Jedro

Iz dikcije, da se plača odvetniku storitev po tarifi „pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila“ nedvomno izhaja, da je potrebno upoštevati vrednost točke v času plačila, torej v konkretnem primeru vrednost točke v času izdaje izpodbijanega sklepa. Ker pa med strankama ni sporno, da je bil izpodbijani sklep izdan po objavi spremembi vrednosti točke, bi morala tožena stranka upoštevati vrednost točk v višini 0,60 EUR in ne 0,459 EUR.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2170/2018/25 (1312-11) z dne 8. 10. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 313,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku priznala stroške za zastopanje stranke A. A. v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v višini 238,68 EUR. Določila je tudi način izplačila teh stroškov.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik kot svetovalec za begunce toženi stranki poslal stroškovnik za izplačilo nagrade in povračila stroškov zastopanja v postopku priznanja mednarodne zaščite. Iz stroškovnika izhaja, da je priglasil stroške zastopanja za nagrado za sestavo tožbe v višini 250 točk, stroške za nagrado za sestavo vloge v višini 250 točk in materialne stroške v višini 20 točk. V prvem odstavku 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce je določeno, da so svetovalci upravičeni do nagrad v polovični višini zneskov, določenih za odvetniške storitve z odvetniško tarifo. V skladu s prvim odstavkom 13. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) vrednost točke znaša 0,459 EUR. Glede na navedeno so se tožniku odmerili za zastopanje stranke stroški za tožbo v višini 250 točk, za sestavo vloge v višini 250 točk ter za materialne stroške v višini 20 točk, kar je skupno 520 točk in to znaša 238,68 EUR. V Uradnem listu RS št. 22/2019 z dne 5. 4. 2019 je bilo objavljeno, da se vrednost točke spremeni, vendar so bila dejanja pravne pomoči opravljena pred objavo in veljavnostjo sklepa o spremembi vrednosti točke, zato je obračunana vrednost točke, kot je veljala v času opravljenega dejanja pravne pomoči. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je z dnem 6. 4. 2019 v veljavo stopila nova vrednost točke, ki znaša 0,60 EUR. Tožena stranka pa v sklepu navaja, da je uporabila vrednost točke v višini 0,459 EUR in v pojasnilo navaja, da je to zato, ker je bilo dejanje pravne pomoči opravljeno pred objavo in veljavnostjo sklepa o spremembi vrednosti točke. To pojasnilo pa je napačno, saj je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije izdal pojasnilo k uporabi drugega odstavka 12. člena OT, po katerem se stroški obračunajo po vrednosti točke v času plačila ne glede na to, kdaj se je postopek začel. Sklep o odmeri nagrade in stroškov je bil izdan po uveljavitvi nove vrednosti točke, to je 8. 10. 2019, torej je nagrado in stroške potrebno obračunati po novi vrednosti točke, to je 0,60 EUR. To nedvoumno izhaja tudi iz same jezikovne razlage 12. člena OT, kjer je jasno napisano, da je treba storitev obračunati v skladu z vrednostjo točke v času plačila, ne pa z vrednostjo v času opravljenega dejanja pravne pomoči. Bistveno je, kdaj je bil izdan sklep o odmeri nagrade in stroškov. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na odločitvi Okrožnega sodišča v Ljubljani ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter da je tudi že tožena stranka spremenila svojo prakso in začela svetovalcem za begunce izdajati sklepe po novi vrednosti točke ne glede na to, kdaj so bila opravljena pravna dejanja. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odmeri stroške za zastopanje stranke v višini 312 EUR, povečano za zakonske zamudne obresti, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1005/2019-14 z dne 13. 5. 2020, kjer je med drugim navedeno, da se v upravnem odločanju uporabi predpis, veljaven v času odločanja in da bi tožena stranka pri odmeri stroškov morala upoštevati tisto vrednost točke, ki je veljala v času izpodbijane odločbe.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce v prvem odstavku 5. člena določa, da so svetovalci upravičeni do nagrad v polovični višini zneskov, določenih za odvetniške storitve z Odvetniško tarifo.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, katere storitve je za svojo stranko opravil tožnik ter da je za vsako od storitev upravičen do polovičnega zneska, določenega za odvetniške storitve z odvetniško tarifo, to je za sestavo tožbe v višini 250 točk, za sestavo vloge v višini 250 točk in za materialne stroške v višini 20 točk. Dejansko stanje tako med strankama ni sporno, ampak je sporna izključno pravilna uporaba materialnega prava, to je pravilna uporaba določb OT glede tega, katero vrednost točke je treba uporabiti: ali je treba uporabiti vrednost točke v času opravljanja procesnih dejanj ali pa vrednost točke v času plačila.

9. Sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za vprašanje pravilne razlage drugega odstavka 12. člena OT. Navedeno določilo določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Iz dikcije, da se plača odvetniku storitev po tarifi „pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila“ nedvomno izhaja, da je potrebno upoštevati vrednost točke v času plačila, torej v konkretnem primeru vrednost točke v času izdaje izpodbijanega sklepa. Ker pa med strankama ni sporno, da je bil izpodbijani sklep izdan po objavi spremembi vrednosti točke, bi morala tožena stranka upoštevati vrednost točk v višini 0,60 EUR in ne 0,459 EUR. Torej je napačno uporabila materialno pravo in je zato sodišče iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, pri čemer je tožena stranka skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

10. Sodišče je v navedeni zadevi sledilo podrejenemu zahtevku in vrnilo zadevo v ponovno odločanje ter ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. ZUS-1 sicer daje sodišču možnost, da v določenih primerih samo odloči o pravici ali pravni koristi ali obveznosti stranke, vendar je po mnenju sodišča treba inštitut spora polne jurisdikcije uporabiti le v izjemnih primerih, na primer, ko se upravni postopek nerazumno dolgo vleče ali ko upravni organ ne ravna v skladu z navodili sodišča. V konkretnem primeru pa po presoji sodišča še niso podani tako utemeljeni razlogi, da bi moralo sodišče prevzeti pristojnosti tožene stranke. Pri tem je upoštevalo tudi to, da v primeru izpodbijanega sklepa ne gre zgolj za drugačen izračun stroškov ob upoštevanju drugačne vrednosti točke, ampak je v izreku sklepa določen tudi način, na katerega tožena stranka tožniku izplača stroške. Tako je navedeno, da se opravi plačilo na podlagi pisne izjave, da se tožnik strinja s sklepom po obračunu in plačilu obveznih davkov in prispevkov. Ker gre torej pri izplačilu teh stroškov tudi za točno določen način, kako se poravnavajo obveznosti tožene stranke do tožnika, je sodišče ocenilo, da je primerneje, če o stroških ponovno odloči tožena stranka.

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje ni sporno, v takem primeru pa ZUS-1 daje sodišče v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave. V obravnavani zadevi gre namreč izključno za vprašanje pravilne razlage materialnega prava. Poleg tega pa je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).Razen tega pa nobena od strank v upravnem sporu niti ni predlagala oprave glavne obravnave.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt sodišče odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, 4. člen navedenega Pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu.