Jedro

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šesti do osmi odstavek 44. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2014 dalje ter plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.844,59 EUR v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 2.707,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2014 dalje do plačila, v presežku, za obdobje od 28. 12. 2012 do 1. 6. 2014 pa obrestni del tožbenega zahtevka zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, spremeni sodbo in stroškovno zavrne zahtevek v celoti. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožbeno sodišče je s sodbo I Cpg 1028/2017 z dne 19. 6. 2019 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek za plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2014 dalje do plačila ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroškov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) je s sklepom III Ips 4/2020 z dne 11. 5. 2020 ugodilo reviziji tožeče stranke, razveljavilo prej navedeno sodbo pritožbenega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Hkrati je odločilo, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka.

5. Pritožbeno sodišče zato o zadevi odloča drugič. Obseg pritožbenega preizkusa je začrtan z mejami (ne)uspeha tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso sporne, izhaja, da je bil dne 1. 9. 2008, na podlagi sklepa edine družbenice L. d.d z dne 6. 8. 2008, nad tožečo stranko začet postopek redne likvidacije. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bila za likvidacijsko upraviteljico imenovana tožena stranka, katere direktor (in edini družbenik) I. S. je bil hkrati direktor L. d.d. Funkcijo likvidacijske upraviteljice je tožena stranka opravljala do dne 15. 5. 2012, ko je bil imenovan nov likvidacijski upravitelj, A. R., ki je bil razrešen dne 20. 7. 2012. Prav tako ni bilo sporno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. St ... z dne 28. 12. 2012 začelo stečajni postopek nad tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi, da je imela tožeča stranka že od leta 2009 dalje negativen kapital, torej da vrednost njenega premoženja ni presegala vrednosti obveznosti do njenih upnikov. To ugotovitev pritožba izpodbija.

9. Naloge likvidacijskega upravitelja, kot jih določa 412. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), so usmerjene v unovčevanje premoženja likvidirane družbe in poplačilo upnikov. Kot pa določa 413. člen ZGD-1 je likvidacijski upravitelj s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji, upravičen nadaljevati dejavnost s sklepanjem novih poslov. Nenazadnje lahko skupščina pred začetkom delitve premoženja med delničarje tudi odloči, da družba deluje dalje (prvi odstavek 422. člena ZGD-1). Po stališču VSRS opr. št. III Ips 4/2020 z dne 11. 5. 2020,1 ki ga pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivega, se zato v primeru, ko likvidacijski upravitelj nadaljuje dejavnost družbe v likvidaciji, njegova vloga v bistvenem ne razlikuje od vloge poslovodje. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 408. člena, po katerem se za odločanje likvidacijskih upraviteljev smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 in statuta, ki veljajo za odločanje poslovodstva, če s sklepom o likvidaciji ni določeno drugače. V konkretnem primeru s sklepom o likvidaciji ni bilo določenega nič drugega, temveč je bilo to, z dovoljenjem, da se nadaljuje s poslovanje, vsaj implicitno potrjeno.

10. V konkretnem primeru je tožena stranka vodila likvidacijski postopek skoraj štiri leta,2 pri čemer je v soglasju z edino družbenico nadaljevala dejavnost tožnice s sklepanjem novih poslov. Glede na nadaljevanje proizvodnje v večletnem obdobju je tožena stranka ravnala kot poslovodja tožnice, zaradi česar zanjo veljajo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) o odgovornosti upnikom za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. Ker se v likvidacijskem postopku, ki je namenjen urejanju pravnih razmerij zaradi prenehanja gospodarske družbe, ne odpravljajo vzroki morebitne insolventnosti, ukrepi finančnega prestrukturiranja sicer ne pridejo v poštev, vendar pa bi morala tožena stranka kot likvidacijski upravitelj, po določbi prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP, predlagati začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko.

11. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da ne drži pritožbeno zatrjevanje, da ima družba poleg uprave oz. direktorja tudi likvidatorja oz. likvidacijskega upravitelja in da so njegova pooblastila ločena od pooblastil poslovodje. Iz drugega odstavka 408. člena ZGD-1 namreč izhaja, da so, razen če statut skupščina ali sklep o likvidaciji ne določajo drugače, (že po zakonu) člani poslovodstva likvidacijski upravitelji3 in ne, da ima družba poleg likvidacijskih upraviteljev še poslovodje.

12. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka: 1. ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona ali 2. je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Za odškodninsko odgovornost glede na 33. člen ZFPPIPP zadošča pomanjkanje profesionalne skrbnosti. Vprašanje torej je, ali bi morala tožena stranka ob zahtevani profesionalni skrbnosti tekom likvidacijskega postopka predlagati začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko. Vprašanje poštenosti oz. nepoštenosti pri nadaljevanju dejavnosti s sklepanjem novih poslov torej v tem primeru ni relevantno, zato so nerelevantne tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem. Očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tako ni utemeljen, sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem direktorja toženca, saj ne gre za pravno relevantno dejstvo.

13. Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitev ali dejanj poslovodstva iz prvega odstavka tega člena škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP). Za nastanek odškodninske odgovornosti poslovodstva do upnikov morajo biti poleg obstoja insolventnosti družbe izpolnjene predpostavke: protipravnost ravnanja poslovodstva, ki se kaže v kršitvah obveznosti poslovodstva, določenih v 34. členu ali 35. do 39. členu ZFPPIPP, vzročna zveza (med opustitvijo poslovodstva in škodo), ki se domneva, jo je pa mogoče izpodbiti, ter škoda.4

14. Po določbi prvega odstavka 44. člena in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šesti do osmi odstavek 44. člena ZFPPIPP).5 Vendar pa so taki pomisleki, glede na višino priznanih terjatev v tem postopku in glede na stanje stečajne mase, v tem primeru zgolj teoretični.

15. Po določbi četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP se člani poslovodstva v celoti ali delno razbremenijo odškodninske odgovornosti za škodo iz prvega odstavka tega člena, če dokažejo, da je celotna škoda ali del škode nastal zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, ki jih poslovodstvo, čeprav je ravnalo v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, ni moglo niti preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni pritožbeni očitki stečajnemu upravitelju, ki naj bi nezakonito priznal terjatev Banke d.d. zaradi česar naj bi bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem (opustitvijo) toženca in nastalo škodo. Pri pogodbi o pristopu k dolgu, ki sta jo dne 14. 10. 2009, torej v času, ko je bila likvidacijska upraviteljica tožeče stranke tožena stranka, sklenili tožeča stranka in Banka d.d., gre res za pogodbo o pristopu k dolgu po 432. členu Obligacijskega zakonika6 (v nadaljevanju OZ), tako kot to navaja tožena stranka v pritožbi, ne pa za solidarno poroštvo, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Pravna posledica takšne pogodbe je kumulativna zaveza pristopnika. Po pristopu k dolgu upniku za izpolnitev odgovarjata pristopnik in prvotni dolžnik. Upnik lahko v takšnem primeru terja kateregakoli od njiju. Bistveno pa je, da pristopnik k dolgu izpolnjuje svoj dolg, zaradi česar za razliko od solidarnega poroštva, nima regresnega zahtevka do (glavnega) dolžnika.7 Na podlagi predmetne pogodbe je torej nastala obveznost tožeče stranke do Banke d.d. Prav tako pa, ker je šlo za njen dolg, v primeru plačila na podlagi 432. člena OZ nima regresnega zahtevka do dolžnika (L. d.d.).

17. V zvezi s tem pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj tožeče stranke terjatev Banke d.d. utemeljeno priznal. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar v okviru trditvene podlage. Te pa za ugotovitev ničnosti po določbi prvega odstavku 495. členu ZGD-18 v tem sporu ni bilo. Dolžnica (L. d.d.) je (bila) res edina družbenica tožeče stranke. Vendar pa Banka d.d. kot upnik ne sodi v sklop oseb iz drugega stavka prvega odstavka 495. člena ZGD-1, zato za predmetno pogodbo ne pride v poštev ničnostna sankcija po tretjem stavku prvega odstavka 495. člena ZGD-1. Generalna klavzula iz prvega stavka prvega odstavka 495. člena ZGD-1 pa kot korporacijskopravno pravilo prepoveduje sklepanje določenih poslov le v razmerju med družbo in družbenikom.9 Sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu za Banko d.d. kot banko upnico ni bila prepovedana.10 Takšna pogodba ni nična sama po sebi (drugi odstavek 86. člena OZ11), pač pa je, če je druga pogodbena stranka (v tem primeru Banka d.d.) pri njenem sklepanju ravnala v slabi veri, torej, če je bila seznanjena s tem, da pravni posel pomeni prepovedano plačilo, nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom po prvem odstavku 86. člena ZGD-1.12 Takšna stranka namreč tudi sama prekrši kogentne določbe ZGD-1.13 Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je nedobrovernost kot pogoj v takšnem primeru izpostavljena tudi v sodni odločbi, na katero se sklicuje pritožnica.14 Obstoj dobre vere se domneva in za nedobrovernost ne zadostuje že poznavanje povezanosti oz. vedenje, da sta dolžnica in pristopnica k dolgu v razmerju obvladujoče in obvladane družbe v dejanskem koncernu.15 Tožena stranka dobrovernosti upnice z čim drugim ni izpodbijala.

18. Tožena stranka nadalje v pritožbi navaja, da bi morala obvladujoča družba L. d.d. tožeči stranki kot obvladani družbi povrniti vsako prikrajšanje iz naslova take pogodbe po 545. členu ZGD-1. Vendar pa se tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na omejitve, ki izhajajo iz pravil koncernskega prava, saj ni podala trditvene podlage za uporabo določb o nadomestilu prikrajšanja, ki nastane odvisni družbi zaradi oprave zase škodljivega pravnega posla (o vplivu obvladujoče družbe, o škodljivem pravnem poslu, o uveljavljanju izravnalnega zahtevka, o (ne)nadomestilu prikrajšanja, o poročilu o razmerjih z obvladujočo družbo). Takšne trditve so bile v njeni zaznavni sferi, saj je bila tožena stranka likvidacijski upravitelj tožeče stranke (odvisne družbe), hkrati pa je bil njen zakoniti zastopnik tudi direktor družbe L. d.d. (obvladujoče družbe), in kot tak seznanjen vsemi relevantnimi okoliščinami. Ker tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla trditvene podlage za uporabo določbe 545. člena ZGD-1, s sklicevanjem na to določbo v pritožbenem postopku ne more uspeti. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ne drži pritožbena navedba, da bi terjatev do družbe L. d.d. iz tega naslova16 pozitivno vplivala na solventnost tožeče stranke. Prevzem takšne obveznosti, posebno če je obvladana družba v likvidaciji, že zaradi odložene in negotove izravnave prikrajšanja praviloma slabša položaj njenih upnikov, torej celo v primeru, če bi bil njen bilančni učinek enak 0. 19. Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja še, da je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka tudi iz naslova te terjatve insolventna, protispisen. Takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi ni. Navedeno obveznost je tožena stranka, kot izhaja iz njenih navedb, štela za zunajbilančno obveznost in je ni vključila v bilance. Tudi izvedenec je pri izdelavi mnenja izhajal iz finančnih podatkov tožeče stranke, ki jih je v spornem obdobju pripravljala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je le zavrnilo utemeljevanje tožene stranke, da je to terjatev treba upoštevati kot dodatni nenominirani kapital tožeče stranke. To stališče pa je, kot izhaja iz nadaljevanja, pravilno.

20. Niti v 14. niti v 21. členu ZFPPIPP ni podlage, da se takšna terjatev upošteva kot dodatni nenominirani kapital družbe. Upoštevati pa je treba tudi, da pri obveznosti iz naslova pogodbe o pristopu k dolgu ne gre za obveznost do družbenice, pač pa za obveznost do tretje osebe. Takšna obveznost se torej niti v primeru stečaja (ali prisilne poravnave) ne šteje za premoženje družbe po prvem odstavku 498. člena ZGD-1,17 saj se ta določba nanaša le na terjatve družbenikov do družbe. Prav tako pa tudi ne gre za situacijo iz drugega18 oz. tretjega odstavka 498. člena ZGD-1,19 saj pri pogodbi, s katero družba pristopi k dolgu družbenika ne gre za dejanje, ki bi gospodarsko ustrezalo zagotovitvi posojila družbi, pač pa prej obratno. V konkretni situaciji je namreč za razliko od situacij, ki jih urejata drugi in tretji odstavek 498. člena ZGD-1 sredstva posojila prejel družbenik, zavezala pa se je to posojilo vrniti (tudi) družba. Še manj pa je takšno terjatev mogoče šteti kot kapital družbe v postopku redne likvidacije, saj lahko v postopku likvidacije po določbi 420. člena ZGD-1 tudi delničarji (ne samo drugi upniki) uveljavljajo svoje terjatve iz pravnih poslov z družbo.

21. Iz razlogov, razvidnih iz nadaljevanja, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki zneska 3.514.744,00 EUR ni štelo za naknadno vplačilo družbenice tožeče stranke. Za ta znesek so se še pred začetkom likvidacijskega postopka (tj. dne 1. 5. 2008) povečala sredstva tožeče stranke, hkrati pa je bil ta znesek na pasivni strani bilance knjižen kot poslovna obveznost. Prenos določenih sredstev (v tem primeru zalog in opreme) iz družbenice na družbo je mogoč ne samo kot naknadno vplačilo ali vložek,20 ki oba povečujeta kapital družbe, pač pa tudi na drugih pravnih podlagah (npr. obligacijskih), kjer se hkrati s povečanjem sredstev povečajo druge obveznosti družbe.21 Dejstvo, da je do prenosa sredstev na tožečo stranko prišlo, samo po sebi še ne dokazuje pravilnosti stališča ene ali druge pravdne stranke, pač pa je bistveno, ali je šlo pri tem za takšen prenos, pri katerem se je povečal kapital tožeče stranke, ali so se za ocenjeni znesek vložka povečale obveznosti tožeče stranke do družbe L. d.d. 22. Sodišče prve stopnje se je glede tega opredelilo v točki 14. izpodbijane sodbe (sklicuje se na ugotovitve v 12. točki, kjer je navedeno, da je bil prenos te zaloge knjižen kot poslovna obveznost). Iz izpodbijane sodbe je nadalje razvidno, da je sodišče prve stopnje naredilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, le da ga dokazi tožene stranke niso prepričali, da bi šlo za naknadno vplačilo oziroma vložek. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče namreč presodilo, da pri tožeči stranki ni prišlo do realizacije sklepa družbe L. d.d. o naknadnih vplačilih oziroma do naknadnega vložka. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preverilo dokazov toženca, saj dokazov, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi (sklep družbenika o prenosu obrata na odvisno družbo, družbena pogodba tožnika, priglasitev prenosa obrata in druge listine v spisu) ni spregledalo,22 le sledilo jim ni.

23. V konkretnem primeru je tožeča stranka v obdobju od 6. 8. 2008 do 15. 5. 2012 navedeni prenos sredstev ves čas upoštevala kot odplačni prenos obratnih sredstev in ne kot naknadno vplačilo oziroma vložek. Gre za obdobje, v katerem je tožena stranka zastopala in predstavljala tožečo stranko in imela vsa pooblastila, ki sodijo v krog pooblastil likvidacijskega upravitelja. Letna poročila je za tožečo stranko zato v navedenem obdobju pripravljala tožena stranka kot likvidacijski upravitelj tožeče stranke. Po prvem odstavku 61. člena ZGD-1 mora biti letno poročilo, katerega sestavni del je tudi bilanca stanja (gl. 60. člen ZGD-1) sestavljeno jasno in pregledno in mora izkazovati resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida. Ker za člane organov vodenja velja obveznost zagotavljanja sestave letnih poročil (prvi odstavek 60.a člena ZGD-1) je dolžnost, da mora biti letno poročilo z vsemi sestavnimi deli sestavljeno v skladu z določbami ZGD-1, slovenskimi računovodskimi standardi in mednarodnimi standardi računovodskega poročanja, zavezovala tudi toženo stranko. Nenazadnje sestavlja Letno poročilo likvidacijskega upravitelja 2008, 2009, 2010 tudi izjava odgovornosti poslovodstva iz katere izhaja, da je likvidacijski upravitelj odgovoren za pripravo letnega poročila tako, da ta predstavlja resnično in pošteno sliko premoženjskega stanja družbe in izidov njenega poslovanja za poslovno leto, kot tudi za ustrezno vodeno računovodstvo, za preprečevanje nepravilnosti in nezakonitosti ter hkrati potrjuje, da so računovodski izkazi skupaj s pojasnili izdelani v skladu s veljavno zakonodajo in SRS.

24. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je šlo za odplačni prenos sredstev, saj je tako razvidno iz Letnih poročil tožeče stranke v letih 2008, 2009, 2010 in 2011, katerih del so poslovno poročilo ter računovodski izkazi in njihova pojasnila. Prav to je razvidno tudi iz Začetne likvidacijske bilance na dan 1. 9. 2008 (priloge B4), iz katere je razviden znesek kapitalskih rezerv 1.126.929 EUR23 ter višina kratkoročnih poslovnih obveznosti 3.806.527,00 EUR, torej vključno s sredstvi (opremo in zalogami), ki so bila prenesena na družbo ob reorganizaciji 1. 5. 2008. Tudi iz Letnega poročila likvidacijskega upravitelja za 2008 izhaja, da je prenos poslovanja obsegal prenos opreme z dokapitalizacijo in odplačni prenos obratnih sredstev (str. 5), nadalje, da je aktivne postavke stanja, ki niso bile prenesene kot stvarni vložek, družba kupila (str. 10), nadalje, da je bilo na družbo preneseno poslovanje z dokapitalizacijo s stvarnimi vložki, ki so predstavljali opremo, zaloge in terjatve pa so bile prenesene odplačno (str. 21), ter še nadalje, da znašajo kratkoročne obveznosti do podjetij v skupini iz naslova prenosa zalog 3.514.744,00 EUR (str. 22). Tudi iz Letnega poročila likvidacijskega upravitelja za leto 2009 izhaja, da gre za odplačni prenos obratnih sredstev (str. 4, str. 8, str. 21, str. 22), enako iz Letnega poročila likvidacijskega upravitelja za leto 2010 (str. 8, str. 22, str. 23) ter tudi iz Letnega poročila za 2011 (str.19). Iz predloženih bilanc stanja z otvoritveno bilanco vred (priloge B13 do B19 oziroma A11, A13 in A18 do A20) tako izhaja to, kar je v postopku trdila tožeča stranka, torej da je tožena stranka sporni znesek ves čas vodila pod (kratkoročnimi) obveznostmi (do družb v skupini), ne pa kot naknadno vplačilo družbenika, ki bi se v bilanci stanja izkazoval med kapitalskimi rezervami (4. točka prvega odstavka 64. člena ZGD-1). Vse te listine je pripravila tožena stranka oziroma zanjo I. S., kot zakoniti zastopnik tožene stranke.

25. Nenazadnje pa tudi iz dopisa družbe M. d.o.o. z dne 9. 7. 2012, ki je po naročilu tožene stranke (torej na podlagi listin in podatkov, ki jih je predložila tožena stranka) pripravila Načrt finančnega prestrukturiranja izhaja, da spada znesek 3.516.429 EUR med poslovne obveznosti tožeče stranke. V načrtu je bila (kot eden od ukrepov skladno „z oceno prejšnje uprave,“ torej je tožene stranke), predvidena konverzija terjatev L. d.d. v osnovni kapital družbe M. d.o.o. Tudi predlagana konverzija kredita L. d.d. 3,5 mio EUR podpira trditev tožeče stranke, da je imela družba L. d.d. do tožeče stranke terjatev. Če bi šlo za naknadno vplačilo kapitala oziroma naknadni vložek predlagani ukrep s konverzijo ne bi bil potreben. Iz vsega navedenega je razvidno, da je tožena stranka v navedenem obdobju tudi sama štela, da predstavlja prenos zalog oziroma opreme v višini 3.514.744,00 EUR terjatev L. d.d. do tožeče stranke in ne naknadno vplačilo kapitala.

26. Tožena stranka v pritoži navaja, da je šlo za naknadna vplačila kapitala ter se v podkrepitev svojih navedb sklicuje na druge predložene listinske dokaze. Iz sklepa družbenice tožeče stranke z dne 7. 2. 2008 (priloga B29), Pogodbe o prevzemu novega vložka in izročitvi stvarnih vložkov z istega dne (priloga B30) in revizorjevega poročila o povečanju osnovnega kapitala družbe s stvarnimi vložki (priloga B32) tako izhaja, da je bilo pri tožeči stranki izvedeno povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom, ki je predstavljal proizvodno opremo v vrednosti 2.253.858,43 EUR, kar pa v tem postopku niti ni sporno. Hkrati je bil spremenjen Akt o ustanovitvi družbe (priloga B31) tako, da je omogočal edinemu družbeniku, da kadarkoli sprejme sklep o naknadnih vplačilih v kapital družbe, in sprejet sklep, da bo sočasno s prenosom dejavnosti in sočasno ali po prenosu sredstev, ki so predmet stvarnega vložka, družbenik na tožečo stranko prenesel s to dejavnostjo in proizvodno opremo povezana obratna sredstva in zaloge kot naknadna vplačila (priloga B29). Edini družbenik je Davčni upravi RS predložil tudi priglasitev prenosa obrata „P. V.“ na prevzemno družbo L. P. d.o.o. z dne 20. 3. 2008 (priloga B 20), iz katerega prav tako izhaja namera prenosne družbe, da se izvedejo naknadna vplačila kapitala. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s sklicevanjem na navedena dokazila neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ti dokazi izkazujejo namero družbe L. d.d., da na tožečo stranko prenese obratna sredstva in zaloge kot naknadni vložek, ki pa ni bila realizirana, saj so se za ocenjeni znesek povečale obveznosti tožeče stranke do družbe L. d.d. Tako izhaja iz poslovne dokumentacije tožeče stranke, ki jo je zanjo vodila tožena stranka. Česa drugega tožena stranka ne more dokazati s sklicevanjem na sklep družbe N. d.o.o., saj gre za drugo družbo. V tej zvezi je mogoče dodati le še to, da je odpoved zahtevku za plačilo naknadnih vplačil vedno dopustna, enako velja za odlog plačila naknadnih vplačil.24

27. Poročila likvidacijskega upravitelja, na katera se sklicuje tožena stranka, kot je bilo že navedeno, ne potrjujejo, da bi šlo pri spornem znesku 3.514.744,00 EUR za naknadno vplačilo, pač pa ravno nasprotno. Iz poročil za leta 2008 do 2010 namreč izhaja, da se obveznosti iz naslova prenosa zalog z dne 1. 5. 2008 v skupnem znesku 3.514.744,00 EUR na podlagi določb ZGD-1 štejejo kot kapital v primeru likvidacije oz., da gre za podrejene obveznosti, ne pa, da bi bil prenos opravljen kot naknadno plačilo. Glede na to po presoji pritožbenega sodišča niti pokrivanje izgube pri izdelavi otvoritvene bilance iz kratkoročnih poslovnih obveznosti do družb v skupini (v soglasju z L. d.d.) ne utemeljuje zaključka, da bi šlo (tudi) pri spornem znesku za naknadno vplačilo. Spremenjeni Akt o ustanovitvi družbe je torej samo omogočal, da bi družbenica z naknadnim vplačilom oziroma vložkom zagotovila družbi dodatni kapital, vendar pa do tega glede prenesenih sredstev v obliki opreme in zalog, kot kaže, ni prišlo. Glede sredstev v višini 3.514.744 EUR je torej družbenica družbi zagotovila dolžniško, ne pa lastniško financiranje. Zgolj dejstvo, da so bile zaloge (in oprema) prenesene na tožečo stranko ter izkazana namera L. d.d. za tak sklep ne zadoščata, saj na drugi strani pretehta ugotovitev, da je bil pri tožeči stranki s strani tožene stranke opisani prenos ves čas likvidacijskega postopka od 6. 8. 2008 do 15. 5. 2012 voden kot odplačni prenos. Tožena stranka v takšnih okoliščinah ne more uspeti zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je šlo pri vknjižbi obveznosti za napako. Sama namreč mora vedeti, zakaj je sporno vknjižbo ves čas obravnavala tako, kot jo je. To velja še posebej glede na to, da ni šlo zgolj za enkratni vpis, temveč za daljše časovno obdobje, nadalje glede na pomembnost te vknjižbe za finančno stanje tožeče stranke, nenazadnje pa tudi glede na personalno povezanost organov obeh družb. 28. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na to, da mora imeti vsak podatek, vnesen v evidence tožnika, svoj temelj v verodostojni računovodski listini. Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da so morali biti na podlagi Slovenskih računovodskih standardov 2006 (v nadaljevanju SRS 2006), ki so veljali v spornem obdobju, vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, te pa morajo verodostojno in pošteno izkazovati poslovne dogodke (SRS 2006 21 in 22). To seveda drži, vendar pa je glede na prej navedeno utemeljeno sklepanje, da je ob vpisu v poslovne knjige tisti, ki je vpis izvedel, razpolagal z ustreznimi podatki in listinami. S potekom časa se možnost dostopa in predložitve takšnih listin manjša. Poslovne knjige, bilance stanja, izkaze poslovnega izida ter letna in poslovna poročila je namreč treba trajno hraniti, medtem ko se knjigovodske listine lahko hranijo samo določeno časovno obdobje (prim. šesti odstavek 54. člena ZGD-1). Zgolj to, da tožeča stranka ni predložila prodajne pogodbe oziroma računa za prodano opremo in zaloge zato še ne dokazuje, da ni prišlo do poslovnega dogodka, ki bi bil podlaga za njegovo vknjižbo v poslovno dokumentacijo tožeče stranke. Ker pa je bila tožena stranka kot likvidacijska upraviteljica zadolžena, med drugim, tudi za pravilnost vodenja poslovnih knjig oz. njihovo popravo v primeru ugotovljene bistvene nepravilnosti (gl. 9. točka Uvoda k SRS 2006), se tudi iz tega razloga ne more uspešno sklicevati na to, da tožeča stranka take listine v spis ni predložila.

29. Tožena stranka prepričljivih pojasnil za svoj ugovor tekom tega postopka ni podala. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da tožena stranka vendarle mora vedeti, na kakšni podlagi je sporni znesek obravnavala kot kapital družbe oziroma zakaj je v bilancah in poslovnih poročilih na številnih mestih tekom celotnega obdobja, v katerem je bila likvidacijska upraviteljica, navajala, da gre za terjatev in ne za naknadni vložek. Prav tako pa mora tudi vedeti, zakaj te „napake“ v bilancah ni popravila, če bi štela, da gre za napako. Vse navedeno se namreč nanaša na njeno lastno ravnanje. Nenazadnje ne gre za vprašanje pravilnosti knjiženja določenega računa v minornem znesku, temveč za pomembno bilančno postavko v vrednosti 3,5 mio EUR, od katere je bila odvisna solventnost tožeče stranke. Tega pa se je zavedala tudi tožena stranka, saj jo je v Letnih poročilih opredelila kot „tveganje likvidacijskega postopka,“ nato pa napačno pojasnjevala, da predstavlja ta terjatev v likvidaciji podrejeno terjatev ter da zato nevarnosti nepoplačila upnikov praktično ni. Tožena stranka v konkretnem primeru tako ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na to, da je sporno vknjižbo opravila tožeča stranka in da je vknjižba napačna, pri čemer hkrati trdi, da je poslovne knjige sama vodila pravilno.

30. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj zatrjevala, da je pri vknjižbi zneska 3.514.744,00 EUR kot poslovne obveznosti prišlo do napake in da je šlo za naknadno vplačilo družbenika. Tožena stranka konkretiziranih navedb, ki bi presegale vsebino listinskih dokazov, ni podala. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi bilo treba izvesti dokaz z zaslišanjem likvidacijskega upravitelja.25 Vpisi v poslovne knjige so bili takšni, kot izhajajo iz listin v spisu, drugih trditev, s katerimi bi pojasnila morebitna drugačna razmerja, pa tožena stranka ni podala. S sklicevanjem na strokovno napako tožeče stranke pri knjiženju pa svojemu trditvenemu bremenu tožena stranka ni zadostila.

31. V zvezi s tem je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaza s pridobitvijo davčnega spisa FURS za davčnega zavezanca L. d.d. (dokazni predlog tožene stranke v vlogi z dne 25. 1. 2017). Kot izhaja iz pojasnila tožene stranke na naroku dne 19. 4. 2017, je v spis vložen predlog za t. i. nevtralno davčno obravnavo v postopku priglasitve prenosa dela podjetja (nahaja se v prilogi B20 – op. sodišča). Tožena stranka je predlagala vpogled v davčni spis družbe L. d.d. oziroma v odločbo, izdano v tem postopku (ne pa v odločbo izdano tožeči stranki, kot napačno navaja v pritožbi), v zvezi z davčno obravnavo te transakcije. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predlagani dokaz lahko dokazuje samo to, da je davčni organ transakcijo obravnaval kot davčno nevtralno. Dejstvo, da je davčni organ sporno transakcijo obravnaval na določen način, kasneje pa se transakcija dejansko ni odvila tako, kot je bilo to priglašeno davčnemu organu, postavlja pod vprašajem kvečjemu pravilnost davčne obravnave, ne pa obratno.

32. V zvezi s trditvami v mnenju o solventnosti tožeče stranke (priloga B28 oz. B34), ki ga je predložila tožena stranka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je avtorica mnenja na str. 4 ob pomanjkljivi dokumentaciji (brez delitvene bilance ob prenosu obrata L. P. d.o.o.) predpostavila, da je bila ta transakcija napačno knjižena. Vendar pa glede obstoja te predpostavke, kot je bilo že navedeno, tožena stranka ni zmogla niti konkretiziranega trditvenega bremena.

33. V zvezi s sklicevanjem na določbe ZGD-1, po katerih naj bi se terjatev v znesku 3.514.744,00 EUR štela za kapital družbe, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se po določbi prvega in tretjega odstavka 498. člena ZGD-1 posojilo oz. pravno dejanje družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila (oz. natančneje, s takšnim poslom pridobljena sredstva), šteje za premoženje družbe, le v primerih, ko je družbenik v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo. Posojilo, dano v času, ko družba ni bila v kritičnem stanju in ko takega stanja ni bilo mogoče predvideti, ne spada v okvir 498. člena ZGD-1. Tožena stranka navaja, da je bil prenos sredstev realiziran 1. 5. 2008, ko je tožeča stranka prejela opremo in zaloge. Družbeniki, ki so dali posojilo v normalnih pogojih, lahko terjajo vrnitev posojila tako kot drugi upniki, kar velja tudi, če je družba kasneje prišla v krizo in zato v stečaj ali prisilno poravnavo.26 Drugih navedb o finančnem stanju tožeče stranke na dan 1. 5. 2008 tožena stranka, kljub ugovoru tožeče stranke ni podala . Tožena stranka se je zgolj pavšalno sklicevala na določbo 498. člena ZGD-1 oz. povzemala njeno vsebino, pri čemer pa vsebina dokaza pomanjkljive trditvene podlage tudi ne more nadomestiti (gl. zgoraj). Trditveno breme glede tega, da je ta znesek treba šteti za kapital družbe, je bilo namreč na toženi stranki (gl. zgoraj) ta pa tega ni zmogla.

34. Nadalje pa je treba upoštevati tudi, da pravila določena v 498. členu ZGD-1, družbenikom ne prepovedujejo, da bi družbi, čeprav je ta kapitalsko neustrezna, zagotovili posojilo in da takšna zagotovitev posojila nima značilnosti nedovoljenega oz. prepovedanega pravnega posla. Takšen pravni posel je veljaven, zato z njegovo sklenitvijo nastanejo medsebojne pravice in obveznosti strank (prvi odstavek 125. člena OZ).27 Šele pravno dejstvo začetka postopka prisilne poravnave ali stečajnega postopka povzroči nastop pravnih posledic iz 498. člena ZGD-1, ki imajo značilnost pravne sankcije, kadar družbenik krši svojo obveznost zagotoviti kapitalsko ustreznost družbe tako, da ji namesto ustreznih lastnih dodatnih virov financiranja zagotovi dolžniške vire financiranja. Namen te posledice pa je v primeru stečaja ali prisilne poravnave izenačiti družbenikov položaj glede kapitalskega posojila s položajem, ki bi ga imel družbenik, če bi namesto kapitalskega posojila družbi zagotovil dodatne lastne vire.28 Vendar pa se pravna značilnost teh terjatev ne spremeni. Te terjatve tudi po začetku stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave obstajajo (in ne prenehajo) in obdržijo značilnost obligacijskih pravic in ne postanejo korporacijske pravice, ki bi vključevale pravico do sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase. Le vrstni red njihovega poplačila (izpolnitveni zahtevek, ki ga vključuje terjatev kot obligacijska pravica) se podredi tako, da se poplačajo šele po poplačilu vseh prednostnih in navadnih ter morebitnih drugih (pogodbeno) podrejenih terjatev.29

35. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da se po določbi prvega in tretjega odstavka 498. člena ZGD-1 posojilo oz. pravno dejanje družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila (oz. natančneje, s takšnim poslom pridobljena sredstva), šteje za premoženje družbe šele v stečajnem postopku oz. postopku prisilne poravnave, torej takrat, ko do takšnega postopka zaradi insolventnosti že pride. Glede na to, da je insolventnost pogoj za začetek postopka prisilne poravnave oz. stečajnega postopka (gl. zgoraj in 50. člen ZFPPIPP) takšne obveznosti ni mogoče šteti za premoženje družbe pri ugotavljanju insolventnosti. Situacija iz prvega in tretjega odstavka 498. člena ZGD-1 je namreč ena od (indirektnih) posledic insolventnosti. Posledice določenega dejstva (v tem primeru insolventnosti) pa ni mogoče obravnavati kot enega od pogojev, ki preprečujejo nastop tega dejstva. Povedano drugače, če do stečaja oz. prisilne poravnave pride, nastopijo posledice iz 498. člena ZGD-1, če pa do stečaja oz. prisilne poravnave ne pride, pa iz takšnega posla izvirajo obveznosti, ki jih je treba izpolniti tako kot vse druge. Ta terjatev zato, ker gre za terjatev družbenika do družbe, v postopku likvidacije ne predstavlja premoženja družbe, saj lahko v postopku likvidacije tudi delničarji (oz. družbeniki) uveljavljajo svoje terjatve iz pravnih poslov z družbo (420. člen ZGD-1).

36. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje zneska 3.514.744,00 EUR pri ugotavljanju insolventnosti tožeče stranke pravilno ni upoštevalo kot kapital tožeče stranke. V pojasnilo pa je mogoče še dodati, da je sodišče prve stopnje navedlo, da se ne ve, na kaj se ta znesek nanaša, s čimer je sledilo navedbam tožeče stranke. Vendar pa enako izhaja tudi iz mnenja o solventnosti tožeče stranke (priloga B28 oz. B34), ki predstavlja trditve tožene stranke. V mnenju je navedeno, da v sklepu L. d.d. ni opredeljena višina naknadnih vplačil ter da iz pregledane dokumentacije izhajajo različne številke, zaradi česar je bil v mnenju upoštevan kot točen podatek iz Letnih poročil (str. 4 mnenja). Z drugo dokumentacijo tudi izvedenec ni razpolagal, zato je izhajal iz vrednosti, navedeni v predloženi finančni dokumentaciji (izpovedba izvedenca na list. št. 207). Vendar pa v tem postopku niti ni relevantno, kaj je ta znesek predstavljal v naravi, niti dejstvo, ali gre pri višini tega zneska le za oceno, oz. ni relevantno kako točna je ta ocena. Pritožbene navedbe glede tega so nerelevantne, prav tako dokazni predlog z vpogledom v listine v davčnem spisu.

37. Tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja z dne 8. 12. 2015 (red. št. 16), je premoženje tožeče stranke na dan 1. 9. 2008, ko je tožena stranka prevzela delo likvidacijskega upravitelja, presegalo vsoto obveznosti do upnikov. Kapital tožeče stranke je bil tudi še na dan 31. 12. 2008 pozitiven, in sicer je znašal 315.258,71 EUR, kar pomeni, da bi tedaj iz likvidacijske mase še lahko bili poplačani vsi upniki. Vendar pa se je nato zaradi ustvarjene izgube v posameznem letu obravnavanega obdobja (čisti poslovni izid obračunskega obdobja v letu 2008 je bil -1.946.099,72 EUR, v letu 2009 je znašal ta -603.781,93 EUR, v letu 2010 pa -1.114.956,57 EUR ter v letu 2011 -462.052,89 EUR) likvidacijska masa postopoma manjšala. Tožeča stranka vsaj od konca leta 2009 dalje, glede na podatke o negativni vrednosti kapitala (na dan 31. 12. 2009 v višini -288.523,22 EUR, na dan 31. 12. 2010 v višini -1.403.479,79 EUR in 31. 12. 2011 -1.865.532,68 EUR), ni razpolagala z zadostnimi sredstvi za poplačilo upnikov. Negativen kapital pomeni, da je vrednost premoženja podjetja manjša od vsote njegovih obveznosti. Prezadolženost je skrajna oblika dolgoročne poslovne nesposobnosti in izhaja predloženih Letnih poročil z izkazi poslovnih izidov za tožečo stranko za čas od konca leta 2009 dalje.

38. Letna poročila s prilogami je za tožečo stranko v tem obdobju pripravila tožena stranka. Zato je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka zgoraj navedeno morala ugotoviti. Ta odločitev tudi ni neobrazložena. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na mnenje izvedenca (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotovitve iz mnenja pa so povzete v 10. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), svojo odločitev o neupoštevanju zneska 3.514.744,00 EUR kot naknadnega vplačila pa je poleg v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje obrazložilo še v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem ni utemeljen pritožbeni očitek, da tudi izvedenec kot „super strokovnjak“ ni mogel ugotoviti ali je bila tožeča stranka solventna ali insolventna, zato tega ni mogoče očitati toženi stranki. Izvedenec je v tem postopku pred sodiščem prve stopnje v izvedenskem mnenju podal izračun, v katerem je navedel, da znesek 3.514.744,00 EUR predstavlja obveznost iz naslova prenesenih zalog in opreme dne 1. 5. 2008 ter da je bila tožeča stranka po stanju na dan 31. 12. 2009 (ter od tedaj dalje) insolventna. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je nato sicer izdelal izračun pod predpostavko, da znesek 3.514.744,00 EUR predstavlja naknadno vplačilo. Vendar pa je zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da ne spreminja svojega izvedenskega mnenja, da pa ima tako sodišče možnost, da se do predpostavk opredeli drugače kot on.

39. Glede ugotavljanja insolventnosti je treba kot bistveno upoštevati, da tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ni bila tretja oseba, pač pa njena likvidacijska upraviteljica z vsemi pooblastili iz 412. in 413. člena ZGD-1. Tožena stranka je sporni znesek v bilancah na pasivni strani sama navajala med poslovnimi obveznostmi in ne med postavkami kapitala. Dejstvo, da je bil ta znesek v poslovnih knjigah vknjižen še pred začetkom likvidacije (da torej knjiženja na začetku ni izvedla tožena stranka), na to ne vpliva, saj bi tožena stranka, če bi bila to napaka, to lahko oziroma morala popraviti, pa tega ni storila (gl. zgoraj). Za upoštevanje obveznosti v likvidacijskem postopku kot kapitala, kot je navajala v Letnih poročilih, zato tožena stranka v določbah ZGD-1 ni imela podlage. Še več, iz določbe 420. člena ZGD-1 izrecno izhaja ravno nasprotno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tako iz ugotovljenega izhaja, da bi morala tožena stranka ob dolžni profesionalni skrbnosti insolventnost tožeče stranke ugotoviti že ob koncu leta 2009. Še toliko bolj pa ta ugotovitev velja za stanje ob koncu leta 2010 in 2011. Sicer pa iz Letnih poročil za leti 2009 in 2010 izhaja, da je tožena stranka položaj insolventnosti pri tožeči stranki tudi zaznala, saj je v poslovnem delu Letnega poročila za navedeni leti (str. 8) navajala, da družba izkazuje negativni kapital, vendar pa je to dejstvo opravičevala s pojasnili, ki v določbah ZGD-1 nimajo podlage. Kot je bilo že obrazloženo poslovne obveznosti do družbenika v likvidacijskem postopku ne štejejo za kapital, zato so bila pojasnila likvidacijskega upravitelja v Letnih poročilih, da naj imela tožeča stranka v navedenih letih dejansko pozitiven kapital, napačna. Nenazadnje je del Letnega poročila za 2009 tudi Poročilo neodvisnega revizorja, na kar je opozoril tudi izvedenec L. v svojem mnenju. Revizor je opozoril na napačno uporabo standarda SRS 37, zaradi omejitev dela (pomanjkljive dokumentacije) ter finančnih težav družbe pa je izrazil tudi precejšen dvom v sposobnost družbe, da nadaljuje s poslovanjem kot delujoče podjetje. Zavrnitev mnenja s strani neodvisnega revizorja na dan 30. 6. 2010 (enako pa tudi na dan 30. 6. 2009) je sama po sebi resen signal za dvom v predloženo dokumentacijo kot tudi za dvom v oceno likvidacijskega upravitelja o nadaljnjem poslovanju družbe. Sicer pa tožena stranka tudi ni podala prepričljivega pojasnila, zakaj je aprila 2012 likvidacijski upravitelj lastniku tožeče stranke predlagal postopek prisilne poravnave, katere predpostavka je insolventnost družbe, če naj bi imela družba pozitiven kapital oziroma naj bi bila ves čas solventna.

40. Navedeno tako pomeni, da so bili glede na določbo 33. člena ZFPPIPP izpolnjeni pogoji za postopanje po prvem odstavku 38. člena ZFPPIPP. Tožena stranka, ki je bila dolžna predlagati začetek stečajnega postopka, ni niti zatrjevala, da bi postopala po teh določbah. S takšnim postopanjem, torej z opustitvijo dolžnega ravnanja, ki ji je nalagalo, da predlaga začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko, je ravnala v škodo upnikov, ki iz stečajne mase ne bodo prejeli poplačila svojih terjatev. Nenazadnje pa to velja še bolj glede na to, da tožena stranka Letnih poročil ni oddajala na AJPES, saj to zaradi izvajanja likvidacijskega postopka ni bilo potrebno. Javna objava podatkov o poslovanju gospodarskih družbe je namreč predpisana tudi za to, da se lahko upniki in drugi poslovni subjekti seznanijo s finančnim stanjem družbe in nato ustrezno postopajo za zaščito svojih interesov. Če torej toženo stranko zaradi uvedbe likvidacijskega postopka nad tožečo stranko ta obveznost ni zadevala, ji je to nalagalo kvečjemu še toliko večjo skrbnost. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je bil glede na zgoraj navedeno izpolnjen tudi pogoj iz 414. člena ZGD-1, tožena stranka pa tudi ravnanja v skladu s tem členom ni zatrjevala. Navedeno pomeni, da je bila v konkretnem primeru, poleg obstoja insolventnosti družbe, zaradi opustitve ravnanja z zahtevano skrbnostjo izpolnjena tudi predpostavka protipravnosti ravnanja tožene stranke.

41. Kot izhaja iz že navedenega, so bili zaključki sodišča prve stopnje glede priznanih terjatev v stečajnem postopku nad tožečo stranko pravilni, njihov seštevek pa znaša 11.123.977,87 EUR. Sodišče prve stopnje se je glede stanja stečajne mase sklicevalo na navedbe tožeče stranke, da ta znaša 3.355,04 EUR in ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. Tega pritožba ne izpodbija. Glede na določbo drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP je škoda v konkretnem primeru tako enaka celotnemu znesku priznanih terjatev.

42. Iz naslednjih razlogov pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ravnanje A. R., ki ni odstopil od pogodbe o prodaji sredstev, kot tudi ravnanje stečajnega upravitelja tožeče stranke, ki tega ni izpodbijal, ne prekinja vzročne zveze. Tudi v primeru njune odgovornosti, bi bilo za ugotovitev višine škode upnikov, glede na določbo drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP, od vsote priznanih terjatev, ki znaša 11.123.977,87 EUR treba odšteti znesek iz prej navedene pogodbe, tj. 2.765.872,47 EUR. Škoda torej znaša 8.358.105,40 EUR. Iz tega izhaja, da ravnanje A. R. ne prekinja vzročne zveze s škodo v višini 8.358.105,40 EUR. Nastanek višjega zneska škode pa je za odločitev glede odškodninske odgovornosti tožene stranke nerelevanten, saj že ugotovljena škoda presega 50.000,00 EUR. Enaka ugotovitev velja tudi za stečajnega upravitelja tožeče stranke.

43. Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po določbi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP in da tožena stranka ni uspela dokazati ekskulpacijskih razlogov po četrtem odstavku 42. člena ZFPPIPP. Posledično je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati minimalni znesek odškodnine iz 2. točke prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP.

44. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari v izpodbijanem delu, pritožnica glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

45. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

46. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka.

47. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov nagrade za pritožbeni postopek v zahtevani višini 1.096,00 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZOdvT) in 22% DDV, kar vse skupaj znaša 1.337,12 EUR. Prav tako je upravičena do povrnitve stroškov nagrade za postopek z revizijo v zahtevani višini 1.370,00 EUR, sodne takse tožeča stranka v revizijskem postopku ni plačala, drugih stroškov postopka z revizijo pa ni priglasila. Skupaj znašajo stroški pritožbenega in revizijskega postopka tako 2.707,12 EUR.

48. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZOdvT lahko odvetnik prejme nagrade v isti zadevi le enkrat, isto zadevo pa po 5. točki 15. člena ZOdvT predstavljata (tudi) postopek o dopustitvi revizije in postopek o reviziji. Pritožbeno sodišče je tako tožeči stranki priznalo le eno nagrado za postopek z revizijo, ne pa nagrade za postopek z dopustitvijo revizije in poleg tega še nagrade za postopek z revizijo, kot je to priglasila tožeča stranka.

1 Sklep VSRS opr. št. III Ips 4/2020 z dne 11. 5. 2020. 2 Iz mnenja izvedenca izhaja, da je proizvodni cikel pohištva krajši od enega leta. 3 Prim. Š. Ivanjko v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 768 do 771. 4 Prim. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1787/2018 z dne 23. 1. 2019. 5 Prim. sodba VSRS opr. št. III Ips 29/2012 z dne 25. 3. 2014. 6 S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. 7 M. Juhart v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 623 do 625. 8 Premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala in vezanih rezerv, se družbenikom ne sme izplačati. V premoženje, ki je potrebno za ohranitev najnižjega zneska osnovnega kapitala iz 475. člena tega zakona, se ne štejejo posojila družbe družbeniku ali poslovodji ali njegovemu družinskemu članu, kot je opredeljen v sedmem odstavku 38.a člena tega zakona, ali pravni osebi, v kateri ima družbenik ali poslovodja ali njegov družinski član ali vsi skupaj najmanj desetino upravljavskih pravic. Posojilo družbe iz prejšnjega stavka ter drug pravni posel, s katerim se doseže enak učinek, je ničen. 9 Omejitve določajo pravila korporacijskega prava o razmerjih med družbo in družbeniki, pri čemer so relevantna predvsem pravila o ohranjanju kapitala. Prim. Sodbi VSRS opr. št. III Ips 115/2016 z dne 13. 6. 2018 in opr. št. III Ips 6/2017 z dne 24. 7. 2018. 10 Gre za primer t. i. up-stream zavarovanja (P. Podgorelec: Dopustnost posojil in finančne pomoči med družbeniki, delničarji in njihovo gospodarsko družbo, Podjetje in delo, št. 6-7/2014, str. 1312). 11 Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. 12 Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. 13 Prim. Sodbi VSRS opr. št. III Ips 115/2016 z dne 13. 6. 2018 in opr. št. III Ips 6/2017 z dne 24. 7. 2018. 14 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 323/2013 z dne 6. 6. 2013. 15 Prim. Sodbi VSRS opr. št. III Ips 115/2016 z dne 13. 6. 2018 in opr. št. III Ips 6/2017 z dne 24. 7. 2018. 16 Če odvisna družba sklene zase škodljiv pravni posel nastane obveznost obvladujoče družbe, da nadomesti prikrajšanje (prvi odstavek 545. člena ZGD-1) oz. je treba, če prikrajšanje ni nadomeščeno do konca poslovnega leta, s pravnim poslom ustanoviti zahtevek za nadomestitev prikrajšanja (drugi odstavek 545. člena ZGD-1), v nasprotnem primeru pa mora obvladujoča družba odvisni družbi povrniti nastalo škodo (prvi odstavek 547. člena ZGD-1). 17 Družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. 18 Tretja oseba, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dala posojilo in ji je družbenik dal zavarovanje za vračilo posojila ali se je k temu družbenik zavezal kot porok, lahko v stečaju ali postopku prisilne poravnave zahteva le izplačilo razlike, ki je ni dobila ali je ne bi dobila iz naslova zavarovanja ali poroštva. 19 Določbe tega člena veljajo tudi za druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila. 20 Kot poenostavljeni primer dokapitalizacije družbe brez izvedbe formalnega povečanja osnovnega kapitala. Družbenik je v zvezi z naknadnimi vplačili z družbo v korporacijskopravnem razmerju, katere vsebino določajo pravila korporacijskega prava Prim: M. Kocbek, S. Prelič: Financiranje d.o.o. z lastnim kapitalom; razprava o naknadnih vplačilih, Podjetje in delo št. 2/2016/XLII, str. 237. 21 Prodajalec npr. je kot upnik družbe je z njo v klasičnem obligacijskem razmerju. Prim: M. Kocbek: Naknadna vplačila v kapital gospodarskih družb – po sodbi VS tudi z davčnega vidika relevantna kot kapital, Podjetje in delo št. 2/2019/XLV, str. 250. 22 Sicer pa je v tretji alineji 358. člena ZPP tudi podlaga, da listinske dokaze v spisu oceni pritožbeno sodišče, saj sta se stranki o njih v postopku pred sodiščem prve stopnje že izrekli. 23 Po dokapitalizaciji s stvarnim vložkom v vrednosti opreme 2.253.858 EUR se je povečal osnovni kapital za vrednost 1.126.929 EUR, razlika v višini 1.126.929 EUR pa se razporedila v kapitalske rezerve. 24 Prim. mag. Peter Podgorelec: Ohranjanje osnovnega kapitala pri d. o. o., Podjetje in delo, št. 8/2006/XXXII, str. 1693. 25 Pomanjkanje materialnih dokazov stranko bistveno bolj obremeni tudi na sami trditveni ravni, kjer je potreben mnogo večji trud in vložek, da se zagotovi popolnost in sklepčnost dejanske podlage. Če npr. pisna listina o nekem dogodku ne obstaja, potem je treba najprej konkretizirano navesti vse relevantne okoliščine in jih šele po tem dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi (npr. zaslišanjem prič). - Prim. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 655/2011 z dne 29. 11. 2011. 26 Prim. B. Zabel v M. Kocbek idr., Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 135. 27 Prim. N. Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 133. 28 Prav tam. 29 Prav tam str. 134.