Jedro

Za presojo zakonitosti nepogojno izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja so pomembne le tiste olajševalne okoliščine, ki omogočajo pozitivno prognozo delavčevega razmerja, oziroma olajševalne okoliščine, ki vplivajo na presojo resnosti razlogov za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o zahtevku tožnice M.V. razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo dokončni disciplinski sklep tožene stranke z dne 28.2.1996, izpodbijano disciplinsko odločbo z dne 12.2.1996 pa spremenilo tako, da je ugotovilo tožničino disciplinsko odgovornost zgolj za ugotovljene nezastarane disciplinske kršitve, storjene od meseca septembra 1995 dalje in izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Posledično je tožnici priznalo zahtevane pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od 1.3.1996 do 15.5., oziroma do 15.8.1996 in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne eno polovico njenih stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je glede potrditve spremenjene disciplinske odločbe z dne 12.2.1996 vzdržalo v veljavi drugostopni disciplinski sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 28.2.1996, glede pogojne odložitve tožnici izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in priznanja pravic iz delovnega razmerja pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede tožničinega zahtevka vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločanju o pogojni odložitvi tožnici izrečenega disciplinskega ukrepa, to je določb 1. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), poleg tega pa sodišču očita, da je nezakonito odločilo mimo zahtevka, saj tožnica pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa med sodnim postopkom ni zahtevala. Za pogojno odložitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja sodišče ni navedlo nobenih novih olajševalnih okoliščin, ki bi, upoštevaje težo tožničinih kršitev, iz naslova individualizacije sankcije pogojevale takšno spremembo.

Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 12/03) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Kolikor revizija navaja, da je sodišče s pogojno odložitvijo izpodbijanega disciplinskega ukrepa odločalo preko zahtevka, glede na določbe 2. odstavka 370. člena ZPP tak ugovor v reviziji ni dopusten, saj je prišlo do take odločitve že pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa je bila takšna odločitev v okviru določb 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS, št. 19/94 in 20/98), po katerih delovno sodišče v sporih o dokončni odločitvi delodajalca ni formalno vezano na v tožbi oblikovan zahtevek.

Revizija pa utemeljeno očita sodišču zmotno uporabo določb 1. odstavka 90. člena ZDR.

Tudi ob omejitvi tožničinih disciplinskih kršitev na čas po septembru 1995 sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnica storila praktično istovrstne kršitve, kot so ji bile očitane tudi za obdobje pred septembrom 1995. Kot namestnica vodje poslovne enote je sodelovala pri nabavi in prodaji vsaj 330 parov copat, za katere se prodajalna ni obremenila in ki so bili prodani mimo evidence v prodajalni oziroma poslovni enoti ter neposredno plačani dobavitelju z gotovino mimo blagajne, da je bila odgovorna za nepravilno blagajniško poslovanje, pri katerem je prejete čeke prikazovala dvakratno in v evidenci prikazovala "izmišljene" čeke ter si na ta način v mesecu oktobru 1995 iz blagajne protipravno prisvojila 52.000,00 SIT gotovine, kar je vrnila šele po odkritju tega ravnanja. Sodišče je pri tem ugotovilo praktično enako pravno kvalifikacijo navedenih kršitev, kot je v smislu določb Pravilnika o delovnih razmerjih tožničine kršitve pravno opredelila tožena stranka v izpodbijani disciplinski odločbi. Šlo je za hujše disciplinske kršitve, za katere je bil tožnici tudi po ugotovitvi sodišča ukrep prenehanje delovnega razmerja zakonito izrečen. Na podlagi 115. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke mora disciplinska komisija oziroma disciplinski senat pri izbiri in izreku disciplinskega ukrepa upoštevati med drugim tudi stopnjo delavčeve odgovornosti, značaj njegovega dela, težo kršitve, pa tudi prejšnje delavčevo delo in obnašanje po kršitvi in druge delavne in osebne razmere na strani delavca. Iz obrazložitve disciplinske odločbe izhaja, da je disciplinska komisija pri izbiri in izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja upoštevala nekatera od naštetih okoliščin. Kot oteževalno, zlasti da je bila tožnica kot namestnica vodje poslovne enote za zakonito delo oddelka oziroma poslovne enote soodgovorna, da je eden od temeljnih pogojev za delo v prodajalni poštenost pri delu, kot olajševalno pa tožničino predhodno nekaznovanost in obžalovanje storjenih kršitev.

Sodišče v disciplinskem delovnem sporu lahko presoja pravilnost upoštevanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin glede pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa v smislu določb 90. člena ZDR (1990) in olajševalne okoliščine tudi samo ugotavlja. Pri tem pa je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo pomen tistih olajševalnih okoliščin, ki dovoljujejo sodišču prognozo, da bi bil namen disciplinske sankcije dosežen že tudi s pogojno odložitvijo izrečenega disciplinskega ukrepa (sodba v zadevi opr. št. VIII Ips 214/2000, z dne 8.5.2001, objavljena v Zbirki odločb 2001 - 2002 delovno socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, str. 271), oziroma tiste olajševalne in oteževalne okoliščine, ki vplivajo na opredelitev resnosti razlogov za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb b. točke 9. člena Konvencije MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o ratifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, glej sodbo v zadevi opr. št. VIII Ips 17/2000, z dne 29.8.2000).

Sodišči druge in prve stopnje sta se v obravnavani zadevi ob pogojni odložitvi tožnici izrečenega disciplinskega ukrepa sklicevali le na obseg in težo nezastaranih kršitev, ne da bi ugotavljali, v čem je teža nezastaranih kršitev drugačna in ali njihov obseg res omogoča pozitivno prognozo, da bo namen disciplinske sankcije dosežen le s pogojno odložitvijo tožnici izrečenega disciplinskega ukrepa. Prav tako nista preverjali obstoja oteževalnih okoliščin, ki jih je v svoji odločbi ugotavljala disciplinska komisija tožene stranke. Zato sta najmanj preuranjeno sklepali, da so podani pogoji za uporabo 1. odstavka 90. člena ZDR (1990) o možnosti pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa, ne da bi pri tem zavzeli stališče tudi do določb 115. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke o individualizaciji disciplinskega ukrepa.

Glede na povedano je sodišče v skladu z 2. odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi obeh nižjih sodišč glede odločitve o zahtevku tožnice M.V. razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Šele po dopolnitvi postopka glede ugotovitve obstoja olajševalnih in oteževalnih okoliščin v nakazanih smereh bo sodišče lahko v zadevi razsodilo ob pravilni uporabi določb 1. odstavka 90. člena ZDR (1990) in 115. člena pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti tožene stranke, posledično pa tudi o preostalih tožničinih zahtevkih.