Jedro

Nezadostna, nerazumljiva ali protislovna obrazložitev sodbe bi lahko pomenila postopkovno kršitev, če sodbe zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru ni tako, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo zadosti izčrpne in prepričljive razloge, ki so tudi pravilni in zakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da so ji toženci dolžni plačati dolg njihovega pravnega prednika do tožnice v višini 100.907,64 SIT z ustreznimi obrestmi in stroški, ker je ugotovilo, da so podedovano premoženje že v celoti porabili za poplačilo drugih dolgov. Tožeči stranki je naložilo, da povrne tožnikom pravdne stroške v znesku 474,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka.

(2) Tožnica se je pritožila iz razlogov po 3. tč. 338. čl. in 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3; v nadaljevanju ZPP) s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju ter da so podana nasprotja med listinami in med tem, kar se o listinah navaja v sodbi. Ni jasno, kakšno je resnično ozadje posojila 1.896.823,87 SIT, ki naj bi ga pok. P. K. dvignil na dan smrti in ki naj bi ga dediči plačali, kot ugotavlja prvo sodišče. Vrednost zapuščine iz sklepa o dedovanju 1.500.000,00 SIT ne odraža prave vrednosti, gre zgolj za navedbo za potrebe odmere sodnih taks. Že poplačani dolgovi kažejo, da je bila vrednost zapuščine bistveno višja, že osebni avto je bil vreden bistveno več. Dolg do zavarovalnice so toženci poravnali že po tem, ko so vedeli za dolg tožnice. Sodišče ni sledilo predlogom tožečih strank po poizvedbah in predložitvi listin, ki jih sama ni mogla predložiti, s čimer ji je bila odvzeta možnost obravnavanja. Pritožnica se dalje ne strinja s stališčem prvega sodišča, da sama ni dokazala, da bi bila vrednost zapuščine večja. Lahko je le predlagala, da toženci predložijo relevantne listine v podkrepitev svojih navedb. Tega niso storili, sodišče pa je predloženo dokumentacijo nekritično pretehtalo. Tožnica je dokazala obstoj svoje terjatve do zapustnika, svojo plačilno nezmožnost pa morajo dokazovati dediči. (3) Na pritožbo so toženci odgovorili, predlagajo njeno zavrnitev in zahtevajo povračilo svojih pritožbenih stroškov.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V 1. odst. 458. čl. ZPP določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti (vrednost pod 834,58 EUR) izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker gre v obravnavani zadevi za tak spor, sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi napak pri ugotavljanju dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

(6) Pritožnica pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala. Izpodbijani sodbi sicer očita nasprotujoče si razloge in nasprotja med listinami in njihovim povzemanjem v dejansko podlago odločitve, vendar je iz obrazložitve pritožbe mogoče povzeti, da v resnici nasprotuje dokazni oceni in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Nezadostna, nerazumljiva ali protislovna obrazložitev sodbe bi lahko pomenila postopkovno kršitev, če sodbe zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru ni tako, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo zadosti izčrpne in prepričljive razloge, ki so tudi pravilni in zakoniti. Poleg tega ne drži očitek, da prvo sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnica predlagala (poizvedb), saj tožnica ne v tožbi ne v dveh pripravljalnih vlogah, ki jih je vložila, ni predlagala nobenih konkretnih poizvedb. Po navedenem smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Enako velja za kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

(7) Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je, da so toženci kot dediči tožničinega dolžnika podedovali zapuščino v vrednosti 1.500.000,00 SIT in da so dolgov zapustnika poplačali že za 9.128.912,80 SIT, zato tožnici niso več dolžni plačati njene terjatve do zapustnika. Ker se torej sodba sodišča prve stopnje ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče očitkov, ki so usmerjeni v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ni upoštevalo. Na podlagi gornjih ugotovitev je prvo sodišče pravilno uporabilo določbo 142. čl. Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami), ki odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove omejuje na vrednost podedovanega premoženja, in zahtevek zavrnilo. Pri tem je prvo sodišče pravilno uporabilo tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in to ustrezno pojasnilo, ko je obrazložilo, da je sprejelo ugotovitev o vrednosti zapuščine po sklepu o dedovanju, na katero so se sklicevali toženci, ker tožnica ni dokazala višje vrednosti. Tožnica je imela vse možnosti, da predlaga ustrezne dokaze za trditev, da je bila zapuščina vredna več, česar ni storila.

(8) Ker niti uveljavljani niti uradoma upoštevni (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeni razlogi niso podani, je bilo treba pritožbo zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa potrditi (353. čl. ZPP).

(9) V odgovoru na pritožbo toženci niso navedli nič bistvenega, zato je bil nepotreben, in sami trpijo svoje pritožbene stroške (155. čl. ZPP). O tožničinih je odločeno skupaj z njeno pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP)