Jedro

Rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je prekluzivni materialni rok. Dokazno breme, da je zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno je na strani vlagatelja zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevka tožeče stranke in Univerze A., Veterinarske fakultete, A. za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbam Univerze A., Veterinarske fakultete, A., Slovenske odškodninske družbe d.d. Ljubljana in tožeče stranke ter odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 27. 10. 2009, nato pa odločilo, da se zahteva za denacionalizacijo tožeče stranke za dele podržavljenih tam navedenih nepremičnin zavrne. Drugostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je Upravna enota Ljubljana (prvostopenjski organ) z odločbo z dne 27. 10. 2009 odločila, da je tožeča stranka za podržavljene parcele št. 464 v izmeri 9.157 m2 in del v izmeri 16 m2, del parcelne št. 647 v izmeri 4.916 m2, del parcelne št. 472 v izmeri 6.976 m2, del parcelne št. 457 v izmeri 14.203 m2, del parcelne št. 477/1 v izmeri 22.778 m2, del parcelne št. 1565/1 v izmeri 5.256 m2, del parcelne št. 1565/2 v izmeri 2.745 m2, del parcelne št. 325/2 v izmeri 9.380 m2, parcelno št. 332/1 v izmeri 5.640 m2 ter parcelno št. 909 v izmeri 6.754 m2, vse k.o. ... upravičena do odškodnine v obliki obveznic v višini 753.129,23 DEM, ki jih dolžna Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD) v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti tožeči stranki. Navaja, da je presodila, da je pritožba Univerze A., Veterinarske fakultete utemeljena in da sta utemeljeni tudi pritožbi SOD in tožeče stranke, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavljata. Drugostopenjski organ ugotavlja, da so bile nekdanje parcele št. 464, 467, 472, 457, 477/1, 1565/1, 1565/2, 325/2, 332/1 in 909, vse k.o. ... podržavljene tožeči stranki z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 30. 3. 1948; tako iz navedene odločbe kot iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za vložno št. 580 k.o. ... je razvidno, da so bile navedene parcele ob podržavljenju vpisane v vložno št. 580 k.o. ... Organ dalje ugotavlja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010 zavrnilo zahtevek tožeče stranke za nepremičnine, ob podržavljenju vpisane v vložno št. 580 k.o. ..., ker je ugotovilo, da ni izkazano, da je bil zahtevek za denacionalizacijo vložen pravočasno, to je v roku iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je breme dokazovanja pravočasnosti vloge, vezane na rok, na stranki (na primer sodbi opr. št. I Up 851/2005 z dne 22. 9. 2005 in I Up 143/98 z dne 8. 7. 1999). Glede na to, da dokumenti zadeve ne izkazujejo pravočasne vložitve zahteve za denacionalizacijo predmetne nepremičnine, niti ni pravočasnosti vložitve zahteve dokazala tožeča stranka, je drugostopenjski organ ugodil pritožbam ter odločbo prvostopenjskega organa odpravil ter zahtevo za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin zavrnil. Drugostopenjski organ je odločil v škodo tožeče stranke ob uporabi določbe 2. odstavka 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v povezavi z določbo 2. odstavka 263. člena tega zakona. Ker so bila v postopku na prvi stopnji zmotno ugotovljena dejstva, je drugostopenjski organ odločil v skladu z določbo 1. odstavka 244. člena ZUP/86. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjski organ očitno štel zahtevo za denacionalizacijo za pravočasno ter se s tem vprašanjem ni posebej ukvarjal in okoliščine pravočasnosti obrazlagal. Drugostopenjski organ sam pa ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka, čeprav so bila glede na pritožbene navedbe v postopku na prvi stopnji nepopolno oziroma zmotno ugotovljena dejstva. Nujno bi bilo torej treba postopek dopolniti ter ugotavljati pravočasnost vložitve zahteve za denacionalizacijo, in torej postopanje drugostopenjskega organa po 251. členu ZUP. Tožeča stranka pa bi se morala imeti možnost pri ugotavljanju okoliščine pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo o tem izjaviti skladno z 9. členom ZUP; ker ji to ni bilo omogočeno, ji je bila s tem kršena pravica do poštenega sojenja in do enakega varstva pravic. Drugostopenjski organ pa se niti ni opredelil, zakaj šteje zahtevo za nepravočasno; v obrazložitvi svoje odločbe zgolj navede, da ugotavlja, da je Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010 odločalo v upravnem sporu o pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo za parcele, podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 30. 3. 1948 ter tedaj vpisane pri vložni št. 580 k.o. ... ter da je z navedeno sodbo Upravno sodišče zavrnilo zahtevek vlagateljic za parcele, ob podržavljenju vpisane pri tej vložni številki, ker je ugotovilo, da ni izkazano, da je bil zahtevek za denacionalizacijo pravočasno vložen. Drugostopenjski organ zgolj povzema sodbo Upravnega sodišča, niti se nanjo ne sklicuje, niti ne navede, zakaj je relevantna za konkretni primer. Drugostopenjski organ pa sam niti ni ugotavljal dejstva (ne)pravočasnosti zahteve. Gre za ločene postopke in upoštevati je treba meje pravnomočnosti ter da se institut pravnomočnosti ne razteza na obrazložitev. Glede pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo se odločbe drugostopenjskega organa ne da preizkusiti. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka vlagala številne zahteve za denacionalizacijo, tudi laične. Dejstvo pa je tudi, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 30. 3. 1948 vložena kot ena izmed prilog k nedvomno pravočasni zahtevi za denacionalizacijo ter da je bila v sami zahtevi navedena. Gre za listino, ki jo je bilo potrebno po ZDen priložiti in je predstavljala obvezni del zahteve za denacionalizacijo. Določbe ZUP o ravnanju z vlogo, ki je pomanjkljiva ali nepopolna, pa se uporabljajo v postopku denacionalizacije. Tožeča stranka zatrjuje, da je v konkretnem primeru šlo za nepopolnost oziroma pomanjkljivost zahteve za denacionalizacijo, s pravočasno predloženo listino – listino o podržavljenju z dne 30. 3. 1948, nepopolnost zahteve pa je bilo moč odpraviti z ustrezno zahtevo upravnega organa. Upravni organ pa pravil postopka ni spoštoval, kar bi lahko vplivalo na pravilno rešitev zadeve. Dejstvo je, da se je zadeva meritorno obravnavala, ne da bi organ opozoril na pomanjkljivosti in odpravo morebitnih napak. Tožeča stranka vztraja na stališču, da je predmetno zahtevo podala pravočasno, to je pred iztekom zakonskega roka, kar dokazuje tudi s predlogom za zaslišanje prič, ki so neposredno sodelovale pri aktivnostih v zvezi z vlaganjem zahtevkov za denacionalizacijo, tudi predmetnega. Na dan 25. 11. 1992 je tožeča stranka vložila več zahtev za denacionalizacijo, med drugim tudi predmetno, o čemer bi vedele izpovedati predlagane priče. Dejstvo je tudi, da se je dokumentacija zadeve pogosto selila in da je bilo tudi pisarniško poslovanje upravnega organa v času vlaganja zahtev očitno neurejeno. Ta okoliščina pa ne more iti na škodo upravičenk do denacionalizacije. Tožeča stranka še opozarja, da Univerza A., Veterinarska fakulteta ni imela pravnega interesa izpodbijati odločbe prvostopenjskega organa. Kot pritožnica celo sama navaja, ni ne lastnik ne uporabnik in ne zavezanec po izpodbijani odločbi. Zato bi moral drugostopenjski organ njeno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. SOD pa ugovora pravočasnosti zahteve v pritožbi niti ni podal. Take okoliščine pa se po uradni dolžnosti ne upošteva, temveč le na zahtevo oziroma predlog. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo drugostopenjskega organa spremeni tako, da odloči, da se pritožba zavrne in potrdi delna odločba prvostopenjskega organa z dne 27. 10. 2009 oziroma podrejeno, da se odločba drugostopenjskega organa odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor Univerzi A., Veterinarski fakulteti, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Mestni občini D. in SOD. Odgovorila je Univerza A., Veterinarska fakulteta. Ta v odgovoru navaja, da se je v postopku 1. 6. 1995 zahteva za vrnitev nepremičnin, ki so bile ob podržavljenju pripisane pri vložni št. 580 k.o. ..., prvič znašla kot del vloge tožeče stranke z dne 1. 6. 1995. Z vlogo 22. 1. 1996 je tožeča stranka priznala, da z zahtevo za denacionalizacijo ne razpolaga, v spis pa je vložila nekakšno fotokopijo zahteve, ki pa se je že po obliki bistveno razlikovala od vseh zahtev za denacionalizacijo, ki jih je tožeča stranka pravočasno vložila; fotokopija ni imela prejemnega žiga upravnega organa, prav tako pa tožeča stranka ni razpolagala z nobenim drugim dokazilom, da je bila ta zahteva za denacionalizacijo v resnici pravočasno vložena. Kljub temu, da prvostopenjski organ o vračilu premoženja, ob podržavljenju pripisanega pri vložni št. 580 k.o. ..., odloča z delnimi odločbami, gre dejansko in pravno za en postopek, saj je tožeča stranka trdila, da je z eno zahtevo zahtevala vrnitev vsega premoženja, ob podržavljenju pripisanega pri tej vložni številki. Zaradi navedene enotnosti postopka je razumljivo, da se v postopku odločanju o delu premoženja, ki je ob podržavljenju vpisano pri vložni št. 580 k.o. ..., ugotovi, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena pravočasno, taka ugotovitev pa se lahko nanaša in razteza na vse s to sporno zahtevo zahtevano premoženje in ni potrebno za vsako posamezno parcelo ugotavljati, ali je bila zahteva za denacionalizacijo vložena ali ne. Ugotovitev drugostopenjskega organa in njegova odločitev v izpodbijani odločbi je povsem korektna in zakonita, pa tudi iz vidika ekonomičnosti postopka pravno pravilna in utemeljena. Drugostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil na sodbi tega sodišča opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010, v postopku za izdajo te sodbe pa je sodišče opravilo glavno obravnavo in samo ugotavljalo dejansko stanje ter pri tem ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih pri vložni št. 580 k.o. ... Glede na že navedeno enotnost postopka je tako drugostopenjski organ pravilno in zakonito povzel ugotovitve sodišča, saj odločitev v predmetni zadevi ne more biti drugačna od tiste v zadevi, o kateri je sodišče odločalo s sodbo, saj gre za enako pravno in dejansko stanje zadeve. Tudi če bi bil v obravnavani zadevi voden ponovni postopek, odločitev ne bi mogla biti drugačna. Stranka z interesom dalje navaja, da prvostopenjski organ ni obrazložil, zakaj predmetno zahtevo za denacionalizacijo šteje za pravočasno, ob tem ko je bila ta okoliščina predmet graje stranke z interesom ter glede na to odločba organa prve stopnje ni bila obrazložena, zaradi česar je bila njena pritožba utemeljena. Pritožba stranke z interesom pa je bila tudi izčrpna, priložene so ji bile vse relevantne listine ter se je drugostopenjski organ o utemeljenosti pritožbe lahko prepričal, in prav tako o nezakonitosti odločbe organa prve stopnje. Tožeča stranka pa je imela v pritožbenem postopku možnost, da na pritožbo stranke z interesom odgovori. Brez podlage je trditev tožeče stranke, da stranka z interesom ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo; gre za enotnost postopka vračanja premoženja, ki je bilo ob podržavljenju pripisano pri vložni št. 580 k.o. ..., stranka z interesom pa je imela glede pomembnega dela tega premoženja položaj zavezanca in je zato bila legitimirana za vložitev pritožbe. Je pa tudi lastnica ter ima v upravljanju del parcele št. 332/16 in 332/14, ki sta predmet izpodbijane odločbe. Stranka z interesom še dodaja, da tožeča stranka protispisno trdi, da je odločbo o podržavljenju z dne 30. 3. 1948 vložila znotraj prekluzivnega materialnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo, kajti iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila ta odločba v spis vložena 16. 4. 1996; zato so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da je organ kršil dolžnosti pri postopanju z nepopolno vlogo. Nerelevantni so tudi v tožbi predlagani dokazi z zaslišanjem prič. Kolikor se tožeča stranka sklicuje na neurejenost poslovanja upravnega organa ter da gre v zvezi s tem za kršitve pravil postopka, stranka z interesom navaja, da v konkretnem poslovanju s točno določeno zahtevo za denacionalizacijo neustreznost poslovanja upravnega organa ni niti zatrjevana niti izkazana, poleg tega je kršitev pravno upoštevna le, če je bistvena, torej taka, da je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitev. Sicer pa je po mnenju stranke z interesom trditev tožeče stranke o neurejenosti pisarniškega poslovanja, kar se predmetne zadeve tiče, protispisna. Pri tem pa velja zakonska zahteva, da mora stranka izkazati, da je zahtevo vložila pravočasno. Glede na navedeno stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev drugostopenjskega organa, na kateri temelji njegova odločitev v izpodbijani odločbi, da je bila zahteva za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin vložena po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Sporna je tudi pravilnost postopanja drugostopenjskega organa v postopku za izdajo izpodbijane odločbe.

Iz uvodnih ugotovitev izpodbijane odločbe je razvidno, da gre v zadevi za denacionalizacijo nepremičnin, v času podržavljenja vpisanih v vl. št. ... k.o. ..., in podržavljenih z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948; teh ugotovitev tožeča stranka ne prereka. Iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi ne izhaja, da bi ta navajala ali dokazovala, da bi bile nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe, predmet posebne zahteve za denacionalizacijo, nasprotno – tožeča stranka je navajala in dokazovala, da je z eno zahtevo zahtevala vrnitev vsega premoženja, ki je bilo ob podržavljenju vpisano v vl. št. ... k.o. ... Navedba tožeče stranke v tožbi, da je tožeča stranka vlagala številne zahteve za denacionalizacijo, kolikor je sploh podana v smeri, da bi lahko bilo premoženje, ki je predmet izpodbijane odločbe, predmet posebne zahteve, je povsem pavšalna ter je sodišče ne sprejema kot utemeljene. Poleg tega je iz spisne dokumentacije razvidno, da je tožeča stranka predložila v postopek zahtevo, datirano z dne 16. 11. 1992 (in ki obsega zgolj navedeno nepremičnino vl. št. ... k.o. ...), ter na podlagi katere je, kot izhaja iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi, prvostopenjski organ o delu navedene podržavljene nepremičnine odločil s končno odločbo z dne 27. 10. 2009 (ki jo je z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo drugostopenjski organ odpravil ter sam odločil v zadevi drugače). Glede na to gre pri denacionalizaciji nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vlož. št. ... k.o. ..., za eno zadevo, v kateri je prvostopenjski organ zaradi njene obsežnosti in pod pogoji iz določbe 215. člena ZUP/86 odločal z delnimi odločbami; odločba tega organa z dne 27. 10. 2009 je ena izmed teh oziroma končna. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je del nepremičnin, podržavljenih z odločbo z dne 30. 3. 1948 in ob podržavljenju vpisanih v vlož. št. ... k.o. ..., bil tudi predmet zadeve tega sodišča, v kateri je to sodišče s sodbo opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010 zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. ... k.o. ..., zavrnilo, in sicer iz razloga, ker je ugotovilo, da zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih pri vl. št. ... k.o. ..., ni bila vložena v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen (sodišče po preveritvi ugotavlja, da iz citirane sodbe, ki je tudi v spisni dokumentaciji upravnih spisov v zadevi, in s katero je to sodišče odločilo po opravljeni javni glavni obravnavi v sporu polne jurisdikcije, navedeno tudi izhaja). Tožeča stranka v tožbi ne argumentira, zakaj naj bi drugostopenjski organ pri reševanju zadeve ne mogel priti do enakega zaključka glede okoliščine, da je bila zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vlož. št. ... k.o. ..., vložena po izteku prekluzivnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo (in kot ga je v zaključnem delu obrazložitve izpodbijane odločbe navedel), kot sodišče, saj vsa relevantna dejstva izhajajo iz spisne dokumentacije upravnih spisov (da že omenjene zahteve za denacionalizacijo, katere predmet je nepremičnina, ob podržavljenju vpisana pri vl. št. ... k.o. ..., datirane z dne 16. 11. 1992, ki pa je brez dohodne štampiljke upravnega organa, iz katere bi bilo razvidno, kdaj je bila vložena, do začetka leta 1996 v spisni dokumentaciji upravnega spisa ni bilo, da je prvostopenjski organ še v letih 2002 do 2004 opravljal poizvedbe o tem, ali bi bila lahko zahteva vložena pri drugem organu, vendar brezuspešno, da tožeča stranka na pozive prvostopenjskega organa ter ugovore stranke z interesom Veterinarske fakultete ni predložila dokazila, s katerim bi dokazala, da je bila predmetna zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno). Glede na to sodišče v sklicevanju drugostopenjskega organa na sodbo tega sodišča opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010 in povzemanju njegovih ugotovitev (pri čemer sodišče ne sprejema kot utemeljene tožbene navedbe, da organ ni obrazložil, zakaj se na citirano sodbo sklicuje, saj je protispisna) ni ugotovilo kršitve. Sodišče pa sprejema kot pravilno tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da zahteva za denacionalizacijo predmetnega podržavljenega premoženja ni bila vložena v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen, saj jo, po že povedanem, potrjuje spisana dokumentacija upravnih spisov v zadevi. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je zaključek drugostopenjskega organa o nepravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo neobrazložen ter da izpodbijane odločbe glede na to ni mogoče preizkusiti.

Razlog, da bi sodišče moralo poseči v izpodbijano odločbo, pa tudi ni s strani tožeče stranke uveljavljana kršitev načela zaslišanja stranke. Kršitev načela zaslišanja stranke je kršitev, ki jo je v postopku upravnega spora mogoče sanirati in ki ne učinkuje absolutno (3. tč. 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno to kršitev sodišče presodi kot bistveno le, če spozna, da stranka pred izdajo odločbe ni imela možnosti izjaviti se glede odločilnih dejstev in na ta način varovati svojih pravic, in če v tožbi navede relevantna dejstva in predloži dokaze, ki jih pred tem ni mogla uveljavljati v upravnem postopku (tedaj kršitev sanira ali pa, če tega ne stori, izpodbijani akt odpravi). Vendar pa sodišče po pregledu upravnih spisov v zadevi ugotavlja, da je tožeča stranka bila že v teku upravnega postopka pred prvostopenjskim organom seznanjena z ugovorom stranke z interesom, ki ga je slednja podajala ves čas upravnega postopka oziroma od vstopa v postopek, da predmetna zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena pravočasno, ter da je bila tudi s strani prvostopenjskega organa večkrat pozvana, da dokaže, da je zahtevo za denacionalizacijo obravnavanega premoženja pravočasno vložila, česar pa tožeča stranka ni storila, poleg tega je zaradi razjasnitve navedene okoliščine tudi prvostopenjski organ sam opravil določene poizvedbe, vendar brezuspešno, kar vse podrobno izhaja iz izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je torej imela možnost, da se do tega ugovora stranke z interesom večkrat opredeli, nazadnje tudi v odgovoru na pritožbo zoper predmetno odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 10. 2009 (pritožba je bila pooblaščencu tožeče stranke vročena 26. 11. 2009). Glede na to je torej sporno vprašanje pravočasnosti predmetne zahteve za denacionalizacijo bilo že predmet obravnavanja v prvostopenjskem postopku, in je tožeči stranki že bilo omogočeno dokazovati navedeno sporno okoliščino, vendar pravočasnosti vložitve zahteve ni dokazala (ne glede na to je sicer prvostopenjski organ o zahtevi, čeprav pri organu ni bila evidentirana kot vložena, meritorno odločal, v predmetni odločbi z dne 27. 10. 2009 pa je tudi v celoti povzel navedbe stranke z interesom, da je predmetna zahteva za denacionalizacijo nepravočasno vložena, vendar se do njih ni niti opredelil). Pri tem sodišče še dodaja, da je breme dokazovanja pravočasnosti vloge, vezane na rok, na stranki, kakor je pravilno v izpodbijani odločbi navedel že drugostopenjski organ, ki se je pri tem skliceval na sodno prakso Vrhovnega sodišča (opr. št. I Up 851/2005 z dne 22. 9. 2005, I Up 143/98 z dne 8. 7. 1999). Poleg tega tožeča stranka tudi v tožbi ni navedla dejstev in predložila dokazov, ki bi jih pred tem ne mogla navajati že v upravnem postopku in ki bi kazala na to, da bi mogla vplivati na odločitev v zadevi. Zgolj pavšalno navaja, da se je dokumentacija med upravnimi organi selila (kar naj bi po njenem mnenju lahko kazalo na to, da je bila predmetna zahteva založena), vendar take navedbe ni mogoče sprejeti kot utemeljene, saj so bile poizvedbe v tej smeri s strani organa že opravljene, vendar niso potrdile, da bi bila zahteva (pravočasno) vložena pri nepristojnem organu. Tožeča stranka v tožbi tudi navaja, da je v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen pa predložila odločbo o podržavljenju nepremičnine s parc. št. ... k.o. ... (odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948) ter bi ob pravilnem postopanju prvostopenjskega organa z nepopolno vlogo to še mogla dopolniti; tudi take navedbe tožeče stranke po presoji sodišča ni mogoče sprejeti, kajti za presojo pravočasnosti zahteve ni pomembno, kdaj je bila organu predložena odločba o podržavljenju, ki ne predstavlja nepopolne vloge, zato na tej podlagi organ ni bil zavezan pozivati stranke, naj vloži zahtevek, kajti razpolaganje strank z zahtevki je v njihovi prosti dispoziciji. Kolikor pa tožeča stranka za dokazovanje pravočasnosti vložene predmetne zahteve za denacionalizacijo predlaga zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., sodišče odgovarja, da tožeča stranka niti ni konkretno opredelila, kakšna naj bi bila njihova vloga pri vlaganju predmetne zahteve za denacionalizacijo tožeče stranke, pri tem pa iz spisne dokumentacije med drugim izhaja, da C.C. v predmetno zadevo sploh ni bila vključena, niti ne B.B., in da je odvetnik A.A. v dopisu prvostopenjskemu organu že v l. 1995 navedel, da je zahteve za denacionalizacijo za tožečo stranko vlagal tedaj že pokojni D.D., ter da je zahteve podpisovala E.E., s strani katere je podpisana tudi zahteva v spisni dokumentaciji z dne 16. 11. 1992, tako da je brez podlage utemeljevanje dokaznega predloga s strani tožeče stranke, da so navedene osebe neposredno sodelovale pri aktivnostih v zvezi z vlaganjem zahtev za denacionalizacijo in tudi predmetne.

Sodišče pa tudi ne pritrjuje navedbi tožeče stranke, da pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo ni mogoče ugotavljati po uradni dolžnosti, kajti gre za preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava (1. odstavek 64. člena ZDen), poleg tega pa je ugovor nepravočasnosti predmetne zahteve za denacionalizacijo podala v pritožbi tudi stranka z interesom Univerza A., Veterinarska fakulteta ter je bil drugostopenjski organ tudi iz tega razloga dolžan navedeno okoliščino preizkusiti. Ker je navedena bila udeležena kot stranka že v prvostopenjskem upravnem postopku (kot spisna dokumentacija izkazuje, je v tem postopka sodelovala kot lastnica oziroma upravljalka dela nepremičnin – parc. št. 332/14 in 332/16, ki so predmet prvostopenjske in izpodbijane drugostopenjske odločbe), pa je tudi izkazovala pravni interes za vložitev pritožbe ter so brez podlage tožbene navedbe, da bi drugostopenjski organ moral njeno pritožbo zavreči. Iz izpodbijane odločbe pa je tudi razvidno, da je poleg stranke z interesom pritožbo vložila tudi tožeča stranka, ki pa je v njej zatrjevala, da niso podane ovire za vrnitev v naravi predmetnih nepremičnin, katerih del pa je v upravljanju stranke z interesom in bi za vračilo teh lahko bila zavezana (kot članica Univerze A., ki pa je njihova lastnica).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče, kot je že obrazložilo, presodilo, da ni potrebe po dopolnjevanju dokazov, je odločilo brez glavne obravnave.

Zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.