Jedro

Tožnik je vložil revizijo po 73. členu ZDSS, zato bi glede na določbo tretjega odstavka tega člena moral navesti revizijske razloge in jih tudi utemeljiti. Ker tega ni storil, ni mogoče upoštevati revizijski ugovor, da hujše posledice niso bile ugotovljene.

Nastala premoženjska škoda je po določbah pravilnika element storitve hujše kršitve delovne obveznosti, zato gre za materialno-pravno vprašanje, ki ga revizijsko sodišče presoja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s tem, da je v blagajno navidezno vnašal vrednost blaga v DEM v majhnih zneskih, nato pa prikazal, da je kupec plačal v DEM z bankovci velike vrednosti, vrnitev vsote pa je prikazal v AST, zaradi česar je toženi stranki povzročil materialno škodo v znesku 8.564,40 din, storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 10. točki ("neizvrševanje ali malomarno, neredno ali nepravočasno izvrševanje del oziroma nalog, zaradi česar nastane telesna poškodba ali premoženjska škoda.") 57. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (pravilnik). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, ki so navedeno dejanje šteli za hujšo kršitev delovne obveznosti po 3. in 7. točki 50. člena pravilnika in tožniku izrekli ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da se je tožnik pri storitvi dejanja zavedal škodljivega ravnanja za organizacijo. Prikazoval je veliko količino vrnjenih zneskov v DEM za malenkosten nakup blaga. Zaradi zamenjave AST za DEM je tožena stranka dobila manj takratnih din, kot bi jih, če tožnik ne bi ravnal tako, kot je.

Tožnik je (smiselno na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) zoper pravnomočno drugostopno odločbo vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Bistvena kršitev določb postopka bi naj bila v tem, da prvostopno sodišče ugotavlja, da gre pri dejanju za hudo obliko malomarnosti, vendar tega ni utemeljilo. Ni tudi ugotovljeno, na kakšni podlagi je tožena stranka izračunala nastalo škodo. V zvezi s tem sodišči prve in druge stopnje nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Na razlog zmotne uporabe materialnega prava kaže tisti del revizije, ki smiselno navaja hujše posledice in ki se sklicuje na ugotavljanje premoženjske škode in na njeno višino. Revizija tudi izpodbija dejansko stanje ugotovljeno na nižjih stopnjah o tem, kdo je izdajal račune, o opremljenosti z začetnicami imena in priimka, o razlogih zamenjave DEM za ATS in o seznanitvi tožnika z navodilom z dne 2.4.1988. Tožnik je predlagal spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanih odločb. Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Če je revizija vložena na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDSS, revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka tega člena preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ta določba pomeni, da mora revident navesti revizijske razloge, ki jih uveljavlja in jih tudi utemeljiti. V reviziji ni navedeno, da tožnik izrecno uveljavlja tudi razlog v zvezi z zatrjevanimi hujšimi posledicami kršitev delovne obveznosti, ni pa tudi navedeno, iz česa je sklepati na pomanjkljivosti nižjih odločb v zvezi s takšnimi posledicami. Zaradi navedene določbe ZDSS temu delu revizije ni mogoče ugoditi.

Po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno pred nižjimi sodišči in revident tega razloga v reviziji ne more uveljavljati.

Tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan.

Sodišče prve stopnje je obliko krivde utemeljilo med drugim tudi s tem, da je ugotovilo, da tožnik ni ravnal v skladu s carinskimi predpisi in internimi navodili. Drugostopno sodišče je takšno prvostopno utemeljitev sprejelo z obrazložitvijo, da ni mogoče sprejeti trditve, da prvostopna odločba nima obrazložitve o odločilnih dejstvih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so odločilna dejstva obrazložena.

Nastala premoženjska škoda je po določbi 10. točke 57. člena pravilnika element storitve hujše kršitve delovne obveznosti, zato gre pri revizijski presoji uporabe in razlage takšne določbe za uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V izreku sklepa disciplinske komisije z dne 16.4.1990 je nastala škoda točno izračunana. V izreku je naveden tudi način ugotavljanja vrednosti DEM in ATS v takratnih dinarjih, navedena pa je tudi višina škode. Sodišče prve stopnje je ta znesek nastale premoženjske škode povzelo kot točen, sodišče druge stopnje pa je s takšno ugotovitvijo soglašalo. Ni torej mogoče soglašati s trditvijo v reviziji, da ni bilo ugotovljeno, na kakšni podlagi je tožena stranka izračunala nastalo škodo. Sicer pa je za kvalifikacijo hujše kršitve delovne obveznosti po navedeni določbi pravilnika bistveno, da je škoda sploh nastala. Utemeljitvi nižjih sodišč ne vzbujata nobenega dvoma, da je s tožnikovim ravnanjem škoda res nastala.

Revizijsko sodišče je na podlagi 393. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena ZDSS revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena.

Določbe ZPP je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.