Jedro

Obveznost toženca kot povzročitelja prometne nesreče, da tožnici kot zavarovalnici povrne oškodovancem izplačane zneske, se namreč presoja glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, sestavni del katere so tudi Splošni pogoji, ki toženca zavezujejo kot pogodbeni dogovor.

- V obravnavanem primeru se ne ugotavlja odgovornost toženca za prekršek iz 105. člena ZPrCP zaradi vožnje pod vplivom alkohola, temveč se presoja utemeljenost regresnega zahtevka zavarovalnice na temelju zavarovalne pogodbe, ki izgubo pravic iz zavarovanja v 4. d.) točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki so njen sestavni del, veže na odklonitev ugotavljanja vsebnosti alkohola v organizmu s krvno analizo.

- Pravilni so prvostopenjski zaključki, da toženec zgolj s pavšalno grajo izplačanih zneskov odškodnin po višini, brez da bi bila ta izhajajoč iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi ustrezno dokazno podprta (212. člen ZPP), ob tem ko je tožnica na drugi strani izplačane zneske odškodnin po višini izčrpno izkazala s predložitvijo listinskega dokaznega gradiva (priloga A4 do A18), vtoževane terjatve po višini ne more z uspehom izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116307/2014 z dne 6. 9. 2014 vzdržalo v veljavi v delu, s katerim je dolžniku, sedaj tožencu, naloženo, da v 8 dneh poravna terjatev upnici, sedaj tožnici (I. točka izreka). Toženca je posledično zavezalo, da tožnici v roku 8 dni od prejema prvostopenjske odločbe povrne njene pravdne stroške v višini 326,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno določitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec in vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne interpretacije 4. d.) točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/11-7 zaključilo, da je toženec ravnal v nasprotju zavarovalno pogodbo in izgubil zavarovalne pravice. V času škodnega dogodka toženec vozila namreč ni upravljal v alkoholiziranem stanju in se tudi ni izmikal preizkusu alkoholiziranosti, kot to zmotno zaključuje prvostopenjsko sodišče. Opravil je namreč preizkus z alkotestom, privolil pa je tudi v nadaljnji strokovni pregled. Skladno z navodili policista je preizkus z napravo za ugotavljanje alkohola opravljal trikrat, rezultat pa vsebnosti alkohola v izdihanem zraku ni prikazal, kakor izhaja iz izpovedbe priče, policistke J.G. Razlogi v izpodbijani sodbi o neuspešnosti oprave preizkusa alkoholiziranosti zato po prepričanju pritožbe nimajo podlage v s strani strank podanem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje pa tudi nepravilno zaključi, da toženec že s tem, ko ni dovolil ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi, ni dokazal, da v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola. Tak zaključek po prepričanju pritožbe regresnega zahtevka zavarovalnice še ne utemeljuje, saj si je toženec kljub vsemu prizadeval dokazati, da med vožnjo ni bil pod vplivom alkohola. Medicinski sestri in policistoma je večkrat izrecno povedal, da dovoljuje tako zdravniški pregled kot odvzem urina, kar pa mu ni bilo omogočeno, saj je bilo neposredno po odklonitvi odvzema krvi zoper njega odrejeno pridržanje. Glede na četrti odstavek 108. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) bi pristojni zdravnik namreč moral opraviti tisti del pregleda, ki ga je bilo glede na dane razmere možno opraviti in podati mnenje o znakih motenj v vedenju, ki kažejo na vpliv alkohola, prepovedanih drog ali psihoaktivnih zdravil ter na tak način ugotoviti toženčevo domnevno alkoholiziranost. Ocena o tem namreč ni v pristojnosti policistov ali celo oškodovanke. Nenazadnje pa je povsem nesprejemljivo sklepanje prvostopenjskega sodišča, da bi toženec zaradi ugotovitve alkoholiziranosti moral po poteku pridržanja sam poskrbeti za odvzem urina. Takšne dolžnosti zakon ali Splošni pogoji tožencu izrecno ne nalagajo in aktivna obveznost dokazovanja zavarovanca ne nastopi niti, ko je zaradi nestrokovnega postopanja policistov onemogočena izvedba ustreznih preiskav. Do vzpostavitve domneve o vožnji pod vplivom alkohola tako sploh ni prišlo, zato je tožencu niti ni bilo treba izpodbijati. Tudi sicer pa bi sodišče prve stopnje Splošne pogoje tožnice v primeru nejasnosti glede obveznosti toženca v zvezi z dokazovanjem, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, moralo razlagati v korist toženca kot šibkejše stranke, česar pa sodišče prve stopnje v nasprotju s 83. členom OZ očitno ni storilo, s čemer je zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako pa izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov o tem, zakaj bi edino preiskava alkohola v krvi ovrgla dejstvo, da toženec v času nezgode ni bil pod vplivom alkohola, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je pojasnil, da je odvzemu krvi nasprotoval zaradi paničnega strahu pred vbodom z iglo, ki si ga sam ne zna razložiti in ga hkrati ne more premagati, glede na določbo prvega odstavka 108. člena ZPrCP pa izpostavlja, da bi bilo vsebnost alkohola v organizmu mogoče ugotoviti tudi z drugim (milejšim) ukrepom (na primer odvzemom vzorca urina), kot ga je toženec tudi predlagal. Iz zakonske dikcije namreč izhaja, da je strokovni pregled sestavljen iz zdravniškega pregleda in odvzema vzorca ali krvi ali urina ali druge telesne tekočine ali tkiva. Neupoštevaje navedeno sodišče tako povsem arbitrarno odloči, da bi zgolj preiskava alkohola zadostovala za izpodbijanje domneve iz 4. d.) točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Tozadevno pa je sodišče prve stopnje prekoračilo tudi trditveno podlago pravdnih strank. Tožeča stranka je glede izpolnitve abstraktnega dejanskega stanu iz citiranega določila Splošnih pogojev navedla le, da je toženec odklonil strokovni pregled, ker ni dovolil odvzema krvi, morebitnih navedb o neuspešnem pihanju v napravo za preizkus alkoholiziranosti, kar naj bi glede na razloge izpodbijane sodbe predstavljalo celo okoliščino, ki bi kazala na izmikanje preizkusu alkoholiziranosti, pa ni podala. Prav tako pa ni navajala, kakšen razlog naj bi botroval neuspešnemu oziroma za policista nezadovoljivemu preizkusu z napravo za preizkus alkoholiziranosti in kaj naj bi ta razlog pomenil za izgubo zavarovalnih pravic. S tem, ko je sodišče prve stopnje napravilo zaključke glede dejstva, ki ga tožnica ni zatrjevala, toženec pa se o tem niti ni mogel izjasniti, pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z višino v prometni nezgodi nastale škode pa sodišče prve stopnje toženčeve navedbe neutemeljeno odvrne kot preveč pavšalne in nekonkretizirane. Višino tožbenega zahtevka je toženec jasno prerekal, saj iz dokazov tožnice ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Utemeljenost svojega zahtevka po višini bi morala izkazati tožnica, zato bi zahteva po dokaznem predlogu glede ustreznih izvedencev morala veljati predvsem zanjo. Glede na navedeno toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, tožnici pa v obeh primerih v plačilo naloži pravdne oziroma tudi pritožbene stroške toženca.

3. Tožnica pritožbenega odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima prvostopenjska sodba jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Podana pa ni niti pritožbeno zatrjevana procesna kršitev iz prvega odstavka ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru ponujene trditvene podlage pravdnih strank (razpravno načelo - prvi odstavek 7. člena ZPP) in brez da bi pri tem poseglo v pravico toženca do obravnavanja (načelo kontradiktornosti - 5. člen ZPP) pravno relevantno dejansko stanje pravilno ter v celoti razjasnilo, ta tej osnovi sprejeta določitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Predmetni pravdni postopek je v teku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je dovoljena izvršba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Tožnica v njem zoper toženca uveljavlja t.i. regresni zahtevek zaradi izgube zavarovalnih pravic na temelju med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe. V obravnavani zadevi ni sporno, da je imel toženec v času škodnega dogodka (30. 11. 2013) osebno vozilo, ki ga je uporabljal kot leasingojemalec, to je Chevrolet Captiva z registrsko oznako MB x, obvezno zavarovano pri tožnici na podlagi Police avtomobilskega zavarovanja št.X z dne 30. 8. 2013 in začetkom zavarovanja s 4. 9. 2013 (priloga A2) pod pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/11-7 (v nadaljevanju Splošni pogoji - priloga A3). Toženec sedaj v pritožbi sicer navaja pogoje za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/11-7, vendar je sodišče prve stopnje, ker tožnica uveljavlja povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški za škodo v nezgodi nastalo tretjim osebam, z ozirom, da se ta krije in naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, utemeljenost njenega povračilnega (regresnega) zahtevka pravilno presojalo po določbah splošnih pogojev obveznega avtomobilskega zavarovanja PG-aod/11-7. Uporabi teh kot relevantnih določb pogodbenega prava, pa toženec že v postopku na prvi stopnji ni nasprotoval in se na določila teh v predmetni pritožbi tudi sklicuje (4. d. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev), prvostopenjskih zaključkov o tem, da so mu bili ti Splošni pogoji ob sklenitvi zavarovalne police izročeni, zato ga kot pogodbeno stranko zavezujejo (tretji odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pa ob tem ne prereka. Med pravdnima strankama prav tako ni spora o tem, da je do prometne nezgode dne 30. 11. 2013 prišlo izključno zaradi ravnanja toženca, ko je ta najprej vozeč po levem prehitevalnem pasu v smeri vožnje nato s svojim vozilom zapeljal levo preko dvojne neprekinjene črte na nasprotno smerno vozišče (kršitev 37. člena ZPrCP), po katerem je takrat z avtomobilom Citoen Xsara Picasso z registrsko oznako MB X in v lasti V. L. d.o.o., pravilno pripeljala voznica A.V., ki pa se kljub umikanju v svojo desno trčenju z vozilom toženca ni mogla izogniti. Sporno je le, ali je zaradi ravnanja toženca po prihodu policistov na kraj škodnega dogodka, ko se je po zatrjevanjih tožnice izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, prišlo do izgube zavarovalnih pravic po določbah 3. člena Splošnih pogojev.

7. Skladno s 4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja med drugim tudi, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola (mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi). Skladno z določbo 4. d.) točke prvega odstavka tretjega člena Splošnih pogojev pa šteje (izpodbojna domneva), da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Da je do vzpostavitve takšne domneve prišlo tudi v obravnavanem primeru in je toženec ni uspel ovreči, pa je sodišče prve stopnje prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno pretehtalo. Glede na pravno relevantne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno razjasnilo, je pravni standard izmikanja preiskavi alkoholiziranosti(1) iz 4. d.) točke prvega odstavka tretjega člena Splošnih pogojev v predmetni zadevi tudi po prepričanju naslovnega sodišča izpolnjen.

8. V pravdnem postopku je sodišče skladno z razpravnim načelom pri odločanju sicer res vezano na pravočasno ponujena zatrjevanja pravdnih strank o pravno odločilnih dejstvih in v tej povezavi predlagane dokaze (prvi odstavek 7. člena ZPP), vendar pa pritožba zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, posledično pa poseglo v pravico toženca do izjave. Že v dopolnitvi tožbe z dne 2. 12. 2014 je tožnica namreč zatrjevala, da je bil tožencu pri ogledu prometne nezgode ob 17.30 uri odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki pa ga toženec zaradi zdravstvenih razlogov, pri čemer je sam navajal astmo, ni mogel opraviti. Tako ne drži, da je sodišče prve stopnje mimo zatrjevanj tožnice zaključilo, da toženec, kljub dejstvu, da je trikrat pihal v napravo za preizkus alkoholiziranosti, preizkusa z alkotestom ni uspešno opravil. Takšni zaključki pa imajo podlago tudi v izvedenih dokazih. Ne drži namreč, kot želi prikazati pritožba, da iz izpovedbe policistke J.G. izhaja, da rezultat preizkusa z napravo za ugotavljanje alkohola, ki ga je toženec opravljal trikrat, vsebnosti alkohola v izdihanem zraku ni prikazal. Iz izpovedbe obeh na kraju prometne nezgode prisotnih policistov, tako priče J.G. kot D.P.(2), namreč jasno izhaja, da toženec, ki je zaslišan kot stranka tudi sam izpovedal smiselno enako (strokovni pregled mu je bil odrejen, ker alkotest ni dal rezultatov - list. št. 47 in 48), preizkusa alkoholiziranosti ni uspel uspešno opraviti, pri čemer se je skliceval na zdravstvene težave v zvezi z astmo, zaradi česar mu je bil odrejen strokovni pregled. Tega skladno z določbo tretjega odstavka 107. člena ZPrCP policist odredi, kadar se zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, pri udeležencu cestnega prometa preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola ne more opraviti. Že dejstvo, da toženec bolezenskih težav, ki bi mu onemogočale uspešno opravo preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ki jih odredi policist, kljub dejstvu, da je bilo dokazno breme v tej povezavi skladno z 212. členom ZPP (3) na njegovi strani, ni izkazal, tožnica pa je kot dokaz predložila še zapisnik o prometni nezgodi z dne 17. 11. 2008 (priloga A25), iz katerega izhaja, da je toženec kot udeleženec v nezgodi elektronski alkotest uspešno opravil, sicer kaže, da se je toženec s svojim ravnanjem že na kraju škodnega dogodka skušal izogniti preiskavi alkoholiziranosti iz razlogov, ki niso objektivno opravičljivi. Vendar pa mu je bilo z odrejenim strokovnim pregledom v UKC Maribor še omogočeno, da s krvno analizo dokaže, da v času prometne nezgode ni bil pod vplivom alkohola. Ker tega toženec, z ozirom, da je nesporno odklonil odvzem krvi, ni storil, je sodišče prve stopnje ob uporabi 4. d.) točke prvega odstavka tretjega člena Splošnih pogojev pravilno in brez da bi pri tem zašlo v bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaključilo, da je toženec s tem izgubil svoje pravice iz zavarovanja.

9. Da je toženec na kraju škodnega dogodka sprva soglašal, da se opravi odrejeni strokovni pregled, kasneje, ko sta ga policista pospremila do UKC Maribor, pa je s pojasnilom, da ima paničen strah pred vbodom z iglo, ki ga ne zmore premagati, odločno odklonil intravenozni odvzem krvi, pristal pa je tako na zdravniški pregled kot na odvzem urina, kar pa ni bilo opravljeno, ker mu je bilo neposredno po odklonitvi odvzema krvi odrejeno pridržanje, v obravnavani zadevi niti ni sporno. Tožnica toženčevih zatrjevanj v tej smeri niti ni prerekala, skladno z navedenim pa sta zaslišana kot priči izpovedala tudi policista J.G. in D.P. Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da zgolj dejstvo, da je toženec odklonil odvzem krvi, glede na dikcijo Splošnih pogojev ne zadošča za vzpostavitev domneve, da je v kritičnem trenutku vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Zaključek o nasprotnem je sodišče prve stopnje namreč pravilno oprlo na določbo 4. d.) točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, skladno s katero šteje, da je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola (mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi), če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Obveznost toženca kot povzročitelja prometne nesreče, da tožnici kot zavarovalnici povrne oškodovancem izplačane zneske, se namreč presoja glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, sestavni del katere so tudi Splošni pogoji, ki toženca zavezujejo kot pogodbeni dogovor. Ta pa je v 4 d.) točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev glede obveznosti zavarovanega voznika pri ugotavljanju alkoholiziranosti jasen, zato interpretacije skladno z določbo 83. člena OZ(4) ne potrebuje, kot zmotno meni pritožba. Že gramatikalna razlaga zgoraj citiranega določila Splošnih pogojev namreč pripelje do zaključka, da bi toženec, po tem, ko že alkotesta ni uspešno opravil, domnevo o alkoholiziranosti lahko uspešno izpodbil zgolj tako, da bi s krvno analizo izkazal, da ob nastanku prometne nezgode v njegovem organizmu ni bilo prisotnosti alkohola, oziroma vsebnost alkohola ni bila večja od dovoljene, kakor je argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje v drugem ter tretjem odstavku 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V tem okviru pa je glede na izvajanja toženca v zvezi z obsegom strokovnega pregleda po prvem odstavku 108. člena ZPrCP pravilno odvrnilo tudi, da možnost ugotavljanja alkoholiziranosti ob strokovnem pregledu na alternativne načine, četudi bi bila ta dejansko podana, na zgornji zaključek v ničemer ne vpliva. V obravnavanem primeru se namreč ne ugotavlja odgovornost toženca za prekršek iz 105. člena ZPrCP zaradi vožnje pod vplivom alkohola, temveč se presoja utemeljenost regresnega zahtevka zavarovalnice na temelju zavarovalne pogodbe, ki izgubo pravic iz zavarovanja v 4. d.) točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki so njen sestavni del, veže na odklonitev ugotavljanja vsebnosti alkohola v organizmu s krvno analizo. Takšno analizo je toženec nesporno odklonil, glede na to, da so njegova zatrjevanja o tem, da trpi za paničnim strahom pred vbodom z iglo, ostala povsem dokazno nepodprta (212. člen ZPP), pa tudi ni mogoče zaključiti, da je to storil iz objektivno opravičljivega razloga (četrti odstavek 108. člena ZPrCP)(5). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da je v toženčevem primeru zaradi domneve o vožnji v alkoholiziranem stanju v trenutku nastanka prometen nesreče, ki je toženec, sploh ko je nasprotna udeleženka v prometni nezgodi, priča A.V., izpovedala, da je toženec kazal znake vinjenosti (pri hoji se je opotekal, govoril je nerazločno ter zaudarjal po alkoholu), ni uspel izpodbiti, prišlo do izgube zavarovalnih pravic. Na tem mestu pa pritožniku velja pojasniti le še, da nastop te pravne posledice sodišče prve stopnje v ničemer ne utemeljuje na dejstvu, da toženec naslednji dan po zaključku pridržanja na lastno iniciativo ni poskrbel za ugotavljanje alkoholiziranosti z odvzemom urina v bolnišnici, temveč v prvem odstavku 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj povzema njegovo izpovedbo, podano v predmetnem pravdnem postopku (list. št. 47).

10. Pravici tožnice, da ta kot zavarovalnica od zavarovanca v primeru izgube zavarovalnih pravic zaradi vožnje pod vlivom alkohola nad dovoljeno mejo zahteva povračilo oškodovancem izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški, pritožnik kot taki sicer ne oporeka, tožničin regresni zahtevek pa ima podlago v tretjem odstavku 3. člena Splošnih pogojev kot tudi v določbi 4. točke tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Ob tem, ko regresna terjatev tožnice zneska iz šestega odstavka 7. člena ZOZP ne presega, pa toženec višini s strani tožnice oškodovancem priznane in izplačane premoženjske ter nepremoženjske škode (obvestila o nakazilu v prilogi A12, A15 in A18), povzročene v obravnavanem škodnem dogodku, neutemeljeno nasprotuje. Pravilni so namreč prvostopenjski zaključki, da toženec zgolj s pavšalno grajo izplačanih zneskov odškodnin po višini, brez da bi bila ta izhajajoč iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi ustrezno dokazno podprta (212. člen ZPP), ob tem ko je tožnica na drugi strani izplačane zneske odškodnin po višini izčrpno izkazala s predložitvijo listinskega dokaznega gradiva (priloga A4 do A18), vtoževane terjatve po višini ne more z uspehom izpodbijati.

11. Višino premoženjske škode na vozilu z registrsko oznako MB X, izplačano družbi V.l. d.o.o. kot njegovemu lastniku, je tožnica izkazala s predložitvijo zapisnika o ogledu poškodovanega vozila z dne 3. 12. 2013 (priloga A7), barvnimi fotografijami v prilogi A8 ter cenitvijo v prilogi A10, pri čemer je pojasnila, da je bila na vozilu priznana totalna škoda, ker bi stroški popravila ob škodnem dogodku 5 let in 5 mesecev starega vozila zaradi obsežnih poškodb znašali več kot polovico njegove vrednosti, v posledici česar popravilo več ne bi bilo ekonomsko smotrno. Ob navedenem pa sodišče prve stopnje pravilno zastopa stališče, da je breme dokazovanja o ekonomsko še opravičljivi sanaciji poškodovanega vozila prešlo na toženca, ki pa dokaza z izvedencem oziroma cenilcem avtomobilske stroke ni predlagal. Ob tem, ko toženec zneska A.S. d.d. izplačanega iz naslova avto asistence po višini obrazloženo niti ni prerekal, pa tudi A.V., kot nasprotni udeleženki v prometni nezgodi, priznan znesek nepremoženjske škode neutemeljeno graja. Obsega nepremoženjske škode, ki ga je tožnica izkazala s predložitvijo odškodninskega zahtevka in zdravstvene dokumentacije za oškodovanko A.V. (priloga A16), toženec v teku postopka na prvi stopnji ni prerekal in pritegnitve izvedenca medicinske stroke z namenom ugotavljanja intenzitete ter trajanja utrpelih telesnih bolečin in strahu ni predlagal. Preizkus že zgoraj imenovani oškodovanki priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo v okviru pravilne uporabe materialnega prava (179. člen OZ)(6) pa pokaže, da ji glede na utrpele škodne posledice (zvin in nateg vratne hrbtenice, površinska poškodba skalpa in odrgnina kolena), ki niso predmet pritožbene graje, odškodnina iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.200,00 EUR ter iz naslova strahu v višini 600,00 EUR, skupaj torej odškodnina v višini 2.800,00 EUR, ni priznana previsoko. Sploh, ko je bila pri oškodovanki ugotovljena še krizna situacija po prometni nezgodi, v posledici česar je jemala pomirjevala in uspavala, obiskovala pa je celo fizikalno terapijo, pri čemer je zdravljenje skupaj trajalo kar 2 meseca, ne gre slediti prepričanju pritožbe, da je bila A.V. odškodnina upoštevaje objektivna merila za odmero nepremoženjskih škod, ki zahtevajo sorazmerno enakost glede na težo primera, priznana previsoko. Z ozirom, da toženec A.V. izplačanega zneska za izkazane stroške zdravljenja v višini 117,81 EUR (priloga A16) ter za stroške njenega odvetnika v znesku 450,17 EUR (priloga A17) ni prerekal, tudi obrestnemu zahtevku, sicer oblikovanemu skladno z določbo 381. člena OZ (7), pa ni argumentirano nasprotoval, je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi z izpodbijano sodbo utemeljeno v celoti vzdržalo v veljavi.

12. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zato skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

13. Ker toženec ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost (VS RS sklep II Ips 331/2013 z dne 1. 10. 2015).

Op. št. (2) : Policista J.G. in D.P. sta bila kot priči zaslišana že v prekrškovni zadevi zoper toženca PR-914/2013-22, njuni izpovedbi pa sta bili v predmetni zadevi prečitani v soglasju s pravdnima strankama (list. št. 50).

Op. št. (3) : 212. člen ZPP: »Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.« Op. št. (4) : 83. člen OZ: »Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.« Op. št. (5) : Četrti odstavek 108. člena ZPrCP: »Če zaradi zdravstvenega stanja ali iz drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka ni mogoče opraviti celotnega strokovnega pregleda, mora zdravnik opraviti tisti del pregleda, ki ga je mogoče opraviti, in podati mnenje o znakih motenj v vedenju, ki kažejo na vpliv alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi.« Op. št. (6) : 179. člen OZ: »(1) Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. (2) Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.« Op. št. (7) : 381. člen OZ: »Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.«