Jedro

Ker toženec, sicer lastnik vozila, ni bil voznik, ni izgubil zavarovalnih pravic, če mu sicer ni mogoče očitati kršitve zavarovalne pogodbe ali odgovornosti na podlagi splošnih odškodninskih predpisov. Za škodo zavarovalnici odgovarja tretji (voznik).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „M. Š., je dolžan tožeči stranki A. d.d., plačati 1186,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 03. 2005 dalje in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh,“ z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki M. Š. v roku 8 dni povrniti 1066,76 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

II.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki M. Š. v roku 8 dni povrniti 252,64 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo pod točko 1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek zoper Š. I., pod točko 2 pa je razsodilo, da je toženi M. Š. dolžan tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 1.186,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 03. 2005 dalje in tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.302,15 EUR s pripadki.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženi M. Š. in uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, da je voznik vozila Fiat zapustil kraj nezgode ne da bi dal osebne podatke in podatke o zavarovanju, kar je nujno potrebno za utemeljenost regresnega zahtevka. S tem je podana kršitev po 14. točki 339. člena ZPP. Drugotožencu kot zavarovancu po splošnih pogojih tožeče stranke ni mogoče očitati okoliščin glede domnevne nezgode. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je do domnevne nezgode prišlo po poteku in na način, kot ga zatrjuje oškodovanec B. Opozarja na opis prometne nesreče v odškodninskem zahtevku ter razlike v izpovedbah zaslišanih S. in A. B. ter policista M. C. Do teh razlik se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo. Opozarja na pomanjkljivosti izvedeniškega mnenja, ki ga je sodišče pri odločitvi upoštevalo in zaključuje, da obstaja upravičen dvom, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot ga opisuje oškodovanec. Priglaša stroške pritožbe.

(3.) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) V konkretni zadevi gre, upoštevajoč 5. odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D, Uradni list RS 45/08), za spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je zato sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, razen kadar ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP).

(6.) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. To, da se sodišče ni opredelilo do vseh izpovedb in do razlik v njihovih izpovedbah in sam dokazni zaključek sodišča, da sta vozili toženca in oškodovanca B. trčili, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz zapisnikov o zaslišanju prič oziroma policijskega zapisnika in odškodninskega zahtevka, ampak gre kvečjemu za pomanjkljivo dokazno oceno sodišča, s katero se toženec očitno ne strinja in torej za grajo ugotovljenega dejanskega stanja in sočasno kršitev določb postopka (8. člen ZPP) relativne narave, kar pa glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, nista dopustna pritožbena razloga. Kriterij obrazloženosti sodbe, ki je izdana v sporu majhne vrednosti, je tudi sicer nižji kot velja za sodbo izdano v rednem postopku. Po 3. odst. 457. člena ZPP tako obrazložitev obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno, kar je posledica dejstva, da zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog.

(7.) Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tu je mišljen preizkus po stranki in preizkus po pritožbenem sodišču. Ker se lahko stranka proti sodbi kvalitetno pritoži le, če je iz razlogov sodbe razbrala, zakaj je sodišče izdalo takšno sodbo kot jo je, je s sankcioniranjem teh kršitev varovana predvsem pravica do pritožbe. V konkretnem primeru je takšen preizkus možen, saj je sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh (spornih) odločilnih dejstvih, upoštevajoč pri tem trditveno podlago tožbe in materialnopravno presojo spora.

(8.) Tožeča stranka je 31. 03. 2006 vložila tožbo zoper Š. I. in zatrjevala, da je slednji 23.11.2004 povzročil prometno nesrečo tako, da je z vozilom znamke Fiat, ki je bilo last Š. M., pri vzvratni vožnji trčil v osebno vozilo oškodovanca B., ki mu je posledično nastala škoda na vozilu, po nesreči pa je odpeljal s kraja nezgode in oškodovancu ni nudil osebnih podatkov. S tem je potrditvi tožeče stranke izgubil zavarovalne pravice po polici obveznega avtomobilskega zavarovanja št. 00101755xx in je škodo, ki jo je tožeča stranka plačala oškodovancu, dolžan le tej povrniti. 16. 06. 2006 je nato tožeča stranka vložila še tožbo zoper toženega M. Š. s tem, da je glede samega škodnega dogodka ponovila trditve iz tožbe zoper I. Š., zahtevek zoper M. Š. pa utemeljevala s trditvijo, da je bil lastnik vozila Fiat in sklenitelj zavarovanja za to vozilo in je glede na 1. odst. 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ( v nadaljevanju ZOZP) poleg odgovorne osebe tudi on dolžan povrniti izplačano škodo. Tožeča stranka torej ni trdila, da bi bil toženi M. Š. voznik vozila, niti mu v zvezi s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni očitala kršitev. Prav tako pa mu tožeča stranka v zvezi z prepustitvijo vozila v upravljanje drugi osebi (potrditvah tožeče stranke naj bi bil to I. Š.), ni očitala kakšnega protipravnega ravnanja.

(9.) Da je bil pritožnik lastnik vozila, ki je bilo, kot je sodišče ugotovilo, udeleženo v prometni nesreči in tudi sklenitelj zavarovanja, med pravdnima strankama ni bilo sporno in to izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Vendar pa to, ob pravilni uporabi materialnega prava, ne nudi zadostne podlage, da bi sodišče tožbenemu zahtevku lahko ugodilo.

(10.) Zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam je sicer eno od obveznih zavarovanj v prometu, vendar pa tudi to zavarovanje temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo mora skleniti lastnik vozila. Po drugem odstavku 7. člena ZOZP lahko stranki pogodbe določita primere, v katerih ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo oškodovancem plačanih zneskov. Gre za zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovalne pogodbe. Povračilni (regresni) zahtevek ima torej podlago v drugem odstavku 7. člena ZOZP in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so na podlagi 120. člena OZ tudi splošni pogoji.

(11.) V konkretnem primeru je bila med tožečo stranko in pritožnikom sklenjena zavarovalna pogodba po polici 00101755xx, katere sestavni del so Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju pogoji - priloga A4). Po 8. točki prvega odstavka 3. člena pogojev zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje zavarovalne pravice, če po prometni nesreči (zavarovanec ali sozavarovana oseba) zapusti kraj dogodka, ne da bi posredovala svoje osebne podtke in/ali podatke o zavarovanju vozila. Zavarovalnica ima v tem primeru, če je poravnala odškodnino oškodovancem, po 3. odst. 3. člena pogojev od zavarovanca in od odgovorne osebe pravico uveljavljati povračilo izplačil skupaj z obrestmi in stroški. Upoštevajoč citirana določila pogojev, se izguba zavarovalnih pravic nanaša le na zavarovanca, ki je voznik in samo ta izgubi zavarovalne pravice. Zavarovanec, ki ni bil voznik vozila in torej prisoten na kraju nesreče, namreč že po logiki stvari ne more „zapustiti kraja dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in/ali podatke o zavarovanju vozila“ . Toženi M. Š. je bil lastnik in sklenitelj zavarovanja in po uvodnem določilu pogojev zavarovana oseba, vendar potrditvah tožeče stranke ni bil tudi voznik, ampak naj bi bil to I. Š. Voznik vozila (tudi če ni lastnik vozila, ampak ima po volji lastnika opravek z vozilom) pa je po uvodni določbi in 2. odst. 1. člena pogojev sozavarovana oseba in le ta oseba po 3. členu pogojev, če krši sklenjeno pogodbo ( če z njo ni bil seznanjena, pa 7. točko 3. odst. 7. člena ZOZP), izgubi zavarovalne pravice. Ker toženi M. Š. kot lastnik avtomobila zavarovalne pogodbe ni kršil in tožeča stranka tega niti ni trdila, pač pa je izgubo zavarovalnih pravic izvajala zgolj iz ravnanja tretjega – to je voznika, tožbeni zahtevek zoper njega ne more biti utemeljen. Tudi to, da je bil zahtevek zoper tretjega zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bil voznik vozila, na odločitev o zahtevku zoper pritožnika, ne more vplivati. Kot je bilo že ugotovljeno pod točko 8. obrazložitve, tožeča stranka pritožniku v zvezi z prepustitvijo vozila tudi ni očitala kakšnega protipravnega ravnanja (npr. da bi zaupala stvar osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati in bi bila zato po splošnih odškodninskih predpisih odgovorna poleg tretjega). Zato ga ni mogoče šteti niti za odgovorno osebo v smislu 3. odst. 3. člena pogojev oziroma 2. odst. 7. člena ZOSP (1).

(12.) Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je zato, upoštevajoč 358. v zvezi z 458. členom ZPP pritožbi toženega M. Š. ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo.

(13.) Posledično je, upoštevajoč pri tem 165. člen ZPP, spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Ker je pritožnik uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne stroške (154. člen v zvezi z 155. členom ZPP). Odmerjeni so bili na podlagi predloženega stroškovnika v višini 1066,76 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške vložene pritožbe v odmerjeni višini 252,64 EUR, kar predstavlja strošek sestave pritožbe, plačano takso in 20 % DDV. Ker tožena stranka ni zahtevala prisoje zakonskih zamudnih obresti, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.

(1) V zadevi II Ips 991/2007 z dne 14. 01. 2010 je v podobni zadevi enako stališče zavzelo že Vrhovno sodišče RS.