Jedro

Dedni dogovor (sporazum o delitvi in načinu delitve dediščine oz. zapuščine) je pogodba civilnega (obligacijskega) prava. Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče po 3. odst. 214. čl. ZD tak sporazum v sklepu o dedovanju, kot pogodba civilnega (obligacijskega) prava pa je zaradi napak volje izpodbojen (primerjaj 94. čl. OZ). Ker je pravni posel zaradi napak volje veljavno sklenjen, a izpodbojen (pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost lahko zahteva, da se pogodba razveljavi – 1. odst. 95. čl. OZ), zahtevek za razveljavitev pa je potrebno uveljavljati s tožbo (v primeru spora) z oblikovalnim (konstitutivnim) zahtevkom (naj sodišče pogodbo razveljavi), je pogodba veljavna, dokler se ne razveljavi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapuščina obsega nepremičnine, vpisane v vl. št. 6, 48, 381 in 385, k.o. Z., ter da obstoji terjatev O. Š. iz naslova prispevka k plačilu storitev institucionalnega varstva v znesku 1.732,75 EUR s pripadki. Ker sta se zap. vdova V. D.L. in hčerka D.I. dedovanju odpovedali, zap. vdova tudi oporočnemu dedovanju, zap. sinovi M., A. in J.L. pa sklenili dedni dogovor (da M.L. priglašeno terjatev O. Š. poravna sam v celoti, na ta račun pa podeduje polovico zapuščine, drugo polovico zapuščine pa preostala dva dediča po enakih delih), je za dediče razglasilo navedene zap. sinove, vsakega do 1/3 dediščine ter odredilo, da se pri zapustniku lastnih navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na zap. sina M.L. do polovice, zap. sinova A. in J.L. pa vsakega do ¼. M.L. je še naložilo, da v roku 15 dni od prejema sklepa O.Š. plača 1.732,75 EUR s pripadki v primeru zamude.

Zoper sklep se pritožujeta zap. vdova V.L.D. in dedič M.L. Zap. vdova v pritožbi navaja, da je sodišču že pisala, da se hiši ne odpove. Ker je bila navezana na zapustnika in hišo, je ne da. Šele sedaj se zaveda, kako hišo pogreša. V pritožbi priloženo pošilja tudi kopijo oporoke, ki je bila napisana in shranjena pri odvetniku S. v Š. pri C. Zap. sin M.L. pa v pritožbi opozarja na odprt zapuščinski postopek po pok. materi A.L. ter nedokončan spor v zvezi s tem. Iz zemljiškoknjižnih podatkov za leto 2006 je razvidno, da naj bi imel zapustnik skupaj 47 parcel, v sklepu o dedovanju pa je navedenih zgolj 10. Sprašuje se, kaj je z ostalimi nepremičninami, hkrati pa navaja, da je na zemljiški knjigi dobil odgovor, da so ostale parcele prodane. Zato se sprašuje, kje pa je denar od prodanih zemljišč. Ker je predmet dedovanja zgolj 10 parcel, je zato prikrajšan oz. celo ogoljufan za plačilo terjatve do Občine Š.. Ker je bil zaveden in je dedoval samo polovico, je pripravljen plačati terjatev do Občine Š. samo polovico, in sicer 900 EUR, kar je že nakazal. Opozarja, da v sklepu o dedovanju navedene zapustnikove lastnoročne oporoke (brez datuma) nobeden od dedičev ni niti videl niti prebral, in vprašanje je, če je sploh veljavna. Na zapuščinski obravnavi pa tudi ni bilo obravnavano premoženje, ki ga je iz naslova kmetije prejel mlajši brat J.L..

Na pritožbo M.L. je odgovoril sodedič J.L., na pritožbo zap. vdove je odgovoril M. L., le-ta pa je odgovoril tudi na odgovor J.L. na njegovo pritožbo. Na to vlogo M. L. je odgovoril J.L., zap. vdova V.D.L. pa je odgovorila na odgovor M.L. na njeno pritožbo. Na vlogo J.L. je odgovoril M.L., le-ta pa je odgovoril tudi na vlogo zap. vdove. Nato je na vlogo M.L. odgovoril sodedič J.L., M.L. pa je na to vlogo spet odgovoril z novo vlogo. Končno je dedič M.L. dopolnil pritožbo s priloženo sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1909/2009 z dne 27.5.2010, s katero je to sodišče potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 414/2002 z dne 30.6.2009, s katero je bilo tožencem J. L., A. L., J. L. ml. in D.I. naloženo, da tožnikoma M. in V. L. plačajo vsakemu 5.061,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice (za delo in vlaganje v kmetijo staršev).

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zap. vdove: Po 1. odst. 133. čl. Zakona o dedovanju (ZD) se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. Izjava o odpovedi dediščini (ali o sprejemu dediščine) se po 1. odst. 138. čl. ZD ne more preklicati; dedič, ki je dal izjavo, lahko po 2. odst. 138. čl. ZD zahteva le razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti. Če je bila dedna izjava (izjava o odpovedi dediščini) zap. vdove z dne 10.3.2007 (na list. št. 82 spisa), „da se odpoveduje oporoki, ki ji jo je napisal njen mož, s tem da pa hoče, da dobi denar, ki ga je vložila (30.000 DEM)“, morebiti dvomljiva, pa je bila povsem nedvoumna izjava o odpovedi pritožnice (zap. vdove) brez datuma, poslana na sodišče 31.3.2009 (na list. št. 171 in 172 spisa) o „odpovedi vsej dediščini po možu J. L.“ (da se dediščini zap. vdova odpoveduje, je v tekstu navedeno celo dvakrat, in to celo po razmisleku). Tako so pritožbene trditve te pritožnice, da je sodišču že pisala, da se hiši ne odpove, v nasprotju z njenimi pisnimi dednimi izjavami, poleg tega pa glede na nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini tudi povsem neutemeljene. Glede pritožbi priložene kopije oporoke, ki naj bi bila napisana in shranjena pri odvetniku S. v Š. pri C. (z dne 3. 8. 1992) pa ne le, da gre za pritožbeno novoto (če gre?, kajti po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zapustnik napravil lastnoročno oporoko brez datuma, s katero je nepremičnine zapustil zap. vdovi). Ker tudi pritožbi priložena oporoka, ki naj bi jo zapustnik napravil pri odvetniku A.S., določa enako, je pravno nepomembno, katera od teh dveh zapustnikovih oporok bi bila glede na datum sestave veljavna (če pritožbi priložena oporoka sploh obstoji – pritožnica o okoliščinah obstoja te oporoke ne navaja ničesar), saj oporoki določata isto (zap. nepremičnine deduje zap. vdova). Pritožnica pa se je oporočnemu in zakonitemu dedovanju nepreklicno odpovedala. Zato njena pritožba ni utemeljena.

K pritožbi dediča M. L.: Pritožbene trditve glede obsega zap. premoženja, sicer zgolj navržene in nekoliko kontradiktorne (več o tem v nadaljevanju), niso odločilne glede na sklenjen dedni dogovor, da pritožnik deduje polovico dediščine, sodediča A. in J. L. pa vsak ¼ dediščine. Po 1. odst. 121. čl. ZD sodišče namreč, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Pritožbene trditve o obstoju več zemljiških parcel od obravnavanih so kontradiktorne z navedbo, da je pritožnik na zemljiški knjigi izvedel, da so ta zemljišča prodana. Pritožbene trditve o obstoju zapustnikovega premoženja so poleg opisane kontradiktornosti tudi zgolj navržene (glede zemljiških parcel in denarja od po zapustniku prodanih parcel), zato pritožnik z njimi v ničemer ne omaja ugotovitve o obsegu zapuščine v izpodbijanem sklepu. S takimi pritožbenimi trditvami pritožnik jasno ne more uspeti.

Kolikor pa pritožnik v pritožbi navaja, da je bil pri sklenitvi dednega sporazuma (dogovora o delitvi dediščine) prikrajšan oz. ogoljufan (za plačilo terjatve Občini Š.), pa je potrebno opozoriti, da je dedni dogovor (sporazum o delitvi in načinu delitve dediščine oz. zapuščine) pogodba civilnega (obligacijskega) prava. Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče po 3. odst. 214. čl. ZD tak sporazum v sklepu o dedovanju, kot pogodba civilnega (obligacijskega) prava pa je zaradi napak volje izpodbojen (primerjaj 94. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Ker je pravni posel zaradi napak volje veljavno sklenjen, a izpodbojen (pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost lahko zahteva, da se pogodba razveljavi – 1. odst. 95. čl. OZ), zahtevek za razveljavitev pa je potrebno uveljavljati s tožbo (v primeru spora) z oblikovalnim (konstitutivnim) zahtevkom (naj sodišče pogodbo razveljavi), je pogodba veljavna, dokler se ne razveljavi. Zato so pravno neupoštevni sicer zgolj navrženi pritožbeni očitki o sklenitvi dednega dogovora z napakami volje. Če je pritožnik sklenil dedni dogovor z napakami volje, tega ne more (z uspehom) uveljavljati v pritožbenem postopku, temveč bo moral (v primeru spora s sodediči) tak dogovor izpodbijati s tožbo (za razveljavitev dednega dogovora). Ne more pa tega z uspehom uveljavljati v pritožbenem postopku. Tako se tudi pritožba M. L. izkaže za neutemeljeno.

Ker je izpodbijani sklep o dedovanju pravilen v dejanskem in pravnem pogledu (pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni ugotovilo), je na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. čl. ZD obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.