Jedro

Z napačno uporabo materialnega prava še ni dokazana nedovoljenost, ki je podlaga za izrek ničnosti, temveč mora biti napačna uporaba materialnega prava posledica nedovoljenega dejanja.

Pravni položaj v postopku za izrek ničnosti je treba priznati tudi osebam, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj je kot prvostopenjski upravni organ zavrnila pobudo tožnikov z dne 4. 11. 2009 za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja, s katerim je bila stranki z interesom, družbi A. d. d., dovoljena gradnja bazne postaje mobilne tehnologije GSM/UMTS v ... na zemljiščih parc. št. 1681/2 in 1681/3, obe k.o. ... Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da so tožniki izrek ničnosti gradbenega dovoljenja predlagali na podlagi 5. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08 in 8/10; v nadaljevanju ZUP), in sicer naj bi bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano kot posledica investitorjevega pritiska oz. nedovoljenega ravnanja upravnega organa, ki ga je izdal v nasprotju s prostorskimi akti in kulturnovarstvenimi predpisi. V zvezi s tem je prvostopenjski upravni organ ocenil, da navedbe tožnikov o obstoju ničnostnega razloga temeljijo na neobrazloženih ugibanjih oz. namigovanjih, za katera niso predložili nobenih dokazov. Tožnikom je še pojasnil, da je iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja razvidno, da bo bazna postaja mobilne telefonije postavljena v stolpu obstoječega gasilskega doma, tako da se zaradi te gradnje tlorisni gabarit in zidani del stolpa ne bo spremenil. Vprašanje, ali je kulturnovarstveno soglasje izdano v nasprotju s kulturnovarstvenimi pogoji, pa ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Glede na vse navedeno je zaključil, da ničnostni razlog ni izkazan.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo pritožbo tožnikov, pri čemer ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ pobudo za izrek ničnosti nepravilno obravnaval po vsebini, saj bi bilo treba njihovo zahtevo zavreči oz. jo obravnavati kot opozorilo upravnemu organu, naj po uradni dolžnosti preveri obstoj ničnostnih razlogov, ker tožniki niso imeli statusa strank oz. stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Pripominja še, da morebitne kršitve materialnega predpisa oz. nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče samih po sebi razumeti kot posledico prisile upravnega organa. Prisila proti upravnemu organu mora biti izkazana in v neposredni zvezi z vsebino odločitve, pri čemer v spisni dokumentaciji za takšno ugotovitev ni podlage, tudi tožniki pa priznavajo, da z dokazi v tej smeri ne razpolagajo.

Tožniki se z odločitvijo toženke ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da je upravni organ njihovo pobudo, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje izreče za nično, po uradni dolžnosti brez pravnega temelja obravnaval kot predlog po 1. odstavku 280. člena ZUP. Če pa jim je prvostopenjski organ tak položaj že priznal, bi tudi drugostopenjski organ njihovo pritožbo moral obravnavati po vsebini. V nadaljevanju navajajo, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano kot posledica nedovoljenega ravnanja, saj glede na kulturnovarstvene pogoje in prostorske akte obravnavana gradnja ni dopustna. Kulturnovarstveno soglasje je bilo izdano izdano v nasprotju s temi pogoji, postavitev antenskega stolpa na vrh stolpa na gasilskem domu pa nasprotuje tudi določbam PUP, po katerih gradnja ne sme izstopati iz silhuete naselje. Po prepričanju tožnikov je upravni organ tako gradbeno dovoljenje izdal zaradi pritiska investitorja, ki je v postopku zasledoval svoje ekonomske interese. Navajajo še, da so bila v postopku ugotavljanja ničnosti kršena temeljna načela ZUP, zlasti načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi, načelo zakonitosti, in načelo zaslišanja strank. Prvostopenjski upravni organ jim namreč ni omogočil, da se opredelijo do izjave vodje postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 4. 3. 2010, poleg tega pa ni izvedel dokaza z zaslišanjem predstavnika Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in pridobil spisa tega organa o izdanem kulturnovarstvenem soglasju. Opozarjajo, da zaradi antenskega stolpa trpijo negativne učinke elektromagnetnega sevanja. Sodišču zato predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom družba A. d. d. navaja, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s pozitivnim mnenjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 9. 12. 2005. V zvezi z navedbami o negativnih učinkih elektromagnetnega sevanja pa navaja, da sevalna obremenitev bazne postaje ne presega mejnih vrednosti po Uredbi o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 70/96).

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi napačno navedena številka gradbenega dovoljenja, v zvezi s katerim je bila vložena pobuda za izrek ničnosti, vendar je na podlagi podatkov v obrazložitvi izpodbijane odločbe in upravnem spisu razvidno, na kaj se je nanašala pobuda, ki jo je upravni organ v obravnavanem postopku zavrnil, zato navedena kršitev ni vplivala na konkretno presojo.

Upravni organ je obravnavano pobudo obravnaval kot predlog za izrek ničnosti odločbe po 1. odstavku 280. člena ZUP. Ker tožniki v tožbi navajajo, da za tako obravnavo ni imel pravne podlage, je sodišče najprej ugotavljalo, ali je konkretno pobudo mogoče šteti za tak predlog. Iz vsebine pobude nedvoumno izhaja, da so tožniki z njo upravnemu organu le neformalno predlagali, naj po uradni dolžnosti preveri obstoj pogojev za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja, vendar pa sodišče ugotavlja, da so tožniki v nadaljevanju postopka, in sicer na ustni obravnavi, privolili v to, da se pobuda obravnava kot predlog. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 12. 1. 2010 (str. 2) je namreč razvidno, da so se po opazki o nepravilnem ravnanju prvostopenjskega organa tudi sami imenovali za predlagatelje in zahtevali presojo njihovih navedb v zvezi z obstojem ničnostnega razloga ter predlagali izvedbo dokazov. Po presoji sodišča je imel prvostopenjski organ od tega trenutka dalje ustrezen zahtevek za obravnavo njihovega predloga.

V postopku za izrek ničnosti se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj. V obravnavanem primeru tožniki uveljavljajo ničnostni razlog iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Sodišče najprej poudarja, da gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva v upravnem postopku. Na podlagi tega pravnega sredstva lahko upravni organ izreče za nično odločbo samo iz razlogov, ki so v zakonu natančno določeni in omejeni na najhujše kršitve pravil postopka, zato je treba navedeno zakonsko določbo razlagati restriktivno. Zmotno je zato stališče tožnikov, da napačna uporaba materialnega prava predstavlja ničnostni razlog iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, saj so za odpravo te kršitve v upravnem postopku zagotovljena druga pravna sredstva (pritožba, odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici). Z napačno uporabo materialnega prava tako še ni dokazana nedovoljenost, ki je podlaga za izrek ničnosti, temveč mora biti napačna uporaba materialnega prava posledica nedovoljenega dejanja. Da je izdana odločba posledica takšnega nedovoljenega dejanja drugega (ne upravnega organa), pa je v postopku treba izkazati. Zahteva po izkazanosti pravno pomembnih okoliščin glede obstoja ničnostnega razloga pomeni, da mora predlagatelj navesti konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da je bila sporna odločba izdana kot posledica pritiska oz. drugega nedovoljenega dejanja, kot tudi, da mora te svoje trditve podkrepiti z dokazi. Ker tožniki pritisk investitorja na upravni organ utemeljujejo zgolj z dejstvom, da je ta v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zasledoval svoje ekonomske interese, v zvezi s tem pa tudi po pozivu na dopolnitev predloga z dne 9. 11. 2009 niso navedli nobenih konkretnih okoliščin o obstoju takšnega pritiska, je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno ocenil, da v obravnavani zadevi obstoj ničnostnega razloga ni izkazan.

Glede na povedano so neutemeljeni tudi očitki o kršitvah pravil upravnega postopka v zvezi z izvajanjem dokazov. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZUP odloča uradna oseba, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 12. 1. 2010 je razvidno, da so tožniki predlagali zaslišanje vodje postopka izdaje gradbenega dovoljenja, z namenom da se pojasni oz. ugotovi, na kakšen način naj obravnavana gradnja ne bi izstopala iz silhuete naselja, in zaslišanje predstavnikov Zavoda za varstvo kulturne dediščine ter pregled spisa, z namenom da se ugotovi, na kakšen način je bilo izdano kulturnovarstveno soglasje. Ker se vsi ti dokazi nanašajo izključno na pravilnost uporabe materialnega prava, ki pa, kot je bilo že povedano ne dokazuje uveljavljanega ničnostnega razloga, upravni organ dokazov v tej smeri ni bil dolžan izvesti. Na odločitev sodišča ne vpliva niti očitek, da se tožniki niso imeli možnosti izjaviti v zvezi s pisno izjavo z dne 4. 3. 2010, v kateri je vodja postopka izjavila, da ni bila pod pritiskom investitorja niti pod vplivom prisiljenja, izsiljevanja ali izpostavljena drugemu nedovoljenemu ravnanju investitorja. Iz prej omenjenega zapisnika namreč izhaja, da je upravni organ tožnike že na ustni obravnavi dne 12. 1. 2010 opozoril, da bo njihov predlog zaradi neizkazanosti ničnostnega razloga zavrnil, zato ta izjava ni mogla vplivati na njegovo odločitev. Glede na navedeno so neutemeljene trditve o kršitvah pravil upravnega postopka v zvezi z izvedbo dokazov, razlogov, s katerimi bi utemeljevali trditve o kršitvah drugih določb ZUP, pa tožniki ne navajajo.

Sodišče še pripominja, da obrazložitev v drugostopenjski odločbi, da tožniki niso legitimirani za vložitev takega predloga, ker niso sodelovali v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, sicer ni v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-666/10-14, Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011, po kateri je treba pravni položaj v postopku za izrek ničnosti priznati tudi osebam, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba. Vendar je prvostopenjski organ opravil presojo obstoja ničnostnega razloga, drugostopenjski organ pa je tako odločitev potrdil, zato navedeno stališče drugostopenjskega organa ni vplivalo na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.