Jedro

Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Navedeno pomeni, da je po metodi množičnega vrednotenja nepremičnin ugotavljanje vrednosti nepremičnin v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči dovoljeno. Stranka oziroma upravičenec do brezplačne pravne pomoči pa lahko dokazuje, da je vrednost premoženja drugačna (nižja).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pomoči v postopku Okrajnega sodišča v Mariboru zaradi ničnosti pogodbe. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje na določbi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi s prvim odstavkom 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), v skladu s katerimi se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, pri čemer se kot premoženje ne upošteva stanovanje v katerem dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja (18. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ZUPJS).

2. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da tožeča stranka prebiva na naslovu … in da je solastnica do 1/3 dela stavbe na naslovu …, katere vrednost je ob uporabi posplošene tržne vrednosti izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja (upoštevaje solastniški delež tožeče stranke) znaša 23.473,23 EUR. Navedeni znesek presega znesek 13.862,88 EUR, zato organ zaključuje, da tožeča stranka ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Dodaja, da na nepremičnini ne obstaja nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu in na ta način zmanjševala ali celo izničila ugotovljeno vrednost zgoraj navedene nepremičnine. Hipoteka in rubež nepremičnine v izvršilnem postopku pomenita ustanovitev zastavne pravice zaupnika, to pa samo po sebi ne vpliva na možnost razpolaganja z nepremičnino, zato teh okoliščin v predmetni zadevi ni mogoče upoštevati (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi II U 442/2015).

3. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v vloženi tožbi priznava, da je solastnica do 1/3 stanovanja na naslovu …, in da v tem stanovanju ne živi. Ugovarja pa vrednosti nepremičnine, ki jo je na podlagi uporabljene metode množičnega vrednotenja nepremičnin uporabil organ za brezplačno pravno pomoč pri izračunu 1/3 solastniškega deleža tožničine nepremičnine. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, s katero je sodišče ugotovilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo. Da je navedena metodologija množičnega vrednotenja neuporabna v obravnavani zadevi pa dokazuje tudi s kupoprodajno pogodbo 1/3 iste nepremičnine, ki jo je solastnica A.A. dne 30. 12. 2015 prodala za kupnino 8.700,00 EUR. Navedena pogodba je bila prijavljena pri FURS dne 15. 1. 2016. V tožbi prav tako ugovarja, da je citirana nepremičnina obremenjena s hipoteko in da je razpolaganje s tako nepremičnino v solasti ne le omejeno, ampak tudi praktično nemogoče, zato taka nepremičnina ne more doseči primerljive prometne vrednosti in predstavlja fiktivno premoženje tožeče stranke. Glede na to, da je tožeča stranka dolžna FURS-u 25.360,14 EUR, tako tudi z eventualno prodajo nepremičnine po ceni, ki jo je izračunalo sodišče ni niti hipotetične možnosti poravnati celotno terjatev. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, podredno pa, da se prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči ugodi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da se prošnja tožeče stranke vložene dne 11. 8. 2016, zavrne. Organ je odločitev oprl na določbe ZSVarPre in ZUPJS, ki opredeljujejo nepremičnino, kot je v lasti tožeče stranke, kot premoženje, ki se ter kako upošteva pri ugotavljanju premoženjskega položaja prosilca, in ki določajo premoženjski cenzus, ter na ugotovitev, da je tožeča stranka z navedenim premoženjem premoženjski cenzus presegla. Tožeča stranka pritrjuje ugotovitvi organa za brezplačno pravno pomoč, da je nepremičnina v lasti tožeče stranke premoženje, ki se po ZUPJS upošteva kot premoženje pri ugotavljanju premoženjskega položaja prosilca, nasprotuje pa ugotovljeni vrednosti nepremičnine ter zatrjuje, da z nepremičnino zaradi tega, ker je v solasti in ker je na nepremičnini vpisana hipoteka ne more razpolagati.

7. Po mnenju sodišča je organ za brezplačno pravno pomoč v postopku premoženjski položaj tožeče stranke pravilno ugotavljal na podlagi določb ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP in ZUPJS. Prav tako je pravilen zaključek tožene stranke oziroma organa za brezplačno pravno pomoč, da ima tožeča stranka premoženje, ki presega 13.862,88 EUR. Podatek o posplošeni vrednosti navedene nepremičnine namreč izhaja iz registra nepremičnin, ki ga vodi GURS, torej gre za podatek iz uradih evidenc (drugi odstavek 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) in zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o ustavno sporni uporabi izračunane vrednosti nepremičnine na podlagi metode množičnega vrednotenja. Ustavno sodišče RS je namreč v odločbi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Navedeno pomeni, da je po metodi množičnega vrednotenja nepremičnin ugotavljanje vrednosti nepremičnin v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči dovoljeno. Stranka oziroma upravičenec do brezplačne pravne pomoči pa lahko dokazuje, da je vrednost premoženja drugačna (nižja).

8. Po presoji sodišča pa tožeča stranka za tožbene trditve, da je vrednost nepremičnine katere solastnica je do 1/3 (gre za nepremičnino na naslovu …) nižja od 23.473,23 EUR oziroma nižja od 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.862,88 EUR) ni predložila relevantnih dokazov. Ne le, da v tožbi pavšalno ugovarja uporabljeni metodi množičnega vrednotenja nepremičnin, tudi s kupoprodajno pogodbo priloženo k tožbi (s katero je A.A. kot druga solastnica nepremičnine prodala svoj solastniški delež za kupnino 8.700,00 EUR), svoje trditve, da vrednost nepremičnine „ocenjuje“ na znesek, ki je nižji od 13.862,88 EUR, po presoji sodišča ni uspela dokazati. Iz potrdila FURS odtisnjenega na kupoprodajni pogodbi namreč izhaja, da je bil na podlagi te kupoprodajne pogodbe odmerjen in plačan davek v višini 375,57 EUR, kar pomeni, da je davčni organ (na podlagi takrat veljavnih predpisov) odmeril davek od davčne osnove, ki predstavlja 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnine, s čimer so stranke soglašale in niso dokazovale, da je tržna vrednost nižja. Zato je po presoji sodišča pravilen zaključek organa za brezplačno pravno pomoč, da je vrednost nepremičnine, katere solastnica je do 1/3 tožeča stranka in ki se upošteva pri ugotavljanju njenega materialnega položaja, 23.473,23 EUR.

9. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je razpolaganje s sporno nepremičnino omejeno ne le zaradi dejstva, da gre za solastnino, pač pa tudi zato, ker je vrednost navedenega nepremičnega premoženja manjša od vrednosti davčnega dolga. Da ni ovir za prodajo solastniškega deleža pravzaprav dokazuje že tožeča stranka sama s predložitvijo kupoprodajne pogodbe o prodaji 1/3 solastniškega deleža sporne nepremičnine. Prav tako sodišče pojasnjuje, da zakon ne predvideva, da bi se pri ugotavljanju vrednosti premoženja upoštevala tudi morebitna stvarna bremena na nepremični in da bi ta onemogočala razpolaganje z nepremičnino. Hipoteka je v 138. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ) za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), prav tako pa se zastavljena nepremičnina ali njeni deli lahko predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Glede na pojasnjene učinke vpisane hipoteke na nepremičnine torej po presoji sodišča vpis hipoteke še ne pomeni, da tožeča stranka s svojim premoženjem ne more razpolagati. Na to pa ne vpliva niti dejstvo, da vrednost davčnega dolga presega vrednost sporne nepremičnine. Sodišče poudarja, da razpolaganje s premoženjem ne pomeni le njegove prodaje, temveč je treba razpolaganje razumeti in razlagati tudi na način, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Zato je sodišče tudi ta tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrnilo (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014).

10. Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.