Jedro

Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec), bi bile tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru postopka hrvaških organov ob meji). Zaradi ravnanj hrvaške vojske, ki naj bi jim bil tožnik izpostavljen na meji z Bosno in Hercegovino, tudi če so resnična, tako še ni mogoče šteti, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen enakim ravnanjem, kot naj bi jim bil ob nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško.

Sistemske pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III se prvenstveno izkazujejo predvsem z dokumenti (poročili, sodbami ipd.) določenih institucij oz. pristojnih organov. Sodišče ugotavlja, da takšni dokumenti v tej zadevi niso bili predloženi, niti niso sodišču znani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 20. 10. 2023 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4250/2023/10 (1221-07) z dne 13. 10. 2023 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrže in da bo na podlagi meril določenih v Uredbi Dublin III1 predan Republiki Hrvaški, kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje. V tožbi navaja, da toži iz razloga, ker meni, da njegova predaja Republiki Hrvaški ni mogoča. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da njegove izjave ne zadoščajo za zaključek, da bodo na Hrvaškem, z njim ravnali nečloveško ali poniževalno, ker bo šlo po predaji za postopek mednarodne zaščite in ne več za policijski postopek. Tožnik svoje stališče utemeljuje z lastnimi izkušnjami pridobljenimi na Hrvaškem preden je prišel v Slovenijo. Po prehodu hrvaško - bosanske meje je namreč z njim grdo ravnala hrvaška vojska, ki ga je tepla in mu pohodila telefon. Do njega so se neprimerno vedli tudi uslužbenci v hrvaškem azilnem domu. Ne v policijskem postopku na meji ne v azilnem domu mu ni bilo omogočeno tolmačenje. Tožnik tako sploh ni vedel, kdaj je postal prosilec za azil. V azilnem domu je prejel nek dokument, ki mu ga ni nihče prevedel in ga je kasneje zavrgel. Bivanjski pogoji v azilnem domu ... so slabi, saj je dom prezaseden, umazan, zdravstvena oskrba ne deluje. Dublinskim povratnikom tudi ni zagotovljena brezplačna pravna pomoč, v domu niso dovoljeni niti obiski pravnih pooblaščencev, prisotna ne sme biti nobena nevladna organizacija, z izjemo MdM Croatia Mission in hrvaški Rdeči križ. Pomanjkljivosti v postopku, ki jih je izkusil tožnik, se tako ne nanašajo le na postopek, ko je bil obravnavan kot tujec, ampak tudi na postopek, ko je že imel status prosilca za azil. Tožena stranka teh pomanjkljivosti (tj. odsotnost tolmača, slabe razmere v azilnem domu, odnos uslužbencev azilnega doma do prosilcev …) ni dovolj raziskala. Da v azilnih postopkih na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti izhaja tudi iz več odločb nacionalnih sodišč držav članic EU, ki jih tožena stranka pri odločitvi ni ustrezno upoštevala. Iz omenjenih sodb namreč izhaja, da ni sprejemljivo ločevanje tveganj dublinskih povratnikov od tveganj drugih prosilcev za azil na Hrvaškem. Na podlagi navedenega tožnik ocenjuje, da ne gre verjeti, da mi bodo po predaji Republiki Hrvaški v azilnem postopku zagotovljene vse pravice. Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

2. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je sodišču predlagal, da izvršitev predaje odloži do pravnomočnosti in izvršljivosti končne sodne odločbe v tem sporu.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo obrazloženo predlagala zavrnitev tožbe.

4. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo objavo Ambasade Rog "Plesen in stenice" z dne 23. 7. 2023, objavo Radia Slobodna Evropa "Jača se migrantski pritisak, Hrvatska gradi centre za registraciju" z dne 8. 9. 2023, objavo Human Rights Watch "Croatia: Ongoing, Violent Border Pushbacks" z dne 3. 5. 2023, objavo Vlade RH "Božinović: Povećani pritisci ilegalnih migracija u cjeloj Europi" z dne 5. 9. 2023 (vse A3), ter vse listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Zaslišalo je tudi tožnika, zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP ni bilo potrebno.

5. Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato sodišče sledi njegovi utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

6. Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločeno, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, kateri bo tožnik predan. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bil tožnik v sistem EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito prvič vpisan v Republiki Hrvaški, ki je odgovornost za obravnavo njegove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor, v katerem je izjavil, da se ne želi vrniti na Hrvaško, saj ga je tam vojska tepla in mu pohodila telefon; v azilnem domu, kjer je bil pol dneva, se uslužbenci niso lepo vedli do njega; v nobenem postopku na Hrvaškem pa ni imel tolmača. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka ocenila, da tožnikove izjave za odločitev niso relevantne, in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v njegovem primeru po predaji za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Tožnik bo po predaji sprejet s strani uradnih oseb hrvaškega MNZ, ki so pristojne za sprejem prošenj za mednarodno zaščito. To, da so ga grdo obravnavali, samo po sebi ne more predstavljati sistemskih pomanjkljivosti v postopku priznanja mednarodne zaščite, niti ne predstavlja nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ki bi tožniku grozilo v primeru predaje Republiki Hrvaški v dublinskem postopku. Bistveno za presojo namreč je, kakšno je ravnanje hrvaških organov s prosilci po tem, ko imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik, od trenutka, ko je oddal prstne odtise ni imel več stika z uradnimi osebami, saj je azilni dom zapustil že prvi dan. V primeru predaje mu bo zagotovljen tolmač. Tožena stranka je v postopku preučila in se opredelila tudi do vseh informacij o stanju na Hrvaškem, ki jih je v postopek predložila tožnikova pooblaščenka, in ugotovila, da se večina informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki in ne s prosilci za azil oz. so med njimi tudi dokumenti, iz katerih izhaja, da dublinski prosilci po predaji Republiki Hrvaški niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu opredelila tudi do posameznih sodb sodišč držav članic EU, ki se nanašajo na konkretne primere in jih ne gre posploševati na vse primere predaj. Poudarila je, da v postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oz. Srbijo, niti ga ne omenja sodna praksa drugih držav članic EU. Večjo težo in večji vir zaupanja predstavljajo poročila AIDA in EUAA, iz katerih izhaja, da je dublinskim povratnikom dostop do azilnega postopka v Republiki Hrvaški omogočen. Nadalje je tožena stranka v sklepu tudi izpostavila, da gre v konkretnem primeru za povsem zdravega mladega moškega, ne pa za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično obravnavo. Po prepričanju tožene stranke ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik po vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. V skladu z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 pristojni organ v primeru zavrženja prošnje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v sklepu določi, katera država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Pravna podlaga za predajo tej državi pa je prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III.

8. V EU je bila na podlagi odločitve o skupni azilni politiki (kot prenovitev Uredbe sveta št. 343/2003) sprejeta Uredba Dublin III, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice EU, ki bo odgovorna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen Uredbe Dublin III). Cilj omenjene uredbe je zagotovitev učinkovitega dostopa do postopka priznanja mednarodne zaščite, preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oz. izbirali odgovorno državo članico EU, ter zagotovitev solidarnosti med državami. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju omenjene uredbe, določen pa je tudi postopek predaje tej državi.

9. Uredba Dublin III temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic in spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv. Uredba Dublin III torej temelji na načelu medsebojnega zaupanja, zato vse države članice štejejo za varne tretje države. To pomeni, da je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Zato mora biti domneva o varnosti vseh držav članic EU izpodbojna. Prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Država članica EU ne sme prosilca predati v drugo državo članico EU, če bi pristojni organ ugotovil, da posamezna država članica EU zanj ni varna država.2

10. Tudi SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 (Jawo) navedlo, da skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavljena je torej domneva, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije in EKČP oz. da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice. Kot omenjeno, pa je ta domneva izpodbojna.

11. V 21. točki uvodne izjave Uredbe Dublin III je zapisano, da pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema vzpostavljenega na podlagi te uredbe, kar pa bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red EU na področju azila, Listina EU o temeljnih pravicah in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev. Iz navedenega razloga je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve,3 da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V takšnem primeru mora država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučevati merila iz III. poglavja uredbe, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

12. Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016 (opomba 12) je vsebinska in dokazna merila za presojo pogojev, ki so določeni v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, z upoštevanjem (takratne) sodne prakse ESČP in SEU povzel generalni pravobranilec Niil Jaaskinen v 61. točki sklepnih predlogov v zadevi SEU št. C-4/11 (Zvezna republika Nemčija proti Kavehu Puidu). Pri tem se je oprl zlasti na odločitev SEU v zadevi C-411/10 in C-493/10 z dne 21. decembra 2011 (N. S. in drugi), v kateri je SEU kot vsebinski pogoj za presojo opredelilo razmere, v katerih imajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem prosilcev za azil v državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil na podlagi Uredbe št. 343/2003 (ki je predhodnica Uredbe Dublin III), za posledico nečloveško in ponižujoče ravnanje. Dokazni pogoj pa je SEU določilo na točki, na kateri bi država članica prosilca za azil običajno predala in ne bi bilo mogoče, da se ne bi zavedala sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in v pogojih za sprejem prosilca za azil v tej drugi državi članici, ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil prosilec za azil izpostavljen tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.4 Po mnenju generalnega pravobranilca Jaaskinena je na obstoj takšnega položaja mogoče sklepati na podlagi podatkov UNCHR, Mednarodnega rdečega križa, Evropske komisije in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter SEU. Poleg tega si organi držav članic, pristojni za azil, med seboj izmenjujejo podatke o pogojih za sprejem prosilcev za azil. Ker se izredni položaj, kakršen je opisan v sodbi N. S., ne nanaša na lastnosti posameznega prosilca za azil, so države članice dolžne upoštevati izredne razmere na splošno in ne le kot dokaz, ki se predloži v okviru presoje dopustnosti posamezne prošnje.5

13. Tudi v skladu s prakso Vrhovnega sodišča je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).6 Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje. Tudi po stališču SEU in Vrhovnega sodišča gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanja zaradi predaje državi članici po Uredbi Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.7

14. V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik 27. 7. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito; da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik 21. 7. 2023 prvič vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški; da je bila Republika Hrvaška s strani tožene stranke zaprošena za sprejem tožnika ter da je 28. 8. 2023 sporočila, da bo v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III ponovno sprejela tožnika. S tožnikom je bil 31. 8. 2023 opravljen osebni razgovor, na katerem je podal izjavo, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa (str. 2-3). Glede na tožbene trditve med strankama tudi ni sporna ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo, ampak za zdravega mladega moškega. Sporno pa je, ali obstaja ovira za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz razlogov drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III oz. iz morebitnih drugih razlogov, ki bi kazali na to, da bo tožnik v primeru predaje podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

15. Tožnik v tožbi navaja, da niti ni vedel, ali in kdaj je na Hrvaškem pridobil status prosilca za azil. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem EURODAC po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom uredbe "EURODAC" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20038). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema EURODAC, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

16. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema EURODAC razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20139), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje. Ob takih okoliščinah pa ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik 21. 7. 2023 prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te iste države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,10 v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena11 dolžna tudi obravnavati.12 S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, torej tudi tolmača v tem postopku.

17. Kot že zgoraj navedeno, predaja prosilca prvotno odgovorni državi članici iz razlogov po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni dopustna v primeru, ko je izkazano, da ni mogoče, da se država članica, ki izvaja postopek določanja odgovorne države članice, ne bi zavedala sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in v pogojih za sprejem prosilca za azil v tej drugi državi članici, ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil prosilec za azil izpostavljen tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Kot nadalje izhaja iz že omenjenega mnenja generalnega pravobranilca Niila Jaaskinena (na katerega se sklicuje tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016) je na obstoj takšnega položaja mogoče sklepati na podlagi podatkov UNCHR, Mednarodnega rdečega križa, Evropske komisije in sodne prakse ESČP ter SEU. Podobno izhaja iz sodbe SEU v zadevi C-404/15 in C-659/15 z dne 5. 4. 2016 (Aranyosi in Caldaru proti Generalstaatsantwaltschaft Bremen) ter prakse Vrhovnega sodišča,13 in sicer da se mora pristojni organ pri presoji obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope in Združenih narodov.14

18. To pomeni, da aktualna sodna praksa zahteva, da se sistemske pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III prvenstveno izkazujejo predvsem z dokumenti določenih institucij oz. pristojnih organov. Sodišče ugotavlja, da takšni dokumenti v tej zadevi niso bili predloženi, niti niso sodišču znani. V okviru gradiv, ki so bila tako v predhodnem kot tudi v sodnem postopku predložena s strani strank (Informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 13. 9. 2023, elektronska komunikacija med PIC in HPC z dne 10. 8. 2023, vprašanje PIC z dne 12. 1. 2023 in odgovor HPC z dne 16. 1. 2023, Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 22. 9. 2023, Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 22. 9. 2023, članek Ambasade Rog z dne 23. 7. 2023, objava Radia Slobodna Evropa z dne 8. 9. 2023, objava Human Rights Watch z dne 3. 5. 2023, objava Vlade RH z dne 5. 9. 2023) bi bila sicer za predmetno zadevo lahko pravno relevantna gradiva, ki so v Informacijah o stanju na Hrvaškem z dne 22. 9. 2023 naslovljena pod točkama 1 in 2.15 Vendar pa sodišče ugotavlja, enako kot tožena stranka, da zgolj odločitve posameznih nacionalnih sodišč, ki se sicer nanašajo na predajo prosilcev po Uredbi Dublin III, ter predstavljene odločitve ESČP, ki pa se nanašajo na ravnanje hrvaških obmejnih organov (ne pa na ravnanje hrvaških državnih organov v zvezi z obravnavo prošenj za azil dublinskih povratnikov) samo po sebi še ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev predanih po Uredbi Dublin III. Poleg navedenega se je tožena stranka do vseh relevantnih v predhodnem postopku predloženih gradiv v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno in v primernem obsegu opredelila, tožnik pa stališčem tožene stranke v zvezi s posameznim gradivom niti ni konkretizirano nasprotoval (z izjemo sodb nacionalnih sodišč oz. drugih organov,16 ki pa kot rečeno, za odločitev sodišča upoštevaje aktualno sodno prakso v zvezi s formalnimi viri, ki bi lahko izkazovali sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, niso pravno relevantne).

19. Poleg sklicevanja na gradiva, ki so bila predložena v predhodnem postopku, je tožnik tožbo utemeljeval tudi z izkušnjami, ki jih je pridobil na Hrvaškem, preden je vstopil v Slovenijo. Del njegovih trditev se nanaša na ravnanje hrvaške vojske takoj po vstopu na ozemlje Republike Hrvaške, ko naj bi ga tepli in mu pohodili telefon. Zaslišan kot stranka je tožnik še izpovedal, da je bil po prijetju odpeljan na policijsko postajo, kjer so mu vzeli prstne odtise. Od tam je sam šel v azilni dom, ker je bil lačen. S policisti ni komuniciral, prav tako ni komuniciral z nobeno uradno osebo v azilnem domu. Iz azilnega doma je odšel takoj po kosilu.

20. Sodišče ugotavlja, da tudi tožnikove izkušnje s hrvaškimi obmejnimi organi niso pravno odločilne za presojo v tej zadevi. Upoštevaje aktualno sodno prakso Vrhovnega sodišča je namreč z vidika presoje morebitnih ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški državni organi s posamezniki, ki imajo status prosilcev za azil oz. še konkretneje, s prosilci za azil, ki so t. i. dublinski povratniki.17 Res je, da je presoja dejstva, katero ravnanje hrvaških organov ali drugih oseb je pomembno za presojo ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Drži, da ravnanj obmejnih organov, ki so v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za azil, ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za azil, vendar pa to še ne zadošča za zaključek, da bo zato takšnega ravnanja deležen tudi tožnik kot prosilec za azil, ki ga bodo ob predaji v skladu z Uredbo Dublin III sprejeli zaposleni hrvaškega MNZ in ga namestili v tamkajšnji azilni dom, saj je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje (če bo seveda tožnik pri njej vztrajal) sprejela. Ker bo torej tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec), bi bile tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru postopka hrvaških organov ob meji). Zaradi ravnanj hrvaške vojske, ki naj bi jim bil tožnik izpostavljen na meji z Bosno in Hercegovino, tudi če so resnična, tako še ni mogoče šteti, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen enakim ravnanjem, kot naj bi jim bil ob nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško. Da z argumenti, kolikor se nanašajo na prakse v zvezi s pogoji za prehod zunanjih meja države članice in vložitev prošenj za mednarodno zaščito na teh mejah, ni mogoče dokazati predvidljivih pogojev sprejema prosilca v primeru predaje v to državo članico, ocenjuje tu generalni pravobranilec Jean Richard De La Tour v sklepnih predlogih v zadevi C-392/22 z dne 13. 6. 2023 (X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid).

21. Nadalje tožnik v tožbi trdi, da bi bilo treba tudi na podlagi njegovih izkušenj v času, ko je na Hrvaškem že imel status prosilca za azil, zaključiti, da njegova predaja Republiki Hrvaški iz razloga sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih ni dopustna oz. da mu bo v primeru morebitne predaje dostop do azilnega postopka onemogočen. V zvezi s tem je mogoče njegove trditve ločiti na trditve o domnevnih pravnih pomanjkljivostih hrvaškega azilnega postopka ter na trditve v zvezi s pomanjkljivostmi pri namestitvi prosilcev v azilni dom ... v Zagrebu. Glavne zatrjevane pravne pomanjkljivosti se nanašajo na odsotnost tolmača, na neobstoj brezplačne pravne pomoči za dublinske povratnike ter na nemožnost stalnega stika s pravnim pooblaščencem iz Republike Slovenije ali od drugje. Zatrjevane pomanjkljivosti v zvezi z razmerami v azilnem domu ... v Zagrebu pa se nanašajo na njegovo prezasedenost, neprimerno vedenje osebja v azilnem domu, nedelovanje zdravstvene oskrbe, neprimernost ležišč, nečistočo v domu ter neprisotnost hrvaških nevladnih organizacij. V zvezi s tem tožnik toženi stranki očita, da pred svojo odločitvijo ni preverila aktualnih razmer, pa čeprav bi jih morala. Očitek ni utemeljen, saj tožnik v predhodnem postopku ni zatrjeval kakršnihkoli težav z razmerami v azilnem domu, z izjemo pavšalne izjave o ne-lepem obnašanju uslužbencev.

22. V zvezi z vsemi zgoraj izpostavljenimi tožnikovimi trditvami sodišče primarno ponavlja, da je stališče aktualne sodne prakse, da se sistemske pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III prvenstveno izkazujejo predvsem z dokumenti (poročili, sodbami ipd.) določenih institucij oz. pristojnih organov. Sodišče ugotavlja, da takšni dokumenti v tej zadevi niso bili predloženi, niti niso sodišču znani. Iz člankov oz. objav, ki jih je v tem postopku predložil tožnik (A3), seveda izhajajo dejstva, ki kažejo na to, da bivanjski pogoji v azilnem domu ... niso idealni, vendar je splošno znano, da je prezasedenost (in s tem povezane posledice) težava, s katero se sooča več držav članic EU, zlasti tistih z ali blizu zunanje meje EU, v katerih je število prosilcev za azil največje. Ob tem sodišče poudarja, da tožnik neprimernih bivanjskih pogojev ne more utemeljiti z lastnimi izkušnjami, saj ni v azilnem domu ... bival niti 24 ur - iz spisa, ki ga je sodišču posredovala tožena stranka namreč izhaja, da je bil na v Slavonskem Brodu prejet 21. 7. 2023 ob 3.40, slovenska policija pa ga je prijela 22. 7. 2023 ob 5.05. V zvezi s tem sodišče še dodaja, da tožnik tudi ni izkazal tožbene trditve, da v azilnem domu ... zdravstvena oskrba ne deluje, saj o tem ni predložil ustreznih dokazov. Zgolj na podlagi njegove izpovedbe podane v sodnem postopku, da je ob prihodu v omenjeni azilni dom zaprosil za zdravstveno oskrbo, ker so ga bolele noge, a je ni dobil (ob tem, da je v predhodnem postopku izjavil, da zdravstvene oskrbe ni potreboval, in da je azilni dom praktično takoj po prihodu zapustil) sodišče ne more zaključiti, da je zatrjevano dejstvo resnično. Glede neprisotnosti hrvaških nevladnih organizacij pa tožnik v tožbi sam navaja, da je v azilnem domu ... prisotna nevladna organizacija MdM Croatia Mission in hrvaški Rdeči križ.

23. Ob odsotnosti že predhodno naštetih dokumentov relevantnih za izkaz sistemskih pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem pa tožnik tudi ni izkazal, da je na podlagi lastnih izkušenj, ko je že bil prosilec za azil, mogoče sklepati, da mu bo ob vrnitvi na Hrvaško otežen ali onemogočen dostop do azilnega postopka. Tožnik v tožbi trdi, da mu v nobenem postopku na Hrvaškem ni nihče ničesar pojasnil v njegovem jeziku, pri čemer je takrat, ko je že imel status prosilca za azil, dobil nek papir v hrvaškem jeziku, ki ga ni razumel, niti ga ni nihče poskušal prevesti. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da dejstvo, da tožniku ob prijetju na hrvaško - bosanski meji ni bil zagotovljen tolmač, ni pravno relevantno za presojo morebitnih ovir za predajo v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ko pa je tožnik po oddaji prstnih odtisov postal prosilec za azil, pa tožnik v tožbi niti ne trdi, da je od uradnih oseb pristojnih za izvedbo azilnih postopkov, zahteval tolmača, a ga ni dobil, ampak le, da mu naj bi bil izročen nek papir, ki ga ni razumel, niti ga ni nihče skušal prevesti. To pomeni, da tožnik niti ne trdi, da je zahtevo za tolmača podal. Zgolj ne podlagi tožnikove trditve o nekem papirju, ki ga je zavrgel, pri čemer je bil tožnik na Hrvaškem skupaj komaj en dan, pa sodišče ne more zaključiti, da je bila tožniku na Hrvaškem zanikana pravica do tolmača, še manj pa, da mu bo ta pravica zanikana, ko bo na podlagi izpodbijanega sklepa in Uredbe Dublin III predan Republiki Hrvaški. Pravica do tolmača mora biti vsem prosilcem za azil v državah članicah EU zagotovljena že na podlagi Procesne direktive II (prim. prvi stavek točke (b) prvega odstavka 12. člena), kot tudi po Uredbi Dublin III (prim. četrti odstavek 5. člena, peti odstavek 27. člena). Enako velja za brezplačno pravno pomoč (šesti odstavek 27. člena Uredbe Dublin III), ki jo - kot to izhaja iz izpisa iz spletne strani hrvaškega MNZ, ki ga je sodišču predložila tožena stranka (B2, B3) - tožena stranka zagotavlja vsem prosilcem za azil. 24. Ker je sodišče iz zgoraj predstavljenih razlogov ugotovilo, da v tej zadevi ni izkazano, da tožniku v primeru predaje Republiki Hrvaški grozi dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, je odločitev tožene stranke v tej zadevi zakonita in pravilna. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

_O predlogu za izdajo začasne odredbe_

25. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 70. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek 27. člena Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz odločitve SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016 (Ghezelbash), namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republike Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.

26. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

27. V zvezi s standardom težko popravljive škode pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).18 Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.19 Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico EU ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.20

28. Glede na navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj z navedbami, da mu bo ta nastala že s samo predajo Republiki Hrvaški, ni izkazal. Zato je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2014 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016, 11. točka. 3 Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (opomba 4) je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza "utemeljene domneve" primernejši izraz "izkazanih tehtnih razlogov". 4 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Niila Jaaskinena predstavljeni 18. aprila 2013 v zadevi C-4/11, Zvezna republika Nemčija proti Kavehu Puidu, 61. točka. 5 Prav tam, opomba 23. 6 Prim. odločbe VSRS I Up 111/2023, I Up 166/2023, I Up 155/2023 ... 7 Prim. sodbo SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve) in odločbe VSRS I Up 215/2016, I Up 193/2022, I Up 223/2022, I Up 245/2022. 8 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 9 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema EURODAC, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 10 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 11 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 12 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 13 Prim. odločbe VSRS I Up 236/2023, I Up 250/2016, I Up 309/2016, I Up 245/2022. 14 Zelo podobno tudi generalni pravobranilec Jean Richard De La Tour v sklepnih predlogih v zadevi C-392/22 z dne 13. julija 2023 (X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid). 15 1. Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov in 2. Informacije o postopkih pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopkih pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil. 16 Tožnik v tožbi izpostavlja sodbe nemških sodišč, sodbo nizozemskega sodišča, odločitev švicarskega sveta. 17 Prim. odločbe VSRS I Up 111/2023, I Up 166/2023, I Up 155/2023, I Up 221/2023, I Up 195/2023, I Up 236/2023, I Up 229/2023. 18 Prim. sodbo VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016. 19 Prim. sklep VSRS I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018. 20 Prav tam.