Jedro

V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa toženca, s katerim je odločil o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem primerne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih.

Za odmero stroškov iz naslova nagrade za predsednika in člane toženca so upoštevne seje in ustne obravnave, ki jih je v zvezi z vsebinskih obravnavanjem glavne stvari izvedel toženec.

Na podlagi izkazanih zapisnikov sej in ustnih obravnav, ki so potekale v relevantnem obdobju, je treba preveriti prisotnost vsakega posameznega člana in predsednika na teh sejah oziroma ustnih obravnavah. Na podlagi udeležb članov in predsednika na sejah in ustnih obravnavah ter ob upoštevanju relevantnih določb ZKUASP pa nato ugotoviti višino nagrade za posamezne člane in predsednika toženca.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Sveta za avtorsko pravo št. 31229-1/2014-100 z dne 24. 8. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženec odločil, da stroški postopka pred Svetom za avtorsko pravo znašajo 53.307,16 EUR, da mora tožnik (nasprotna stranka) povrniti stranki z interesom (predlagatelju) del založenih predujmov v višini 13.153,58EUR in da je stranka z interesom (predlagatelj) upravičena do povrnitve 3.692,84 EUR založenih predujmov, kar ji bo toženec vrnil v tridesetih dneh od pravnomočnosti tega sklepa. Iz obrazložitve izhaja, da je predlagatelj 26. 2. 2014 vložil zahtevo za določitev primerne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih, ki se oddajajo v obliki prizemeljskega radiodifuznega oddajanja. O tej zahtevi je toženec odločal v dveh postopkih. Prvi postopek se je zaključil z odločbo št. 31229-1/2014 z dne 12. 9. 2018, ki je bila s sodbo tega sodišča I U 2215/2018 z dne 16. 1. 2020 odpravljena, ponoven postopek pa se je končal z odločbo št. 31229-1/2014 z dne 16. 6. 2020, ki je s sodbo tega sodišča I U 1003/2020 z dne 10. 6. 2021 postala pravnomočna. Ob upoštevanju petega odstavka 55. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) ter glede na izvedene seje oziroma naroke in upoštevaje sodelovanje predsednika in članov na teh sejah oziroma narokih je toženec ugotovil, da skupni strošek iz naslova nagrade za delo toženca znaša 55.571,19 EUR. K temu je prištel še strošek objave odločbe v Uradnem listu RS v znesku 735,97 EUR, skupaj torej 56.307,16 EUR. Upoštevaje tretji odstavek 55. člena ZKUASP in založene predujme je toženec odločil, da sta tožnik in stranka z interesom dolžna plačati stroške v zneskih, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženec zaračunal stroške postopka tudi za člana A. A., ki pa že od samega začetka v postopku ne bi smel sodelovati, saj je to sodišče s sodbo I U 2215/2018 z dne 16. 1. 2020 odločilo, da je bila odločitev toženca o zavrnitvi zahteve za izločitev člana A. A., ki jo je tožnik vložil 24. 12. 2017, nepravilna in nezakonita. Stroške iz naslova nagrade je treba po mnenju tožnika znižati vsaj za toliko, kolikor je toženec odmeril nagrado za člana A. A., saj slednji ne bi smel sodelovati v postopku. Po oceni tožnika izpodbijani sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne pojasnjuje zamude pri odločanju. Toženec mora dokazati, kakšne aktivnosti je vodil v vsakem mesecu, da je upravičen do stroškov postopka. V izpodbijanem sklepu ni najti aktivnosti, ki bi utemeljevale tako dolg postopek in take stroške. Po mnenju tožnika je šele z dnem prejema sodbe tega sodišča I U 2215/2018 z dne 16. 1. 2020 in posledični „odstranitvi“ A. A. iz predmetne zadeve vzpostavljeno delovanje toženca, kar pomeni, da je „zakoniti“ del postopka trajal le štiri polne oziroma pet začetih mesecev, v katerem so sodelovali le štirje člani toženca. Meni, da ne more nositi stroškov nezakonitega dela postopka, ko je toženec deloval v takšni sestavi, da je pri njem sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena iz postopka. Toženec ni upravičen do stroškov postopka, ki ga je opravil, ko ni bil pravilno in zakonito sestavljen, temveč je upravičen do stroškov le za čas, ko je bil zakonito sestavljen. Postopek bi moral skladno s prvim odstavkom 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) trajati dva meseca, toženec pa ni pojasnil dolžine postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep „razveljavi in odpravi“ oziroma podredno, naj izpodbijani sklep „razveljavi in odpravi“, ugotovi, da je nepravilen in nezakonit, da stroški postopka znašajo 26.080,35 EUR ter da je toženec dolžan tožniku vrniti 1.959,825 EUR založenega predujma. V vsakem primeru zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženec v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in vztraja pri stališčih iz izpodbijanega sklepa.

4. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost sklepa toženca, s katerim je odločil o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem primerne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih.

7. ZKUASP v 55. členu določa, da so stroški postopka pred Svetom stroški strank in stroški Sveta (prvi odstavek). Vsaka stranka sama nosi svoje stroške (drugi odstavek), stroške Sveta (nagrada za predsednika in člane Sveta, potni in drugi razumni stroški predsednika in članov Sveta, stroški, potrebni za izvedbo dokazov in administrativni stroški) pa krijeta stranki po enakih delih (tretji odstavek). V obravnavani zadevi je toženec kot stroške postopka upošteval nagrado za predsednika in člane toženca ter strošek objave odločbe z dne 16. 6. 2020 v Uradnem listu RS kot administrativni strošek.

8. Med strankami je nesporno, da je stranka z interesom 26. 2. 2014 na toženca naslovila zahtevo za določitev primerne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih, ki se oddajajo v obliki prizemeljskega radiodifuznega oddajanja. O tej zahtevi je toženec odločal v dveh postopkih. V prvem postopku je odločil z odločbo št. 31229-1/2014-77 z dne 12. 9. 2018, ki je bila s sodbo tega sodišča I U 2215/2018-14 z dne 16. 1. 2020 odpravljena, v drugem, ponovljenem postopku pa je odločil z odločbo št. 31229-1/2014-90 z dne 16. 6. 2020, ki je s sodbo tega sodišča I U 1003/2020-31 z dne 10. 6. 2021 postala pravnomočna.

9. Po določbi petega odstavka 55. člena ZKUASP znaša višina nagrade člana Sveta tretjino osnovne mesečne plače okrožnega sodnika brez napredovanja za vsak začeti mesec trajanja postopka, višina nagrade predsednika Sveta pa je enaka višini nagrade člana Sveta, povečani za 20 %. Člani in predsednik Sveta so plačani za čas trajanja posameznega postopka, vendar ne več kot za 12 mesecev.

10. Iz te določbe izhaja, da so predsednik in člani toženca upravičeni do nagrade za čas trajanja posameznega postopka, vendar največ za 12 mesecev. Ker je ZKUASP začel veljati 22. 10. 2016, pomeni, da so v obravnavani zadevi predsednik in člani toženca upravičeni do nagrade (samo) za čas od 22. 10. 2016 do 22. 10. 2017 (tj. za 12 mesecev trajanja prvega postopka, ki se je končal z odločbo št. 31229-1/2014-77 z dne 12. 9. 2018) in za čas trajanja drugega (ponovljenega) postopka, tj. od 4. 2. 2020 (ko je toženec prejel sodbo tega sodišča I U 2215/2018-14 z dne 16. 1. 2020) do 16. 6. 2020 (ko je toženec v ponovljenem postopku izdal odločbo št. 31229-1/2014-90).

11. V obravnavani zadevi so torej za odmero stroškov iz naslova nagrade za predsednika in člane toženca upoštevne seje in ustne obravnave, ki jih je v zvezi z vsebinskih obravnavanjem glavne stvari izvedel toženec v času od 22. 10. 2016 do 22. 10. 2017 in v obdobju od 4. 2. 2020 do 16. 6. 2020. Seje in ustne obravnave, ki so potekale v navedenih relevantnih obdobjih, morajo biti izkazane z ustrezno listinsko dokumentacijo v spisu (zapisniki), iz katere mora biti (tudi) razvidno, da je na njih toženec vsebinsko obravnaval glavno stvar. Zapisniki sej in ustnih obravnav, ki so potekale v relevantnem obdobju, so pomembni tudi z vidika ugotavljanja (ne)udeležbe posameznih članov in predsednika na sejah in ustnih obravnavah, saj prisotnost oziroma odsotnost posameznega člana in predsednika vpliva na višino odmerjenih stroškov. (Ne)udeležba posameznih članov in predsednika toženca na sejah in ustnih obravnavah namreč vpliva na odmero višine njihove nagrade v smislu za koliko (začetih) mesecev trajanja postopka pripada nagrada posameznemu članu in predsedniku. Na podlagi izkazanih zapisnikov sej in ustnih obravnav, ki so potekale v relevantnem obdobju, je treba torej preveriti prisotnost vsakega posameznega člana in predsednika na teh sejah oziroma ustnih obravnavah. Na podlagi udeležb članov in predsednika na sejah in ustnih obravnavah ter ob upoštevanju relevantnih določb ZKUASP pa nato ugotoviti višino nagrade za posamezne člane in predsednika toženca. Član oziroma predsednik, ki v posameznem mesecu znotraj prej navedenega upoštevnega časovnega obdobja dejansko ni sodeloval na seji oziroma ustni obravnavi, in ki torej njegova prisotnost ni ustrezno izkazana z listinami (zapisniki sej oziroma ustnih obravnav), ali če v določenem mesecu znotraj relevantnega časovnega okvira toženec sploh ni izvedel seje oziroma ustne obravnave v zvezi z odločanjem o glavni stvari, za ta mesec ta član oziroma predsednik ni upravičen do nagrade. Posamezen član in predsednik so namreč upravičeni do nagrade za vsak začeti mesec trajanja postopka, vendar največ za 12 mesecev (peti odstavek 55. člena ZKUASP), ne pa (nujno) za vsako udeležbo na vsaki posamezni seji oziroma ustni obravnavi.

12. V zvezi s tem sodišče pripominja, da postopek, ki je tekel od vložitve zahteve predlagatelja (26. 2. 2014) do uveljavitve ZKUASP (22. 10. 2016), z vidika stroškov iz naslova nagrade za predsednika in člane toženca ni relevanten, ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, in to je med strankami nesporno, da v obdobju pred januarjem 2017 toženec ni vsebinsko obravnaval predmetne zadeve oziroma obravnava ni bila usmerjena v resno, zavzeto iskanje rešitve, kar pomeni, da strank tudi po presoji sodišča za to obdobje ni mogoče obremeniti z morebitnimi stroški postopka iz naslova nagrade za predsednika in člane toženca.

13. Sodišče dodaja, da je član A. A. upravičen do nagrade, kolikor je sodeloval na sejah in ustnih obravnavah, ki so potekale v času od 22. 10. 2016 do 22. 10. 2017, in na katerih je toženec vsebinsko obravnaval glavno stvar, saj je tožnik zahtevo za njegovo izločitev podal (šele) 24. 12. 2017 (kar je med strankami nesporno). Za (drugo) relevantno obdobje od 4. 2. 2020 do 16. 6. 2020 pa A. A. ni upravičen do nagrade, saj je bil s sodbo tega sodišča I U 2215/2018-14 z dne 16. 1. 2020, ki jo je toženec prejel 4. 2. 2020, sklep toženca št. 31229-1/2014-66 z dne 23. 1. 2018, s katerim je toženec zavrnil predlog za izločitev člana A. A. z dne 24. 12. 2017, odpravljen.

14. Sodišče pripominja, da je rok, ki je v 222. členu ZUP določen za izdajo odločbe, instrukcijske narave, in da je daljši čas trajanja odločanja (ki je sicer tudi omejen na največ 12 mesecev posameznega postopka) z vidika stroškovne obremenjenosti strank utemeljen na določbah specialnejšega ZKUASP (šesti odstavek 53. člena, prvi odstavek 54. člena, peti odstavek 55. člena ZKUASP). Mora pa biti čas trajanja postopka ustrezno izkazan z zapisniki sej oziroma ustnih obravnav, ki so potekale v relevantnih obdobjih. Iz zapisnikov mora tudi izhajati, da je toženec vsebinsko obravnaval zadevo.

15. Ker je glede na obrazloženo toženec nepravilno uporabil določbo petega odstavka 55. člena ZKUASP, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa so stroški postopka napačno odmerjeni, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, zato o podrejenem ni odločalo. V ponovnem postopku bo moral toženec skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava, ugotoviti relevantne dejanske okoliščine ter glede na ugotovljeno (novo) dejansko in pravno stanje zadeve ponovno odločiti v zadevi. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se sodišče do drugih navedb in ugovorov ni posebej opredeljevalo, saj na drugačno odločitev to ne bi moglo vplivati.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bila predmet presoje le pravilna uporaba materialnega prava, s tem povezano dejansko stanje pa med strankami ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega pa je bilo tudi že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v zadevi pa ni izkazan tožnikovemu nasprotni interes stranskega udeleženca, ki na vročeno tožbo niti ni odgovoril (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 1438/2021 z dne 3. 4. 2023. 18. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 56. člena ZKUASP, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.