Jedro

Odločilna pravna prvina pri določanju nujne poti je načelo sorazmernosti kolidirajočih lastninskih pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je s sklepom (opr. št. I Cp 324/2012 z dne 26. 9. 2012) delno razveljavilo prvotni sklep sodišča prve stopnje o predlogu za določitev nujne poti (opr. št. N 340/2012 z dne 21. 10. 2001), in sicer glede zavrnitve podrednega zahtevka, to je določitve nujne poti v širini 60 cm za hojo in vožnjo s samokolnico. V sklepu navedeni razlogi namreč niso omogočali oprave testa sorazmernosti in torej ni bilo jasno iz kakšnih razlogov je sodišče podredni predlog zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (opr. št. N 340/2012 z dne 28. 1. 2013) ponovno odločalo o podrednem predlogu za določitev nujne poti in ga tudi tokrat zavrnilo ter predlagateljici naložilo, naj tretjemu nasprotnemu udeležencu plača stroške postopka.

2. Pritožbo proti sklepu vlaga predlagateljica. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep v izpodbijanemu delu spremeni tako, da njenemu predlogu v celoti ugodi ter nasprotnim udeležencem naloži plačilo stroškov postopka. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje naredilo napačen zaključek, da je širina dela parcele, na katerem naj bi potekala predlagana nujna pot, v najožjem delu zgolj 0,9 m. Kot je razvidno iz skice izvedenca V. P., se del poti, ki je širok zgolj 0,9 m, dejansko nahaja (že) na predlagateljičini parceli št. 13, k.o. X. Poleg tega je ta del tako ozek, ker sta na njem nasprotni stranki, I. in A. G., postavili vrt in lopo, kar sta storili brez potrebnih dokumentov in tako uzurpirali južni del predlagateljičine parcele št. 13. Pritožba se nadalje sklicuje na vlogo z dne 7. 11. 2012, v kateri je pojasnila, zakaj meni, da obstajajo pravne ovire za dovolitev nujne poti preko parcele št. 90/2, k.o. X, ki leži na severni strani predlagateljičine parcele. Pritožba trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanje dopustnosti ustanovitve nujne poti, kljub temu, da za parcelo št. 90/2, k.o. X. velja prepoved odtujitve in obremenitve v korist Republike Slovenije. Pritožba še dodaja, da v primeru, da dostop s parcele. št. 90/2, k.o. X dejansko ni možen, parcela št. 13, k.o. X, ostane brez dostopa.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorile.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu opr. št. I Cp 324/2012 z dne 26. 9. 2012, določbi 88. in 89. člena SPZ (1) kot odločilno pravno prvino pri določitvi nujne poti uzakonjata tudi ustavno načelo sorazmernosti. Pri vprašanju, kdaj gre za nesorazmerno poseganje v pravico nasprotnega udeleženca, pa je poleg intenzivnosti posega v lastninsko pravico, odločilnega pomena tudi sam položaj gospodujoče nepremičnine ter možnost njene drugačne povezave z javno cesto.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da bi določitev predlagane nujne poti pomenila nesorazmeren poseg v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev. Pri tem se je med drugim oprlo na oceno, da bi bilo možno z bistveno manjšimi stroški in manjšo obremenitvijo nujno pot ustanoviti preko parcele št. 90/2, k.o. X. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se glede te pravno odločilne ugotovitve, sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnega dela trditvene in dokazne ponudbe. Posledica te opustitve pa je položaj, v katerem sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo možnosti povezave preko parcele št. 90/2, k.o. X ter tako ni ugotavljalo vseh dejstev, ki so bistvenega pomena pri določanju nujne poti.

7. Predlagateljica je namreč v pripravljalni vlogi z dne 8.11.2012 konkretizirano trdila, da je ureditev služnostne poti prek parcele št. 90/2, k.o. X nemogoča. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da prepoved odtujitve in obremenitve ne omejuje ustanovitve nujne poti, v ničemer pa se ni opredelilo do predlagateljičinih navedb, da dostop preko parcele št. 90/2, k.o. X ni možen, saj so objekti na parceli (ograja) avtorskopravno varovani in zato vanje ni dovoljeno posegati.

8. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je za ustanovitev nujne poti preko parcele št. 90/2, k.o. X potreben poseg v avtorskopravno varovane objekte. V takšnem primeru bi bilo vrednotenje v luči načela sorazmernosti seveda povsem drugačno. Lahko tudi takšno, da bi bila ustanovitev nujne poti prek severne parcele nemogoča. Če bi bilo tako, potem je potrebno dopustiti ustanovitev preko parcele nasprotnih strank, saj v nasprotnem primeru predlagateljičina parcela ostane popolnoma brez dostopa. S tem bi bila predlagateljičina lastninska pravica ekonomsko povsem izvotljena.

9. Ker se sodišče do pravno relevantnega gradiva predlagateljice ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče opraviti vrednotenje v luči načela sorazmernosti tudi upoštevaje prej opisano procesno gradivo. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja na pritožbeno navedbo, da iz skice v izvedenskem mnenju (l. št.112) izhaja, da se najožji del poti v resnici nahaja že na predlagateljičini parceli (tam, kjer stoji lopa nasprotnih udeležencev je namreč sodeč po skici že parcela predlagateljice).

(1) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002)