Jedro

Ker je toženka mesec dni prej, preden je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila novega delavca na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik (malo pred tem pa je zaposlila še enega delavca na podobnem delovnem mestu), ni mogoče zaključiti, da je dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar odpovedni razlog ni resen in utemeljen, izpodbijana odpoved pa je nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 12. 2021 (I. točka izreka) in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v zavarovanje pri ZPIZ in ZZZS in izplačilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva odvod davkov in prispevkov od nadomestil plač (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 968,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper njen ugodilni del – v I., II. in V. točki izreka) se pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo presoje na podlagi jasnih določil ZDR-1, pač pa na podlagi načel, priporočil mednarodnih konvencij, sodne prakse in strokovnega članka, kar ni pravni vir. Nadalje sodišču očita, da je kršilo načelo enakega obravnavanja strank in da je kršilo določilo 8. člena ZPP, saj je prezrlo trditve in dokaze toženke. Poudarja, da ni niti enega indica, ki bi kazal, da bi si toženka izmislila odpovedni razlog ali ga navidezno prikrojila. Njen direktor je verodostojno izpovedal, zakaj je toženka podala odpoved prav tožniku. Edini razlog za odpoved je optimizacija delovnega procesa, torej organizacijski odpovedni razlog, kar je bilo pojasnjeno tudi tožniku na sestanku. Razlog ni fiktiven. Toženka ni zaposlila nobenega študenta namesto tožnika. Tožnikovo delo je prerazporedila. Direktor je v zvezi s tem povedal, da sta se z drugim direktorjem toženke o optimizaciji dela intenzivneje pogovarjala v novembru. Zakaj mu sodišče ni verjelo, ni pojasnjeno. Direktor je tudi povedal, zakaj je toženka zaposlila A. A., in sicer, ker se ta ukvarja z akvaristiko, tak kader pa je škoda izpustiti. Ne drži navedba sodišča, da je toženka istočasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku in zaposlila A. A. Vmes so namreč pretekli vsaj trije tedni. Sodišče tudi zmotno enači delovni mesti pomočnik monterja bazenske tehnike in monter bazenske tehnike. Nadalje sodišču očita, da je poseglo v ustavno varovano svobodno gospodarsko pobudo. Poudarja, da gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Pritožuje se tudi zoper zaključek sodišča, da je prišlo do diskriminacije, saj je to utemeljilo le na notranjem občutku delavca. Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, meni, da ni pravne podlage za zaključek sodišča, da toženka ni obrazložila, zakaj je izbrala ravno tožnika. Gre namreč za avtonomno odločitev delodajalca. Hkrati pa je ugotovitev sodišča, da je izpoved direktorja v zvezi s tem mimo trditvene podlage, nepravilna, saj je direktor zgolj odgovoril na vprašanje sodišča. Nadalje navaja, da je vprašanje diskriminacije povezano zgolj s poškodbo, torej odsotnostjo zaradi bolezni, ne pa tudi z napakami pri delu.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka 3. 12. 2021 podala tožniku. Delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedena zakonska določila. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sodilo na podlagi načel, priporočil, sodne prakse in strokovnih člankov. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi namreč ni postalo nepotrebno.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (pritožba teh ugotovitev ne izpodbija), da je bil tožnik pri toženki zaposlen za nedoločen čas od 6. 1. 2020 dalje, na delovnem mestu pomočnik monterja bazenske tehnike. Od avgusta 2021 dalje je bil v dolgotrajnem bolniškem staležu zaradi poškodbe. Toženka je dne 11. 10. 2021 sklenila pogodbo o zaposlitvi z B. B. za delovno mesto monter bazenske tehnike za določen čas enega leta in dne 2. 11. 2021 še pogodbo o zaposlitvi z A. A. za delovno mesto pomočnik monterja bazenske tehnike (torej enako delovno mesto kot tožnikovo), prav tako za določen čas enega leta. Dne 3. 12. 2021 je podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kateri navaja, da je ugotovila, da je na delovnem mestu pomočnik monterja bazenske tehnike obseg dela tak, da ga lahko opravi manjše število delavcev; zato je sprejela odločitev o racionalizaciji in optimizaciji poslovanja z zmanjšanjem števila zaposlenih na tem delovnem mestu; s tem je prenehala potreba po delu tožnika, njegove naloge bo prerazporedila na ostale zaposlene na tem delovnem mestu.

8. Pritožba sicer pravilno navaja, da je optimizacija delovnega procesa organizacijski razlog in kot tak zakonit odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil odpovedni razlog v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zgolj navidezen oziroma fiktiven.

9. Toženka je namreč mesec dni prej, preden je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlila novega delavca na enakem delovnem mestu kot ga je zasedal tožnik1 (malo pred tem pa je zaposlila še enega delavca na podobnem delovnem mestu). To kaže na to, da je toženka imela potrebo po delu na delovnem mestu pomočnik monterja bazenske tehnike, ki ga je zasedal tožnik. Navedeno tako ne utemeljuje zaključka, da je dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar odpovedni razlog ni resen in utemeljen, izpodbijana odpoved pa je nezakonita. To, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi poslovnega razloga (kar izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposli drugo osebo, kaže na navideznost odpovednega razloga in zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga (prim. sklep VSRS VIII Ips 82/2017 in VIII Ips 194/2017, sodbo VIII Ips 100/2017, idr.). Toženka je namreč z novima zaposlitvama, predvsem z zaposlitvijo A. A., ki ga je zaposlila na delovnem mestu pomočnik monterja bazenske tehnike, sama ustvarila situacijo, da je bil na tem delovnem mestu en delavec preveč. Toženka v svoji trditveni podlagi ni pojasnila, zakaj je sploh zaposlila novega delavca na tem delovnem mestu2 (v odgovoru na tožbo je nove zaposlitve celo zanikala), oziroma, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pojasnila, zakaj je v istem mesecu spremenila svoje videnje potreb po številu zaposlenih na tem delovnem mestu. Prav tako toženka ni podala trditev, zakaj je na tem delovnem mestu pogodbo o zaposlitvi odpovedala prav tožniku.

10. Pritožba sicer pravilno navaja, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, za katero ZDR-1 določa kriterije za določitev presežnih delavcev (102. člen ZDR-1). Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev. Kadar mora delodajalec izmed več delavcev na enakem delovnem mestu izbrati enega, lahko to stori na podlagi nekega neformalnega kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, pa mora dokazati delodajalec, kadar delavec zatrjuje diskriminacijo. Tožnik je zatrjeval, da je bil dejanski razlog odpovedi njegova poškodba in njene morebitne posledice, torej njegovo zdravstveno stanje. Glede na določilo šestega odstavka 6. člena ZDR-1 bi morala zato toženka dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro tožnika oziroma bi morala izbiro upravičiti na drugih kriterijih (prim. odločbi VSRS VIII Ips 25/2016 in VIII Ips 92/2014 idr.). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni niti obrazloženo trdila niti dokazala, da izbira tožnika ni bila posledica diskriminacije zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Njen zakoniti zastopnik je namreč izpovedal, da je imela toženka v času podaje izpodbijane odpovedi zaposlene tri pomočnike monterja bazenske tehnike, izbiro pa je opravila le med tožnikom in na novo zaposlenim, pri čemer naj bi jo slednji bolj prepričal. Zakoniti zastopnik tako niti ni pojasnil, zakaj pri izbiri ni upošteval tudi tretje zaposlenega delavca na tem delovnem mestu. Pritožbene navedbe, da se novo zaposleni delavec ukvarja z akvaristiko, pa ne le, da predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pač pa v tej zadevi tudi sicer niso bistvene.

11. Delodajalec mora namreč spoštovati delavčevo zaposlitev za nedoločen čas in ji dati - če se želi izogniti nezakonitosti odpovedi takšnega pogodbenega razmerja ob sklicevanju na zmanjšano potrebo po delu na določenem delovnem mestu - prednost pred zaposlovanjem novih (čeprav morebiti boljših) delavcev. V tem primeru se mora v pritožbi izpostavljena svoboda poslovnih odločitev delodajalca umakniti kogentni zakonski ureditivi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da delodajalčeva z ustavo zagotovljena pravica do svobodne gospodarske pobude, na katero se sklicuje pritožba, ni absolutna, saj mora biti uravnotežena s pravicami zaposlenih (prim. sklep VSRS VIII Ips 82/2017).

12. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega obravnavanja strank, pri čemer pritožba niti ne navede, konkretno katerih argumentov toženke naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje razsodilo v škodo toženke, ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja strank. Sodišče prve stopnje je presojalo (tudi) trditve toženke kot tudi izpoved njenega zakonitega zastopnika. Vendar, kot rečeno, že toženkine trditve ne utemeljujejo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Očitana kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP tako ni podana. Ne gre za to, da sodišče prve stopnje ni verjelo zakonitemu zastopniku toženke o tem, da sta se z drugim zakonitim zastopnikom v mesecu novembru pogovarjala o optimizaciji, kot si to razlaga pritožba. Pač pa je, kot že obrazloženo, bistveno to, da je bila ta optimizacija, zaradi nove zaposlitve na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik, in ob izostanku (razumne) razlage toženke, zakaj se je odločila v istem mesecu na enakem delovnem mestu zaposliti novega delavca, tožniku pa odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zgolj navidezna.

13. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj te niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 To jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi se nova zaposlitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zgodili istočasno. 2 Razlog novih zaposlitev ne izhaja niti iz pogodb o zaposlitvi, čeprav sta ti sklenjeni za določen čas (54. člen ZDR-1).