodarske družbe P.L. d.o.o., v postopek dokazovanja pritegnilo sodnega izvedenca za ekonomijo in poslovne finance mag. T.S.. Izvedenec je v izvedenskem mnenju podal oceno o tem, na kakšen način so se prodajala vozila in kakšen je bil iztržek. Njegov zaključek je bil, da so prodajne cene v povprečju dosegle 90 % ocenjene vrednosti z upoštevanjem stroškov popravil, kar pomeni, da je oškodovana družba za vozila iztržila največ, kot je v tistem trenutku lahko. Sodišče prve stopnje je zato obdolžencu utemeljeno naložilo, da poravna s kaznivim dejanjem povzročeno materialno škodo.

16. Na pritožbo okrajne državne tožilke, glede obdolženega pa po določbi 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zagovornik je sicer vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar je ni obrazložil in pritožbenemu sodišču ni oblikoval končnega predloga. Preizkus je pokazal, da se pritožba okrajne državne tožilke utemeljeno zavzema za izrek nepogojne kazni zapora obdolžencu. Pritožbeno sodišče se z njeno pritožbo strinja, da je sodišče prve stopnje preveliko težo pripisalo obdolženčevim osebnim in premoženjskim razmeram, čeprav je v točki 43 obrazložitve samo ugotovilo in opisalo številne obteževalne okoliščine, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne opravičujejo izrek pogojne obsodbe obdolžencu, saj pri njem ne obstaja pozitivna prognoza. Od obdolženca torej ni moč pričakovati, da bo s kaznivimi dejanji prenehal. Okrajna državna tožilka v pritožbi utemeljeno poudarja, da je bila obdolžencu v preteklosti že štirikrat izrečena sankcija opominjevalne narave, in sicer dvakrat zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, enkrat zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin in enkrat za kaznivo dejanje z elementi nasilja. Poleg tega je bila v letu 2016 obdolžencu izrečena kazen zapora zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije. Pritožba poudarja, da čeprav so bile vse obsodilne sodbe izrečene po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, pa okoliščina, da je obdolženi v preteklosti izvršil večje število raznovrstnih kaznivih dejanj, kaže na takšno naravo obdolženčevega načina življenja, zaradi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da obdolženi več ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Poudarja še, da tudi nezavidljive osebne in premoženjske razmere obdolženca, ki jih je ugotovilo sodišče, ne utemeljujejo takšnega pričakovanja, kakor tudi ne pričakovanja, da bo obdolženec prostovoljno izpolnil posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi. Tudi pritožbeno sodišče je zato prepričano, da bo na obdolženca dovolj vzgojno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, le primerno visoka zaporna kazen.

17. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

18. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada za po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se bodo izplačali iz proračuna. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. in prvim odstavkom 97. člena ZKP.

1 Primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, strani 790 in 791 k 7. točki. 2 istotam, stran 733, točka 9.