Jedro

Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje v točki I izreka v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se:

-pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 81054/2022 z dne 6. 1. 2023, ki je postala pravnomočna 1. 4. 2023, ne prekliče;

-v odločbi o enotni kazni pa tako, da se ob upoštevanju kazni 4 (štiri) mesece zapora, določene za kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika, in kazni 10 (deset) mesecev zapora za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika, določene v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 6136/2022 z dne 10. 2. 2022, ki je postala pravnomočna 4. 5. 2022, in ki je bila z izpodbijano sodbo preklicana, obdolžencu izrečena enotna kazen zniža na 11 (enajst) mesecev zapora.

II.V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 531/2022 z dne 20. 11. 2025 pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po tej zakonski določbi izreklo (pravilno bi bilo določilo) kazen štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 je obdolžencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 6136/2022 z dne 10. 2. 2022, ki je postala pravnomočna 4. 5. 2022 (v izreku je napačno navedena letnica 2025), s katero je bila obdolžencu zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 določena kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 mu je preklicalo tudi pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 81054/2022 z dne 6. 1. 2023, ki je postala pravnomočna 1. 4. 2023, s katero je bila obdolžencu zaradi dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 3. točki drugega odstavka in tretjem odstavku 53. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena in prvim odstavkom 55. člena KZ-1 je nato obdolžencu, upoštevaje kot določene kazni štiri mesece zapora po tej sodbi, deset mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 6136/2022 in tri mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Kranju II K 81054/2022, izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov iz 1. do 6. točke tega odstavka, katerih je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen, plačati pa mora stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana družba X. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Pod točko II izreka sodbe je obdolženega A. A. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in je glede tega dela kazenskega postopka odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, ki se nanaša na oprostilni del del, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, po prvem odstavku 96. člena ZKP proračun, medtem ko svoje potrebne izdatke nosi oškodovana družba sama. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana družba X. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2.Zoper obsodilni del sodbe pod točko I izreka se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, temu podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom, obdolženca in zagovornika pa naj obvesti o seji, na kateri bo odločalo o pritožbi.

3.Na pritožbo je odgovorila B. B., okrajna državna tožilka z Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4.Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot v obravnavanem primeru, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, pritožbeno sodišče v tej zadevi ni ugotovilo, pritožba pa predloga za navzočnost na seji tudi ni obrazložila, saj ni navedla kakšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bila navzočnost strank za odločitev sodišča druge stopnje koristna. Pritožbeno sodišče strank o seji zato ni obvestilo.

5.Pregled zadeve je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

6.Pritožba navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev sodnega izvedenca tehnične stroke in sodnega cenilca, s tem pa je obdolžencu odvzelo možnost učinkovitega izvajanja obrambe in razjasnitev odločilnih dejstev. Sodni izvedenec ustrezne tehnične stroke bi podal strokovno mnenje o tem, ali je bilo veliko stensko omaro in zakonsko posteljo glede na njuno stanje, kakovost materiala in čas uporabe sploh mogoče razstaviti in ponovno sestaviti v drugem stanovanju tako, da bi bili še uporabni, sodni cenilec pa bi ocenil dejansko tržno vrednost teh predmetov in vrednost zofe, ki je bila predmet 2. točke obtožbe. Izvedba predlaganih dokazov je bila bistvenega pomena za presojo, ali je šlo za kaznivo dejanje tatvine ali zgolj za odstranitev poškodovanih in neuporabnih predmetov v okviru najemnega razmerja, z zavrnitvijo teh dokazov pa je sodišče prve stopnje samo prevzelo vlogo strokovnjaka in je brez ustreznega znanja in dokazne podlage presodilo tehnično vprašanje, ki presega splošno življenjsko izkušnjo. Predlog je zavrnilo z utemeljitvijo, da možnost razstavljanja in ponovnega sestavljanja pohištva ne more vplivati na dokazano dejansko stanje, v spisu pa se že nahajajo specifikacije vrednosti pohištva, pri čemer ni moglo vnaprej oceniti, da predlagani dokazi niso pravno relevantni, ne da bi jih sploh izvedlo, saj ravno strokovna presoja izvedenca in cenilca predstavlja edini objektivni način za razjasnitev teh okoliščin. Obdolžencu je bila tako odvzeta možnost učinkovite obrambe, saj se izpodbijana sodba v odločilnem delu opira na dejanske zaključke, glede katerih predlagani dokazi niso bili izvedeni.

7.Pritožba nima prav. S povzetimi navedbami ne uveljavlja katero od absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kot navaja, prav tako z zavrnitvijo predlaganih dokazov sodišče prve stopnje obdolžencu ni prekršilo pravice do obrambe. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč izvede le tiste, ki so pravno relevantni za razjasnitev obravnavane zadeve, medtem ko mora dokaze, katerih izvedba za presojo ni potrebna, zavrniti, v sodbi pa pojasniti, zakaj se je odločilo, da jih ne izvede. Slednje pa je sodišče prve stopnje, potem ko je podalo izčrpno dokazno oceno, v izpodbijani sodbi tudi storilo (točka 19 obrazložitve sodbe). Ustrezno in pravilno je pojasnilo, da odreditev sodnega izvedenca in sodnega cenilca ni bila potrebna, ker se je o vrednosti odtujenih stvari prepričalo iz računov zanje, in ker je zaključilo, da tako namen odtujitve kot točna vrednost odtujenih stvari nista predstavljala za razsojo relevantnih podatkov ali zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, in je zato navedeni dokazni predlog zavrnilo. S takšno odločitvijo in obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja, sicer pa pritožba, ko se ne strinja z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, a neutemeljeno. Pri oceni vrednosti odtujenih predmetov se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na račun iz leta 2018 (priloga A1 spisa), iz katerega je razvidno, da je družba X. d.o.o. v trgovini s pohištvom Rutar kupila zakonsko posteljo v vrednosti 637,00 EUR in omaro Quadra A3N13 hrast Riviera v znesku 336,00 EUR, torej v skupni vrednosti 1.009,00 EUR, ob nakupu prejet račun pa je bil utemeljeno podlaga za ugotovitev vrednosti odtujenih predmetov. Za ugotavljanje njune vrednosti ni bilo potrebno postaviti sodnega cenilca, saj je od nakupa do odtujitve minilo le tri leta, iz fotografije v spisu (priloga C4) pa je razvidno, da sta bila ob oddaji stanovanja oba dobro ohranjena, tako da vrednost predmetov ni bila vprašljiva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi razumno obrazložilo, zakaj obdolžencu ne verjame, ko je trdil, da je omaro in posteljo odvrgel, ker naj ne bi bili več uporabni. Utemeljeno je zaključilo, da je pravilen očitek, da ju je odtujil in si ju protipravno prilastil, in postavitev izvedenca tehnične stroke za razjasnitev, ali je bilo omaro in posteljo mogoče po razstavljanju ponovno sestaviti, ni bila potrebna.

8.Z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga sodišče prve stopnje tako obdolžencu ni prekršilo pravice do obrambe, dejansko stanje pa je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo. Izvedlo je vse za razjasnitev dejanskega stanja potrebne dokaze in jih, vključno z zagovorom obdolženca, pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Svoj zaključek, ki ga pritožbene navedbe ne morejo omajati, je v razlogih sodbe tehtno in podrobno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče razloge izpodbijane sodbe kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa le še dodaja:

9.Pritožba ponavlja zagovor obdolženca in trdi, da gre le za civilnopravno razmerje, saj obdolžencu ni mogoče očitati, da je iz stanovanja, ki ga je imel v najemu, oba predmeta odtujil. Pojasnil je, da je v stanovanju živelo devet oseb, od tega sedem otrok, kar pomeni povečano obrabo in možnost poškodb opreme, še posebej ob dejstvu, da pohištvo ni bilo novejše oziroma višje kakovosti. Poudarja, da je obramba izrecno navedla, da je do poškodb prišlo zaradi uporabe in razstavljanja pohištva, ne pa zaradi namena njegovega odtujevanja ali obogatitve. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je takšen zagovor obdolženca nelogičen ali neverodostojen in navaja, da sodišče niti ni ugotavljalo individualne kazenske odgovornosti obdolženca, saj so v stanovanju bivale še druge odrasle osebe, zlasti njegova partnerka. Po njeni oceni je pomembno tudi, da nobena od prič, ki so bile zaslišane, ni bila prisotna ob domnevni odtujitvi pohištva in ni mogla izpovedati o ravnanju obdolženca v času, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, temveč temeljijo vse izpovedbe izključno na stanju stanovanja po obdolženčevem odhodu, kar pomeni, da gre za posredne dokaze, ki ne morejo zadoščati za zaključek o obstoju kaznivega dejanja tatvine. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, kam naj bi bilo pohištvo odpeljano, kdo naj bi ga uporabljal in ali je imel obdolženec od tega kakršnokoli premoženjsko korist, kar dodatno omaje zaključek o protipravni prilastitvi. Najemno razmerje že po svoji naravi vključuje možnost nastanka škode, za katero so predvideni civilnopravni instituti, kot so varščina in odškodninski zahtevki, pri tem pa dejstvo, da je bila za morebitno škodo že dana varščina, dodatno potrjuje, da gre za vprašanje poravnave škode, torej civilnopravno razmerje, ne pa za kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbe tudi ni ugotovilo, da je obdolženec ravnal z zavestjo, da si tujo stvar protipravno prilasti in jo obdrži kot svojo, pa tudi razumnega motiva za takšno ravnanje ni imel, saj je bilo pohištvo kupljeno za opremo stanovanja in bi njegovo razstavljanje in odnašanje ob naglem odhodu predstavljalo nelogično in neživljenjsko ravnanje.

10.Povzeti pritožbeni oceni ni mogoče pritrditi. Zagovoru obdolženca, da je posteljo in omaro iz najetega stanovanja, v katerem z družino ni bival niti dva meseca, odpeljal in odvrgel, ker sta bili neuporabni, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Pritožba poudarja (v točki I.3 obrazložitve), da je obramba pojasnila, da je do poškodb prišlo zaradi uporabe in razstavljanja pohištva, ne pa zaradi namena njegovega odtujevanja ali obogatitve, pri tem pa prezre, da razstavljanje pohištva, ki ni last najemnika, po dveh mesecih bivanja v najetem stanovanju ni pričakovano, predvsem pa ni dovoljeno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolženec omare in postelje iz stanovanja ni odpeljal zato, ker sta bili neuporabni in je s tem stanovanje počistil (ob tem ko je stanovanje pustil umazano in razmetano ter ne da bi plačal stroške bivanja in najemnino), temveč da ju je očitno odpeljal z namenom, da si ju protipravno prilasti. Tudi za dvom o tem, da je to storil obdolženec, ni imelo razloga, saj je slednji sam povedal, da je posteljo in omaro vrgel v smeti, torej ne njegova partnerka ali morebiti kdo drug. Pritožba pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja izpodbija tudi s trditvijo, da sodišče ni ugotovilo, kam je bilo pohištvo odpeljano, kdo naj bi ga uporabljal in ali je imel obdolženec od tega premoženjsko korist, kaznivo dejanje pa mu naj ne bi bilo dokazano, ker priče, ki so bile zaslišane v postopku, ob odtujitvi pohištva niso bile prisotne in niso mogle izpovedati o njegovem ravnanju v času storitve kaznivega dejanja. Nima prav. Priče niso bivale skupaj z obdolžencem v stanovanju, zato drugačnih izpovedb od njih tudi ni mogoče pričakovati, so pa opisale, kaj so ugotovile po tem, ko je stanovanje zapustil, ne da bi o tem kogarkoli obvestil, za seboj pa je pustil neplačane račune za povzročene stroške bivanja in neplačano najemnino ter razdejano in izpraznjeno stanovanje, saj je iz njega odnesel dva kosa pohištva. Tudi dejstvo, da v obravnavani zadevi ne gre le za civilnopravno razmerje iz najemne pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi, pritožba pa ne more biti uspešna, ko se zavzema za razlago, da je v varščino, dano ob sklenitvi najemne pogodbe, vključena pravica, da najemnik iz stanovanja odtuji predmete. Prav nima niti, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo o obdolženčevem direktnem naklepu in je neutemeljeno zaključilo, da si je tuji stvari protipravno prilastil, saj ima sodba o tem pravilne razloge, ki jim ni potrebno ničesar dodati. Uspeti pa ne more niti s trditvijo, da obdolženec ni imel razumnega motiva za protipravno prilastitev obeh predmetov, ker je bilo pohištvo kupljeno za opremo stanovanja in bi njegovo razstavljanje in odnašanje ob naglem odhodu predstavljalo nelogično in neživljenjsko ravnanje. Nasprotno, kot nelogično in neživljenjsko bi bilo oceniti ravnanje najemnika, če bi se brez vednosti najemodajalca in v nasprotju z njunim dogovorom izselil iz stanovanja ter bi najemodajalčevo omaro in posteljo brez njegove vednosti odpeljal in ju odvrgel, ker bi menil, da nista več ustrezni za uporabo.

11.Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12.Pritožba graja odločbo o kazenski sankciji z navedbo, da je izrečena sankcija nesorazmerna, ker gre za domnevno poškodovanje oziroma odstranitev pohištva nizke vrednosti, brez dokazane obogatitve in brez ugotavljanja trajne prilastitve, pri čemer sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo osebnih okoliščin obdolženca, njegovega prizadevanja za resocializacijo, dejstva, da je že prestajal zaporno kazen v tujini, ter njegove vloge očeta štirih mladoletnih otrok, ki so od njega življenjsko odvisni in že dalj časa z njim niso v stiku, ker prestaja kazen v tujini.

13.Pregled okoliščin, upoštevanih pri izbiri in odmeri kazni za obravnavano kaznivo dejanje, je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in v ustrezni meri kot obtoževalno okoliščino upoštevalo obseg obdolženčeve predkaznovanosti pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, kot olajševalni okoliščini pa, da je oče nepreskrbljenih otrok in sorazmerno nizko povzročeno škodo. Kot obtoževalno okoliščino ne bi smelo upoštevati, da je po obravnavanem kaznivem dejanju storil kazniva dejanja, je pa iz tega podatka, ko je odločalo o izbiri kazenske sankcije, utemeljeno sklepalo, da glede na njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju (presoja po tretjem odstavku 58. člena KZ-1) ponovni izrek pogojne obsodbe ni mogoč. Ko je ocenjevalo težo kaznivega dejanja, je pravilno upoštevalo tudi način storitve ter določilo ustrezno kazen štiri mesece zapora, pritožba pa se neuspešno zavzema za znižanje te kazni z navedbami, da je šlo za pohištvo nizke vrednosti, da si obdolženec, ki je v zaporu, prizadeva za resocializacijo in da je že prestajal zaporno kazen v tujini ter nima stika z mladoletnimi otroki, za katere je dolžan skrbeti. Navedene okoliščine ne narekujejo znižanja določene zaporne kazni, ki je glede na način storitve obravnavanega kaznivega dejanja prej prenizka kot previsoka. Ne drži niti pritožbena navedba, da gre za domnevno poškodovanje oziroma odstranitev pohištva nizke vrednosti, brez dokazane obogatitve in brez ugotovljene trajne prilastitve. Obdolženi A. A. je očitano kaznivo dejanje storil z namenom, da si predmeta v navedeni vrednosti protipravno prilasti, kot je že bilo obrazloženo, pri čemer ni pomembno, ali si ju je imel namen trajno prilastiti, sicer pa pritožba s takšno oceno ponovno neutemeljeno graja na prvi stopnji pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

14.Pritožba nadalje navaja, da sodišče prve stopnje obdolžencu ne bi smelo preklicati pogojnih obsodb, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 6136/2022 z dne 10. 2. 2022 in Okrajnega sodišča v Kranju II K 81054/2022 z dne 6. 1. 2023. Obdolžencu je bilo v teh zadevah očitano, da je storil tatvini majhne vrednosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter prikrivanje po prvem odstavku 217. člena KZ-1, po storitvi kaznivih dejanj pa je prišlo do spremembe kazensko pravne ureditve, saj je bil 26. 11. 2025 v Uradnem listu Republike Slovenije št. 93 objavljen Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju ZNUZJV), ki je začel veljati 27. 11. 2025, v 12. členu tega zakona pa je zakonodajalec določil, da tatvina stvari majhne vrednosti, ne glede na dotedanjo ureditev drugega odstavka 204. člena KZ-1, ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek, za katerega se storilec kaznuje z globo. S tem je bilo ravnanje, ki je bilo do tedaj kaznivo, dekriminalizirano. Takšna ureditev ima neposredne in odločilne posledice tudi za presojo kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, ki je sicer samostojno kaznivo dejanje, za katerega ni potrebno, da bi bil storilec hkrati tudi storilec predhodnega kaznivega dejanja, a je njegov bistveni zakonski znak, da se ravnanje nanaša na stvar, za katero storilec ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Obstoj predhodnega kaznivega dejanja tako ne predstavlja procesne, temveč materialnopravno predpostavko kaznivega dejanja prikrivanja, in če določeno ravnanje po veljavnem pravu ni več kaznivo dejanje, temveč zgolj prekršek, potem stvar, pridobljena s takšnim ravnanjem, ne more biti stvar, pridobljena s kaznivim dejanjem v smislu 217. člena KZ-1.

15.Pritožba glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, za katerega je bila obdolžencu s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 6136/2022 z dne 10. 2. 2022 izrečena pogojna obsodba, nima prav. Okoliščina, da stvar, ki jo je storilec prikril, ni presegla vrednosti 500,00 EUR, ne pomeni, da je bilo z navedenim zakonom takšno kaznivo dejanje prikrivanja dekriminalizirano. ZNUZJV v 12. členu določa, da tatvina stvari majhne vrednosti pomeni prekršek in se kršitelj, ki si je protipravno prilastil tujo premično stvar majhne vrednosti, kaznuje z globami v različnih višinah, navedenih v zakonu, po 13. členu navedenega zakona pa predstavlja prekršek tudi poškodovanje ali uničenje tuje stvari, če je povzročena škoda majhna. Vrednost ukradene stvari, ki jo je storilec prikril, ni zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja iz 217. člena KZ-1, in pritožbena razlaga, da je kaznivo dejanje prikrivanja dekriminalizirano, če je vrednost prikrite stvari majhna, ni pravilna. Pritožba tudi nima prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje obdolžencu ne bi smelo preklicati pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Kranju II K 81054/2022 z dne 6. 1. 2023, ki je postala pravnomočna 1. 4. 2023, saj je bil z njo obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj tatvine v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ki po ZNUZJV ni več kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je pogojno obsodbo po navedeni sodbi smelo preklicati, saj ZNUZJV v času izreka izpodbijane sodbe še ni bil sprejet, temveč je bil sprejet in je začel veljati po njenem izreku in pred predložitvijo zadeve zaradi pritožbe sodišču druge stopnje. Sodišču prve stopnje kršitve kazenskega zakona zato ni mogoče očitati.

16.KZ-1 v prvem odstavku 7. člena določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, v drugem odstavku pa določa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.

17.Po obrazloženem, ker je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, da se pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Kranju II K 81054/2022 z dne 6. 1. 2023, ki je postala pravnomočna 1. 4. 2023, ne prekliče, izpodbijano sodbo pa spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je pravilno odmerjeno kazen štiri mesece zapora za obravnavano kaznivo dejanje tatvine v prvem odstavku 240. člena KZ-1 štelo kot določeno, in ob upoštevanju kazni iz utemeljeno preklicane pogojne obsodbe, izrečene obdolžencu s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 6136/2022 z dne 10. 2. 2022, s katero mu je bila določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, izrečeno enotno kazen znižalo na enajst mesecev zapora. V tako določeni kazni zapora za obravnavano kaznivo dejanje in izrečeni enotni zaporni kazni se po oceni pritožbenega sodišča ustrezno odražajo na prvi stopnji pravilno ugotovljene okoliščine, teža in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter stopnja obdolženčeve krivde. Pritožba neutemeljeno navaja, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče kvalificirati po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ker naj bi bila vrednost stvari majhna. Vrednost protipravno odtujenih predmetov znaša skupaj 1.009,00 EUR, kar je vrednost, ki kaznivo dejanje tatvine pravno opredeljuje po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj presega 500,00 EUR, torej ne gre za dejanje, ki je predstavljalo kaznivo dejanje majhne tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1.

18.Neutemeljena je tudi graja odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca ob pravilni uporabi zakona oprostiti plačila vseh stroškov kazenskega postopka, saj je upravičen do brezplačne pravne pomoči, kar kaže na njegovo slabo premoženjsko stanje in omejene zmožnosti poravnave kakršnihkoli dodatnih finančnih obveznosti. Ob tem je oče štirih mladoletnih otrok, ki jih je dolžan preživljati, v času postopka in pred njim pa je živel v neurejenih življenjskih razmerah, prestajal je zaporno kazen.

19.Predlog pritožbe, da se obdolženca oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere in ga v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nato pa je pravilno odločilo, da je dolžan plačati stroške oškodovanca, saj za oprostitev obdolženca plačila teh stroškov kazenskega postopka, prav tako pa stroškov zagovornika po pooblastilu, ni imelo podlage. Četrti odstavek 95. člena ZKP namreč določa, da sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, obdolženca oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Stroškov, ki jih je obdolženec imel zaradi pravne pomoči zagovornika, ki ga je najel po pooblastilu, prav tako pa stroškov oškodovanca (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP) in stroškov iz prvega odstavka 94. člena ZKP, pa obdolženca ni mogoče oprostiti.

20.Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

21.Sodna taksa ni bila odmerjena, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 7, 7/1, 204, 204/1, 204/2, 217, 217/1 Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (2025) - ZNUZJV - člen 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.