Jedro

Toženec glede na izvedensko mnenje ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke še oporočno sposobna, čeprav je že bila dementna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo oporoko pokojne A. A. z dne 3. 3. 2008. Tožbeni zahtevek, da je toženec dedno nevreden, je zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev preostalega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Nobenega dokaza ni, da je bila zapustnica nerazsodna prav na dan sestave oporoke. Njene zdravstvene dokumentacije za ta dan ni, prvi izvid izvira šele iz maja 2008. Zmedenost še ne pomeni demence. Tudi, če je zapustnica tedaj že bila dementna, kot meni izvedenka, demenca še ni bila tako izražena, da zapustnica ne bi mogla sestaviti veljavne oporoke. Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca, ker izvedensko mnenje ni bilo jasno, strokovno in prepričljivo. Izvedenka je bila pristranska, o poteku bolezni je zgolj ugibala na podlagi poznejših izvidov zapustnice. Ni upoštevala izpovedi sosedov P., s katerima se je zapustnica pogovarjala na dan sestave oporoke. Izvedenskega mnenja ne podpirajo drugi dokazi. Čeprav je bila zapustnica večkrat pregledana pri različnih zdravnikih, ti pri njej niso zaznali demence. Celo sama izvedenka je priznala, da se ne da zanesljivo določiti, v kateri fazi demence je bila pokojna marca 2008, niti ugotoviti natančne stopnje prizadetosti njenih takratnih spoznavnih funkcij. Potemtakem ni dokazano, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke oporočno nesposobna. Sicer pa ni verjetno, da bi zapustnica, če bi res bila dementna, lahko napisala tako jasno in logično oporoko.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevanih procesnih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti drugih kršitev te vrste, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je jasno, celovito in razumljivo obrazložilo svojo odločitev, tako da jo je mogoče preizkusiti. Nobenega nasprotja ni med vsebino izvedenih dokazov in njihovim povzetkom v sodbi. Napačna interpretacija dokazov, na katero meri pritožba, pa ni procesna kršitev, ampak ima lahko za posledico le zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj ni imenovalo novega izvedenca psihiatra. Z zavrnitvijo tega toženčevega dokaznega predloga ni prekomerno in nedopustno poseglo v toženčevo pravico do izjave v postopku. Utemeljen dvom o pravilnosti podanega izvedenskega mnenja ni izkazan; v mnenju tudi ni nobenega nasprotja ali pomanjkljivosti (tretji odstavek 254. člena ZPP). Za povrh je izvedenka prof. dr. M. R. ob zaslišanju prepričljivo zavrnila vse toženčeve pripombe k mnenju. Pritožbeni očitek o domnevni pristranskosti izvedenke pa je odveč, ker toženec njene izločitve ni zahteval do konca glavne obravnave, ko bi to še lahko storil (drugi odstavek 72. člena ZPP).

7. Pritožba nasprotuje predvsem dokazni oceni sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno. Sodišče ni spregledalo izpovedi prič M. P. in T. P., saj ju sodba izrecno omenja in povzema. Priči sta laika, zato njuna opažanja o duševnem stanju zapustnice v času sestave oporoke ne morejo imeti takšne dokazne teže kot izvedensko mnenje. Ali je bila zapustnica sposobna pravilno razumeti pomen svojih izjav in njenih posledic ter ravnati v skladu s svojim dojemanjem, je namreč strokovno vprašanje. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, se je zapustnica kljub zmerni demenci občasno na videz še prilagojeno vedla, kar je nepoučenega opazovalca lahko napeljalo k temu, da je znake demence pripisal starostnim tegobam. Ni torej izključeno, da se je navedenima dvema pričama zapustnica kljub bolezni zdela prisebna. Res je priča dr. B. F., zapustničina zdravnica, med drugim izpovedala, da je zapustnica na pregledu smiselno odgovarjala na vprašanja, vendar pritožba prezre njeno izpoved v nadaljevanju, kjer je priča povedala, da je v pogovoru vedno sodeloval tudi kdo od zapustničinih svojcev. Poleg tega se je priča ukvarjala z njenimi telesnimi boleznimi, zato niti ni mogla zanesljivo zaznati znakov demence pri zapustnici. Pritožba zavaja s trditvijo, da celo zapustničina psihiatrinja, priča dr. J. K., ob zaslišanju ni mogla podati mnenja o zapustničini oporočni sposobnosti. Navedena priča je namreč korektno izpovedala, da je zapustnico prvič videla šele maja 2008; za povrh priča ni izvedenka. Toženec torej z njeno izpovedjo ne more ovreči izvedenskega mnenja. Pritožba zavaja tudi s sklicevanjem na izpoved priče dr. R. J., ki je zapustnico pregledal kot izvedenec v nepravdnem postopku. Ob zaslišanju v tej pravdi je namreč priča povsem nedvoumno izpovedal, da se je proces demence pri zapustnici zagotovo začel že marca 2008. Obenem pa pritožba povsem spregleda izvedensko mnenje psihiatra dr. D. T. iz druge pravde med istimi strankami (I P 22/2011), v katerem ta psihiater ugotovlja, da je bila pri zapustnici izrazitejša oblika demence zanesljivo prisotna že v začetku leta 2008. 8. Pritožbena trditev, da vsi ostali izvedeni dokazi nasprotujejo ugotovitvam in mnenju izvedenke prof. dr. M. R., torej ni utemeljena. Tudi toženčev očitek izvedenki, da je o zdravstvenem stanju zapustnice in o poteku njene bolezni zgolj ugibala, je neprimeren. Izvedenka je pri izdelavi svojega mnenja upoštevala trditveno in dokazno gradivo, ki sta ga sodišču ponudili pravdni stranki. Razumljivo in edino strokovno opravičljivo pa je, da je največjo težo pripisala zdravstveni dokumentaciji zapustnice. Čeprav je bila zapustnica prvič pregledana v psihiatrični ambulanti šele po sestavi izpodbijane oporoke, je izvedenka, upoštevaje dognanja svoje stroke, lahko povsem zanesljivo sklepala, da zapustnica ob sestavi oporoke v začetku marca 2008 ni bila več zgolj blago dementna, saj je bila že dva meseca pozneje njena duševna motnja opredeljena kot zmerna do huda. Ob pojasnilu izvedenke o postopnem in vsaj sprva za okolico tudi neopaznem slabšanju demence te vrste, kot je bila ugotovljena pri zapustnici, je mnenje izvedenke, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke že v stanju vsaj zmerno izražene demence, dovolj prepričljivo, da mu je sodišče prve stopnje lahko sledilo. Tega zaključka sicer ne more spremeniti povsem korektno pojasnilo izvedenke, ki ga izpostavlja pritožba, da se brez objektivnih podatkov oziroma ustrezne zdravstvene dokumentacije ne da popolnoma natančno ugotoviti stopnje prizadetosti spoznavnih funkcij zapustnice na dan sestave oporoke. Takšno pojasnilo izvedenke ni dokaz o tem, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke še oporočno sposobna, kot si zmotno razlaga pritožba.

9. Oporočna sposobnost, ki je po 59. členu Zakona o dedovanju (ZD) pogoj za veljaven nastanek oporoke, je sposobnost zapustnika, da izjavi svojo poslednjo voljo. Za takšno izjavo mora imeti potreben razum in voljo. Res se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost. Kljub temu pa toženec glede na izvedensko mnenje ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke še oporočno sposobna, čeprav je že bila dementna. Zapustnica namreč tedaj po mnenju izvedenke ni bila več sposobna dolgoročnega predvidevanja in razumevanja svojih koristi ter pomena svojih dejanj. Zapustnica ni več zmogla niti samostojno oblikovati kompleksnega načina izražanja, kot ga vsebuje oporoka. Potemtakem zapustnica zaradi kognitivnega upada, povezanega z demenco, ni bila več sposobna izraziti svoje poslednje volje. Druge okoliščine primera, ki jih izpostavlja pritožba, temu zaključku le navidezno nasprotujejo. Res je, da jasno in logično izražanje ni združljivo z demenco. Tudi ni več sporno, da je oporoko zapisala sama zapustnica in da je njen podpis na oporoki pristen. Vse našteto pa ne izključuje možnosti, da je zapustnica oporoko pisala po nareku. Prav tako dejstvo, da je zapustnica oporoko shranila pri sosedih, pričah M. P. in T. P., samo zase ne zadošča za dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja.

10. Dokazi, ki sta jih za svoje trditve ponudila tožnika, so dovolj tehtni, da je sodišče lahko ugodilo njunemu zahtevku za razveljavitev oporoke. Toženčeve trditve in dokazi so šibkejši; večinoma gre za nepovezane indice, ki ne omogočajo drugačne presoje zapustničine oporočne sposobnosti.

11. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, saj je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno. Prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

12. Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 165. člena ZPP).