Jedro

Tožnica ni več zmožna za pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 12. 2. 2013 in št. ... z dne 13. 10. 2012 in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od 19. 9. 2012 priznalo pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da bo odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine izdal toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter v istem roku izplačal vse zapadle zneske invalidske pokojnine. Tožencu je naložil, da je dolžan plačati 450,20 EUR stroškov postopka za tožnico v roku 8 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava oziroma iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na pripombe vložene zoper izvedensko mnenje in na to, da opisan upad spoznavnih sposobnosti ne more biti posledica mešano anksiozno depresivne motnje, pač pa bi utegnil biti posledica katere izmed organskih psihičnih motenj, ki pa pri tožnici ni bila ugotovljena. Navedeno po mnenju toženca pomeni, da je ostal diagnostično nepojasnjen morebitni vzrok upada spoznavnih sposobnosti, saj iz razpoložljive medicinske dokumentacije in tudi iz mnenja izvedenske komisije ni razvidno, kateri organski vzrok bi lahko pri tožnici privedel do prikazanega upada spoznavnih sposobnosti pri pregledu tožnice. Izvedenka pa je na glavni obravnavi tudi sama navedla, da se strinja s trditvijo toženca, da opisan upad spoznavnih sposobnosti ne more biti posledica mešano anksiozno depresivne motnje. Da je posledica katere izmed organskih psihičnih motenj, pa pri tožnici ni bilo ugotovljeno. Tako diagnostika upada spoznavnih sposobnosti pri tožnici ni zaključena in tudi ni bilo izvedeno morebitno zdravljenje upada spoznavnih sposobnosti. Zato zaradi upada spoznavnih sposobnosti ni mogoče ugotoviti potrebe po trajnih razbremenitvah oziroma, ker niso izčrpane vse možnosti zdravljenja, glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni podane invalidnosti I. kategorije. Takšna razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s strani sodišča, je posledica zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter tudi zmotne uporabe materialnega prava. Posebej se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je napačno izračunalo stroške v zvezi s potnimi stroški in sicer znaša izračun 25,16 EUR in ne 26,25 EUR, tako, da bi skupaj stroški znašali 448,47 EUR in ne 450,20 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 2. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 10. 2012, s katero je toženec zavrnil zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gre pri tožnici za stanje določeno v 1. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in za I. kategorijo invalidnosti. Po citirani določbi se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije, ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje, je tožnica že delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 5. 6. 2008 dalje zaradi posledic bolezni na podlagi odločbe toženca z dne 17. 6. 2008, s katero ji je priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez dolgotrajne prisilne drže lumbalne hrbtenice, dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, elevacije leve roke nad horizontalo s polnim delovnim časom. Dne 3. 5. 2012 se je pri tožencu začel nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Osebna zdravnica je menila, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

Tega pa nista ugotovili ne invalidska komisija I. stopnje in ne invalidska komisija II. stopnje, temveč, da je pri tožnici še vedno podana III. kategorija invalidnosti. Za delo čistilke sicer ni več zmožna, je pa s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo z omejitvami: brez dolgotrajne prisilne drže ledveno-križne hrbtenice, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez elevacije leve roke nad horizontalo.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je dne 18. 6. 2014 menila, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da je zato pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 5. 6. 2008 zaradi posledic bolezni. Senat invalidske komisije II. stopnje se je opredelil tudi do izvida bolnišnice A. z dne 9. 3. 2013, da v izvidu opisan funkcionalni status in slikovna diagnostika ne kažeta na takšno prizadetost zdravstvenega stanja, ki bi tožnico popolnoma onesposabljala za opravljanje organiziranega pridobitnega dela. V citiranem izvidu je namreč navedeno, da je tožnica trajno dela nezmožna.

Glede na pripombe, ki jih je tožnica podala na dopolnilno mnenje, predvsem zaradi nasprotujočega dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje v primerjavi z izvidom bolnišnice A. z dne 9. 3. 2013, je sodišče prve stopnje pridobilo še mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C.. Ta je v sestavi specialista ortopeda in specialistke psihiatrinje ocenila, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti in sicer od 7. 12. 2009 dalje. Z ortopedskega stališča gre pri tožnici še vedno za III. kategorijo invalidnosti in kljub degenerativni bolezni hrbtenice in prisotnemu sindromu fibromialgije, ni mogoče ugotoviti višje kategorije invalidnosti. Specialist ortoped se je pridružil mnenju članice izvedenskega organa psihiatrije. Ta je pri tožnici ugotavljala močno zmanjšane intelektivne sposobnosti, pomembno psihoorgansko prizadetost tako na področju vizualne percepcije ter psihomotorne kontrole in vodenja. Direktivnih navodil ne razume in jih ne navaja oziroma jih razume po večkratni ponovitvi in skrajni poenostavitvi. Problem je tudi slabša orientacija v prostoru. Razpoloženje je depresivno, antidepresivi pa niso učinkoviti oziroma ne morejo izboljšati njenega funkcioniranja. Tožničino razpoloženje je depresivno, problem je tudi slabša orientacija v prostoru. Datum nastanka I. kategorije invalidnosti je oprt na ponovni psihološki pregled z dne 7. 12. 2009, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti povzelo.

Sodišče prve stopnje je glede na pripombe toženca, specialistko psihiatrinjo še zaslišalo. Na pripombe toženca, da iz mnenja ni razvidno, kateri organski vzrok bi pri tožnici lahko privedel do prikazanega upada spoznavnih sposobnosti ob pregledu tožnice, je članica Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C., ustrezno odgovorila. Pojasnila je, da ni imela nobene podlage, da bi raziskovala, kateri organski vzrok bi pri tožnici lahko privedel do prikazanega upada spoznavnih sposobnosti in da ji tega ni omogočila niti predložena dokumentacija. Ponovno se je sklicevala na izvid z dne 7. 12. 2009 in poudarila, da so bila odstopanja vidna že leta 2006, v letu 2009 pa je prišlo do izrazitega poslabšanja.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu organu, da je pri tožnici prišlo do takih sprememb v njenem zdravstvenem stanju, da ni zmožna za pridobitno delo in da je torej pri njej podana I. kategorija invalidnosti. Specialistka psihiatrinja je prepričljivo pojasnila, da gre pri tožnici za takšno psihoorgansko spremenjenost, ki onemogoča psihoterapijo in da se tožnica na tovrstno zdravljenje ne bo odzivala. Zaradi psihoorganske okvare pa tudi ni mogoče izboljšati prizadetosti na področju vizualne percepcije in psihomotorne kontrole.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi pritožbo glede stroškov postopka, ne glede na to, da le-ti niso bili pravilno izračunani. Izračun potnih stroškov namreč ne znaša niti 25,16 EUR, kolikor uveljavlja toženec in posledično skupaj stroški ne znašajo 448,47 EUR. Pravilen izračun potnih stroškov 2-krat 37 km x 0,37 = 27,38 EUR, torej več kot je potnih stroškov priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa glede na določbo 359. člena ZPP ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Ker gre v obravnavanem primeru za prav takšen primer, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev glede stroškov postopka.