Jedro

Ker se toženec naroka ni udeležil po lastni krivdi (ni opravičil izostanka niti ni predlagal preložitve naroka), so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137637/2009 z dne 28. 9. 2009 v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 7.465,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.065,48 EUR od 5. 8. 2009 dalje do plačila, od zneska 400,47 EUR od 22. 9. 2009 dalje do plačila, v četrtem odstavku izreka pa za izvršilne stroške v znesku 147,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (1. točka izreka). V preostalem delu prvega odstavka je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.095,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Proti ugodilnemu delu sodbe (1. in 2. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo na prvem naroku za glavno obravnavo na podlagi listinskih dokazov, ki sta jih predložili pravdni stranki, dokaze z zaslišanjem strank in prič pa je zavrnilo. Kar zadeva dokazila o višini škode, ki jih je predložil tožnik na naroku za glavno obravnavo, toženec meni, da bi ga sodišče prve stopnje moralo s to vlogo seznaniti in mu dati možnost, da se do njih osebno opredeli, zaslišan kot stranka. Res je, da se obravnave z odvetnico nista udeležila, vendar pa toženec vabila ni prejel, zato je utemeljeno štel, da ga sodišče na naroku ne bo zaslišalo. Toženec je že v vlogi z dne 26. 1. 2012 prerekal višino škode ter navajal, da končnega obračuna ni moč preizkusiti. Tega se je očitno zavedal tudi tožnik, ki je šele na glavni obravnavi predložil dokazila o stroških, ki jih je imel z odvzetim vozilom. Če bi bila toženec in njegova odvetnica na naroku prisotna, bi jima sodišče vlogo vročilo, jasno pa je, da bi toženec zaprosil za rok za izjavo o vlogi. Sodišče prve stopnje je navedbam tožnika o višini stroškov, ki jih je tožnik imel z odstopom od pogodbe, sledilo premalo kritično. Ker iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kdaj je tožnik vozilo prodal, ni mogoče preizkusiti višine stroškov za skladiščenje vozila (1.399,44 EUR), ki predstavljajo sorazmerno zelo visok znesek, prav tako so nesorazmerno visoki stroški čiščenja (97,00 EUR) in neplačani stroški izterjave oz. odvzema vozila (308,03 EUR). Ker višina stroškov ni prepričljivo ugotovljena, je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožnik ni ravnal skladno z določilom četrtega odstavka 243. člena OZ, ki tožniku nalaga ukrepe za zmanjšanje škode. Za toženca bi bilo namreč bolj pošteno, če bi tožnik prodal vozilo v takem stanju, kot je bilo odvzeto.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo toženčevo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ker ga ni seznanilo z vlogo, ki jo je tožnik vložil na naroku 27. 1. 2012, ni utemeljen. Pooblaščenka toženca je namreč v opravičilu, ki ga je poslala sodišču prve stopnje 26. 1. 2012 (list. št. 47), opravičila svoj izostanek na naroku in predlagala, da sodišče narok opravi v njeni odsotnosti. Toženec, ki je bil na narok pravilno vabljen preko svoje pooblaščenke (prvi odstavek 137. člena ZPP), poleg tega pa mu je bilo vabilo vročeno tudi osebno, pa svojega izostanka na naroku ni opravičil. Zato pritožbeni očitek, da vabila na narok dne 27. 1. 2012 ni prejel, ni utemeljen. Ker se toženec naroka ni udeležil po lastni krivdi (ni opravičil izostanka niti ni predlagal preložitve naroka), pooblaščenka pa je izrecno predlagala opravo naroka v svoji nenavzočnosti, so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave neutemeljene.

6. Pritožbene navedbe, ki grajajo posamezne postavke stroškov (izgubljenega dobička) tožnika, in sicer stroške skladiščenja, stroške čiščenja in stroške odvzema vozila, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj toženec ni izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave na prvi stopnji (337. člen ZPP).

7. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in premalo kritično sledilo navedbam tožnika o višini stroškov. Toženec namreč izračuna terjatve, ki jo je tožnik na naroku specificiral in zanjo predložil tudi listinske dokaze, ni konkretizirano prerekal, njegove pritožbene navedbe v tej smeri, ki jih prvič uveljavlja šele v pritožbi, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pritožnik v pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje njegova dokazna predloga z zaslišanjem strank in priče P. L. zavrnilo. Ker je dokazna predloga zavrnilo iz upravičenega razloga (neprimernost dokazov) in svojo odločitev tudi obrazložilo (287. člen ZPP), ni zagrešilo relativne bistvene kršitve, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožbene navedbe toženca o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, tako niso utemeljene.

8. Tudi pavšalen pritožbeni očitek, da tožnik ni izvedel razumnih ukrepov, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je toženčeva kršitev pogodbe povzročila, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Ker toženec ni izkazal, katere razumne ukrepe za zmanjšanje škode je tožnik opustil, ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnopravnega določila četrtega odstavka 243. člena OZ.

9. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel. Tožnik je na pritožbo podal odgovor, ki pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve in ne predstavlja potrebnega izdatka (155. člen ZPP). Zato pravdni stranki v skladu s prvim odstavkom 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.